Vedno sem občudovala pokončne ljudi. Pa ne samo njihova pokončna telesa, ampak še bolj njihovega pokončnega duha, njihovo radovednost, iskrivost, znanje … Na nastopih, intervjujih sem najraje tiho sedela in srkala njihove besede. In se zavedala, koliko se moram še naučiti. Vesela sem, da imam priliko spoznavati take ljudi, tako preko njihovih del kot preko pogovorov z njimi. Všeč mi je, kadar mi sogovorniki nastavijo ogledalo, me špiknejo nazaj, se ne strinjajo z mano … Vse to lahko oblikuje živahno debato, odpre zanimive teme, začne poglobljen pogovor. In spodbudi ustvarjanje. In mnogo naštetega se je zgodilo tudi pri tokratnem sodelovanju z Nino Dragičević.
Kdo je Nina? Esejistka, pesnica, skladateljica, doktorica sociologije. Pravi, da so zvrsti dolgočasne, v ospredju je tema, ki potem narekuje formo. Tako se enako suvereno izraža v tistem, kar velja za prozo, in v tistem, kar velja za poezijo. Zvrstna meja je zamegljena, premična, lahko bi rekli, da je ni. Da smo njena dela stlačili v predalčke, ker jih potrebujemo, da lahko kategoriziramo. Dela in ljudi. Da lahko rečemo, da je esejistka in pesnica. A v resnici je premišljevalka in besedna ustvarjalka. Ki svoje misli dobro premelje, preoblikuje in natančno izrazi. Ter za tem stoji.
Nina je tudi prekarka. Samozaposlena v kulturi. In ostra kritičarka obstoječega stanja. Tudi miselnosti številnih, da nekako že bo, bomo že, saj če hujše ne bo … (Kak je tak je reče prekarka in ji nekaj pri tem ne štima, Vrabec Anarhist, 1. maja 2021). V pesnitvi Ljubav reče greva opisuje boj z mlini na veter, z birokratinjo, ministrom in delavko, ki tvorijo uglašen akord. Ljubav jo spodbuja, da potrebuje varnost. Kot da nam jo status lahko da. Veliko je brezsmiselnih bojev s hobotnicami, z neslišnimi in nevidnimi bitji v upravi, delo zaradi dela zaradi dela, ki je dostikrat mukotrpno in čas jemajoče ter ubija ustvarjalnost, veselje do svobode, pogum in rojeva naveličanost, poglablja depresijo in prilaga skrbi na že tako močno prisoten strah pred tem, kako bo in ali bomo zmogli preživeti. Ne samo preživeti, ampak tudi kvalitetno živeti. Seveda ob takšnem načinu življenja trpi zdravje. Tudi duševno. Nina zato omeni tudi terapije, ki naj bi nam koristile. A žal prekarcem, ki dobesedno velikokrat nimamo za kruh, niso dostopne. Kakor tudi ne ostale plačljive zdravstvene obravnave. Zato pač čakamo leta in leta, da pridemo na vrsto. Če pridemo. Ja, imamo svobodo, ampak je presneto draga.
Nina je tudi skladateljica, ki jo zanima zvok. Organizira simpozijski festival zvočnih umetnosti Topografije zvoka, ki se letos odvija med šestim in osmim septembrom v Ljubljani. Je tudi pionirka feministične ali lezbične muzikologije. Zvočnost in ritmičnost pa je mestoma opaziti tudi v njenih zapisanih delih. S ponavljanjem besed, ki jih postavlja v drugačne funkcije, s pogostim ponavljanjem iste besede (reče … rečem) in ponavljanjem besednih zvez in stavkov (če je mogoče v pesmih brez vsakršnih znamenj, ki bi omejevala povedano, reči stavki) ustvarja ritem, ritmičnost. Ta značilnost je bila pogosta pri pesmih, ki so se predajale ustno. Obrazci, isti ukrasni pridevki so pomagali poslušalcem, da so lažje sledili zgodbi. Pesnitev je dolga, informacij v njej je ogromno, zato bralcem s tem olajša razumevanje. Seveda olajša tudi poslušanje na nastopih, saj poslušalcu gotovo velikokrat za trenutek popusti zbranost. Ob tem se odpre vprašanje vloge bralca. Prav je, da je zbran, natančen, spoštljiv do besedila in avtorice ali avtorja. Ta nam je podarila oz. podaril del sebe, s tem naredil oz. naredila korak proti nam, zato se mi zdi prav, da s pozornim branjem in artikuliranim mnenjem naredimo korak njej ali njemu nasproti, da se lahko srečamo v prostoru, namenjenemu konstruktivni debati in ustvarjanju.
Žirija za Jenkovo nagrado, ki jo je avtorica prejela letos za zbirko To telo pokončno, je zapisala: (Pesničin jezik) … je izrazito oseben in tudi poseben zaradi mešanja različnih jezikovnih registrov, uporabe različnih jezikov in govoric. Šele skozi ta pesniški jezik se lahko (z)godijo transformacije – ekstatičnost, zamolk, bolečina, veselje, impulzivnost. Po njeni oceni gre za »nekakšno pesniško skladbo našega prostora in časa, ki nič ne skriva, vse vrže v ksiht ter prepriča z radostnim besom«. Brez nadaljnjega se z utemeljitvijo strinjam in dodajam, da oznaka še kako velja za vsa Ninina dela.
Nina je pesnica. Ja, je, in to zelo drzna, nenavadna, samosvoja, ostra, hkrati pa tudi nežna, vedno pa neposredna. Čisto ninasta. Dejstvo pa je, da je med širšo publiko morda najbolj znana kot pesnica, saj sta njeni zbirki Ljubav reče greva in To telo pokončno odmevali med bralci in kritiki.
Ne bi si drznila ocenjevati njenih del in jih primerjati, zato morda le nekaj besed, s katerimi bi ju rada predstavila. Zbirki sta namreč tako bogati na vseh nivojih (jezikovnem, vsebinskem, oblikovnem …), da bi natančna analiza na tem mestu preobsežna, čeprav bi si jo zbirki gotovo zaslužili. In avtorica tudi. Držim pesti, da se je bo lotilo bolj vešče pero. No, tipkovnica.
Že na prvi pogled sta zbirki podobni, format, tip naslovke, zapis naslova … Tudi način pripovedovanja, jezikovne bravure, asociacije, miselni preskoki so podobni. Zdi se, da gre za eno samo veliko pesnitev, zapisano v dveh knjigah. V zbirki Ljubav reče greva se ukvarja predvsem s položajem posameznice, prekarke, v današnjem potrošniškem svetu. Ljubav ji večkrat reče, greva, govorka pa gre, se obrne, zastane. In gre. Telo pa je pokončno, statično, vzdržati mora viharje današnjega dne, zato mora biti trdno, mirno, prepričano vase in v svoj prav. Ves čas je na udaru, a je še vedno pokončno. Prav zaradi tega premika gore in tudi to reče, greva.
Kam pa? Do naslednje zbirke? Do naslednjega eseja, naslednje predstavitve, branja? Do sveta brez prekariata? Do veselih verzov in srečnih dni? Recimo.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023