Pogovor z Muniamom Alfakerjem

Svet, v katerem živimo, ni več takšen, kakršen je bil, ko si prišel na Dansko. Takrat sva se spoznala na literarnem večeru bosansko-hercegovskih pesnikov v Danskem društvu pisateljev, davnega leta 1993. Kaj se je spremenilo, kako vidiš vlogo pesnika v današnjem svetu?

Iraško danski pesnik, pisatelj, dramatik in dramaturg Muniam Alfaker

Danes o svetu razmišljamo drugače, kot smo razmišljali o njem v devetdesetih letih in gledali nanj po vojni v Jugoslaviji. Poudarjam Jugoslaviji in ne dodajam pridevnika »nekdanji«, kot to počne zahodni tisk in večina nekdanjih Jugoslovanov, saj, ko se je vojna začela, Jugoslavija ni bila nekdanja. 

Kultura je, na splošno gledano, v krizi zaradi nadaljevanja političnih konfliktov, prava kriza pa je v resnici gospodarska. Politiki izumljajo nove konflikte in mislijo, da so v njih izhodi. Morali bi iskati nove rešitve, da se razlike, tudi ekonomske, ne bi poglabljale. Iz danega položaja moramo iziti in nujno kreniti naprej; upanje je pred nami, ne za nami. Mislim, da je  razumevanje problema ena od oblik rešitve. Ko opazujemo sodobni svet, se lahko vprašamo o silah, ki odločajo. So kapitalistične, religiozne, medijske in vojaške sile. Manjka nam drugačna sila, ki bi se zmogla zoperstaviti naštetim, sila, ki bi ji lahko rekli soft power, mehka moč/sila in ki jo oblikujejo predvsem kultura, filozofija, umetnost. Umetnike in književne ustvarjalce z vsega sveta pozivam, naj pritiskajo na politiko in javno mnenje; le tako lahko tvorno sodelujemo pri odločanju o svetu. Nekoč smo živeli ob dveh super-silah, zahodni in vzhodni, obstajali pa so tudi neuvrščeni: oni so bili del mehke moči, ki je izginila. Ko se je končala hladna vojna, se je sprožilo več kot trideset vojnih spopadov, na primer v Libanonu, Nikaragvi, v mnogih Afriških državah, državljanska vojna v Iraku in drugod. Danes je Afrika polna mejnih konfliktov, prav zdaj smo priča konfliktu med Sudanom in Etiopijo.

Manjka nam kultura kot del vsakdanjega življenja, vsakodnevna navada obiskovanja pesniških večerov, razstav, kina, koncertov. Kulturni proces je ključen; brez njega se duša ne porodi. Izobraževalna  reforma je nujna. Namesto poučevanja religij, o katerih se lahko učimo v cerkvah, kot so se učili nekoč, bi šole morale približevati umetnost, filozofijo, kulturo obče. V nekaterih državah je študij filozofije prepovedan, v drugih ukinjajo časopise za kulturo, svobodni tisk; v zahodnih državah ves čas zmanjšujejo sredstva za kulturo. Pa vendar: kultura ne usiha, nastaja nova, takšna, ki jo lahko imenujemo kultura iz sence. Umetnost se poraja tudi v najtežjih okoliščinah; človek je bitje, ki mora/hoče izraziti kreativnost. Pesniki bodo vedno.

Ob izidu tvoje najnovejše pesniške zbirke v danščini, Nepričakovana radost, je nek danski literarni kritik napisal, da je tvoja poezija tuj cvet, dobrodošel v danskem vrtu. Z negodovanjem sem prebrala ta stavek. Lahko bi dodal: »eksotični cvet« in s tem še bolj poudaril predsodek do tujih umetnikov in pesnikov na Danskem. Večina literarnih kritikov pa je vendarle bolj izpostavila filozofsko plat tvoje poezije in tisto novo, kar prinašaš danskemu književnemu ustvarjanju. Kako kot svetovni in arabski pesnik dojemaš svoj položaj na Danskem? Od kod sploh izvira to nerazumevanje med arabskim in zahodnim svetom na področju književnosti?

Naslovnici dvojezičnih, arabsko danskih pesniških zbirk Muniama Alfakerja

Arabski in zahodni svet ne razumeta drug drugega. Arabci poznajo zahod s turističnih potovanj, iz reportaž o vsakdanjem življenju ali televizijskih novic in časopisov. Če bi jaz sam, na primer, temeljito prebiral dansko poezijo v svojem maternem jeziku in jo razumel, nikoli ne bi kot begunec prišel na Dansko. Danska poezija reflektira življenje običajnega človeka, osamljenost, ljubezen in medčloveške odnose. Iskreno povedano: znam dansko, ne razumem pa danske kulture. Premalo danske književnosti je prevedene v arabščino. V iraški šoli smo v petem razredu brali pravljico Cesarjeva nova oblačila, ne da bi se seznanili z Andersenovo biografijo ali s kakršnimikoli podatki o pisatelju in njegovi deželi. Mislili smo, da je Andersen angleški pisatelj, ker je bil v arabščino preveden iz angleščine. Podobno je s Kierkegaardom. Prepričani smo bili, da je francoski filozof, ker je bil v arabščino preveden iz francoščine, v katero sta ga prevedla Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre. 

Na eni strani sem srečal številne zahodnjake, ki so prepričani, da so arabske dežele kot dežela tisoč in ene noči. Na drugi strani Arabcu lahko pornografske fotografije predstavljajo odnos med moškim in žensko na zahodu. Skupaj z dansko pesnico Marianne Larsen sem o tem napisal gledališko igro Čaše otroštva, iz katere je kasneje nastal moj istoimenski roman. Četudi obstaja vrzel med kulturami, se tudi mi borimo za razumevanje, čeprav imajo naši skupni projekti  vse manj podpore. Po drugi strani gre ogromno denarja za konference o religioznem dialogu med islamom in krščanstvom. Nekoč sem bil častni gost v Jordanu, v Amanu na ATF konferenci, Forumu arabske misli. Tedaj sem srečal princa Hassana bil Talala – strica jordanskega kralja – in mu dejal: »Vaša ekselenca, ali lahko ustavite konferenco o dialogu med religijami?« Zaprepaden me je vprašal, zakaj naj bi to storil. »Zaradi tega, ker imajo vsi vabljeni, ki sodelujejo na konferenci, lastno religijo, nihče od njih pa nima pooblastila od boga za spreminjanje in reformiranje svetih besedil. Namesto konference bi lahko organizirali več kulturnih sestankov in podprli prevajanje; brez prevodov pač ne moremo razumeti drug drugega. Če Vas ne razumem, kako naj Vam ponudim roko? Zato predlagam, da se najprej ustanovi mednarodni sklad za podporo prevajalcem in prevajanju.«

Razumevanje med vzhodnimi in zahodnimi kulturami se, globalno gledano, ne izboljšuje. Vse manj je prevajalcev, predvsem dobrih prevajalcev leposlovja. Kljub temu pa moram iz lastne izkušnje povedati, da so moje prevedene knjige, posebej pesniške zbirke, naletele na razumevanje po Skandinaviji. Sam ne morem prevajati iz arabščine v danščino, lahko pa prevajam sodobno poezijo iz danščine v arabščino, sploh ob priložnostih, ko danski pesniki sodelujejo na pesniških festivalih in prireditvah v arabskem svetu: Egiptu, Maroku, Tunisu, Iraku … To leto bo v izdaji Arweqa Foundation for Studies, Translation and Publishing  iz Kaira, izšla Antologija danske ženske poezije, v kateri so tudi prevodi tvojih pesmi, ki si jih napisala v danščini. Predstavitev danske antologije, kot prve antologije takšne vrste v arabskem svetu, je načrtovana konec septembra 2021. Upam, da se bo pandemija do takrat umirila in bomo lahko potovali.

Vprašala si me tudi, kako nase gledam kot na arabskega pisatelja na Danskem. Danska nima tradicije sprejemanja pisateljev, ki prosijo za azil zaradi književnega ustvarjanja in angažmaja. Ko sem kot begunec prišel na pogovor in pokazal, kaj sem bil govoril in napisal proti tedanjemu diktatorskemu režimu v Iraku, se jim to ni zdelo pomembno. Moje pisanje jim ni bilo nikakršno dokazilo, celo več, bilo jim je vseeno, da sem pisatelj, bil sem le oseba, ki prosi za azil. Potem sem v organizaciji Danska pomoč begucem srečal nekaj dobrih ljudi. Imel sem tudi srečo, da sem se spoznal z dramatikom Fransom Wintherjem, ki mi je razložil, kako lahko postanem pisatelj na Danskem. Nekega dne sem v knjižnici v Helsingøru povedal knjižničarki, da sem pisatelj. Ona mi je razložila, kako lahko objavim knjige. Dala mi je seznam založnikov, za katere je mislila, da bi znali pokazati zanimanje zame. Predlagala mi je, naj se včlanim v Društvo danskih pisateljev, kar je bil odličen nasvet. Na tak način sem si lahko ustvaril vtis o danskem književnem življenju in postal njegov aktiven član.

Spomini na otroštvo in zgodnjo mladost se zelo redko pojavljajo v tvoji poeziji, prav tako so redki tudi v romanih. Največ je spominov iz mladosti v romanu Čaše otroštva. Nam lahko kaj poveš o svoji mladosti v Bagdadu?

Naslovnica prevodne pesniške zbirke Muniama Alfakerja Neočekivana radost

Prvič sem se vrnil k spominom iz otroštva, ko sem imel pogovor na Danskem radiu ob objavi zbirke Oblak na begu. Oddajo so imenovali Oblak na begu – Muniam Alfaker se vrača k svojemu življenju. Dobil sem priložnost, da se razgovorim o otroštvu. Govoril sem o spominih na 14. julij 1958, ko je bilo objavljeno, da se je začela revolucija in da so strmoglavili kralja. Revolucionarji so pregnali kralja in vse člane kraljeve družine iz palače in jih pobili. Nekateri so izstopili iz palače z dvignjenimi rokami, držeč Koran na glavi, misleč, da jih bo rešil, vendar so jih takoj ustrelili. Številni Iračani so z zadovoljstvom opazovali to početje in slavili strmoglavljenje kralja. Zbirali so se ob pojedinah in s plesom proslavljali pokol, v katerem so izgubili življenje devetnajstletni kralj Fajsal II., kronski princ in princese. Cela družina. Kot otrok sem se močno prestrašil, ko mi je mati pripovedovala o tem, in od strahu sploh nisem mogel zaspati. Bila je poletna noč. Poleti je vroče in večina ljudi spi zunaj, na strehah, na terasah, od koder lahko opazujejo z zvezdami obsijano nebo, ki daje upanje. Mama mi je rekla: »Lezi na hrbet, glej v nebo in štej zvezde. Na nebu je na tisoče zvezd, med njimi pa sta ena, ki se imenuje Kajs, in druga, ki ji je ime Lejla.« Zrl sem v nebo, videl zvezde, nekatere med njimi so si bile blizu, in poslušal zgodbo o zvezdah, ki se srečata enkrat na leto. Ko nekdo vidi, kako se zvezdi približata, si mora po običaju zaželeti veliko, življenjsko željo. Dekleta skoraj vedno sanjajo o ljubezni, fantje pa o bogastvu. Zgodbo o Kajsu in Lejli je mati povedala takole:

»Nekega dne je Kajs prišel do studenca, da bi napojil konja. Medtem ko je konj pil vodo, je Kajs opazoval mladenke ob studencu in takoj mu je v oči padla Lejla. Gledal je le njo in nobene druge. Otrpnil je. Sploh se ni mogel več premakniti. Lejla se mu je nasmehnila, on pa je pomislil, da je to znak zaljubljenosti. Zato je vsak dan prihajal k studencu, da bi lahko gledal Lejlo. Nekoč ji je izpovedal, da se je zaljubil vanjo, ona pa mu je rekla, da je tudi sama občutila, da ga ima rada. Kajs je napisal pesem o Lejli, o lepoti njenega telesa, kar pa je bilo za njeno pleme nemoralno. Ko so poslušali pesem, jim je bilo, kot da vidijo Lejlo golo, po običaju pa se dekle ne more omožiti, če jo je kdo videl nago. Kajs je vsakomur, ki je šel mimo, povedal, kako zaljubljen je v Lejlo. Pesmi o svoji ljubezni je pripovedoval in ljudem in drevju in dolini med gozdoma in živalim. Zaradi tega so ga imenovali Medžnun, kar pomeni: zmešan od ljubezni. Lejlin oče je rekel, da Lejle za nobeno ceno ne bo dal Kajsu, temveč jo bo omožil z drugim. Ko je Lejla svojemu ljubljenemu Kajsu povedala, da je nemogoče, da bi se poročila, ji je Kajs predlagal, da pobegneta. Lejla mu je rekla: »Počakaj, da vzamem svoje stvari. Takoj bom nazaj.« Kajs se ni premaknil in je čakal celo poletje. Minila je zima, prišle so ptice in naredile gnezdo na njegovi glavi. Znesle so jajca in minila je pomlad, Lejla pa se ni vrnila. On je stal na istem mestu. Ptički so se izlegli in odleteli. Nekega dne pa se je pojavila Lejla s culami. Rekla mu je: »Ali sem pozna?« Kajs ji je odgovoril: »Ne, le za hip si izginila.« Potem sta se objela. Takrat ju je nebo dvignilo k sebi, ju spremenilo v zvezdi in reklo: »Zemlja si ne zasluži vajine ljubezni.« Moja mama je dvignila roko in rekla: »Glej, tista zvezda je Lejla, tista, malo dlje, je Kajs. Enkrat na leto se srečata. Zaželi si željo za naslednje leto.« Zgodba moje matere je drugačna od znanih zgodb o Kajsu ali Medžnunu, ki se vse končajo žalostno. Po eni verziji Lejla umre od bolečin ob ločitvi od dragega ji Medžnuna. Kajsova družina prispe v puščavo, v kateri Kajs živi ločen od sveta in poje pesmi o Lejli. Pridejo, da bi mu sporočili novico o Lejli, toda Medžnun je že mrtev. Po drugi verziji Medžnun umre na Lejlinem grobu in ga pokopljejo ob njej. Sam menim, da je zgodba o Lejli in Kajsu, Medžnunu najlepša ljubezenska zgodba na svetu, ker se v njej vse vrti samo okrog ljubezni, nobenih vojn ni, nobenih sprtih družin, ni bogatih ne siromašnih. Zgodba govori le o neomejeni ljubezni in nima nobenega drugega cilja.

V pripovedi o svojem otroštvu moram omeniti tudi očeta. Nekega večera, ko je bil dobro razpoložen, mi je povedal, da je prispela filmska ekipa posnet film in da so ga izbrali za igralca. Vlogo je dobil, ker je bil čeden, držal se je pokonci, lepo se je oblačil. Oče je bil res lep človek, nosil je obleko šejka. Zaradi tega je v filmu tudi dobil vlogo šejka. Vprašal sem ga, kaj pomeni biti igralec, pojasnil mi je, tako kot so povedali njemu, da bo spoznal še druge igralce in lepa dekleta. Zaradi tega je pristal na vlogo. Ko mi je pripovedoval o tem, sem začel fantazirati o svetu filma. Videl sem palme, očeta, kako med pogovorom sedi na divanu. Zanimalo me je, kako človek lahko postane igralec. Vsak večer sem vprašal očeta, kaj se jim je na snemanju čez dan zgodilo. Bilo mi je vseeno, če je to, kar mi je oče pripovedoval resnično, če se je zgodilo ali ne. Sanjal sem, da bom tudi sam postal igralec. Oče mi je povedal, da so vsi prizori zlagani. Rekel mi je, na primer, da je krompir, ki so jim ga prinesli, papir, da je v somunu, ki so ga jedli, namesto mesa milo. Mogoče si je mislil, da sem se preveč navdušil nad tem, da postanem igralec, in je zaradi tega pritaknil tudi kaj negativnega. Jaz pa sem sanjal, gledal, kako se Kajs in Lejla sestajata, in poželel sem si postati filmski igralec.

Med tvojim pripovedovanjem o očetu mi je prišlo na misel, kako si tudi sam zmeraj lepo oblečen, posebej takrat, ko recitiraš svojo poezijo na odru. Oblečen si zahodnjaško, nosiš pa svilen šal okrog vratu in nenavadno pokrivalo – fejsalijo, ki spominja na titovko brez peterokrake zvezde ali pa na srbsko šajkačo. Tvoje recitiranje je gledališka monodrama v malem, publiko uročiš. Ali se spominjaš, ko sva bila na knjižnem sejmu v Sarajevu, kjer smo, skupaj z Žarkom Milenićem predstavljali tvojo pesniško zbirko Nepričakovana radost? Naenkrat se je prodaja knjig po bližnjih stojnicah ustavila, vsi so se obrnili proti glavnemu prizorišču in prisluhnili, kako izgovarjaš stihe, in to brez mikrofona. V Bosni te ljubitelji poezije poznajo po treh objavljenih knjigah. Pripovedoval si mi, kako so na Baščaršiji terjali, da snameš fejsalijo, ti pa si se pretvarjal, da ničesar ne razumeš in je nisi snel. Je fejsalija nemara nekakšno kljubovanje kodeksom ali gre za spoštovanje iraške tradicije in poskusa kralja Fajsala, da v enem kosu oblačila spoji različni tradiciji: fes in kapo? Kakšen je bil kulturni in književni utrip v Iraku v času režima Sadama Huseina in kakšen je danes glede svobode govora? Katere pisatelje in pesnike si v mladosti najraje prebiral?

Muniam Alfaker z znamenitim iraškim pokrivalom “fejsalijo”

Ljudje, povezani s kulturo, in ljudje srednjega razreda so v Bagdadu nosili fejsalijo. Bagdad je bil poln kavarn, ki pa niso bile samo kavarne, ampak prostor kulture. Najbolj znana je bila kavarna Parlament, kamor so prihajali vsi znani pisatelji, pesniki, zgodovinarji in politiki. Mnogi med njimi so razpravljali o književnih žanrih in filozofiji in tam je nastal nov slog, moderno pesništvo. Debatirali so o knjigah, politiki, filozofiji, zgodovinskih konfliktih; ni bilo radia ali televizije, ki prinašata le eno mišljenje. Razpravljali pa so tudi o največjem zgodovinskem konfliktu, ki še traja. To je konflikt med šija in suni muslimani. Šiiti verujejo, da je imam Alija, sin Mohamedovega brata, neposredni naslednik in vodja vseh muslimanov po Mohamedovi smrti, suniti pa pravijo, da temu ni tako in trdijo, da je Mohamedov naslednik kalif Abu Bakr, oče Mohamedove žene Ajše. Obstaja anekdota o tej debati. Iraški antropolog Ali Al Wardi je pripovedoval o tem, da se je v letalu peljal z nekim Američanom, v njuni bližini pa sta sedela en suni in en šija musliman, ki sta se glasno prepirala o tem, koga je Mohamed določil za naslednika, kdo je dobil pravico. Šiit je trdil, da je to Alija, sunit, da je to Omar. Omar je postal glavni kalif po Abu Bakru, ker ga je Abu Bakr pred smrtjo imenoval za naslednika. Šiiti to imenovanje jemljejo kot še en dokaz o zaroti Abu Bakra in Omarja proti Aliji, edinemu pravemu Mohamedovemu nasledniku. Američan je vprašal Al Wardija, o čem se prepirata, oziroma, o kom se pogovarjata: Ali gre za dva predsedniška kandidata v Iraku? Al Wardi mu je pojasnil, da se pogovarjata o dveh kalifih, ki sta živela pred 1400 leti. Američan ga je vprašal: »Zakaj pa se potem še zmeraj prepirata?« Al Wardi mu je odgovoril: »Nobeden od njih si ne zna predstavljati življenja brez suni-šiitskega konflikta.«

Govor je zvok, v številnih arabskih deželah pa je govor dejanje, namera, da se nekaj naredi. Obstaja veliko arabskih rekel o tem, da moraš paziti, kaj govoriš; v skladu z islamom ne smeš zastavljati vprašanj, kajti odgovor bo morda zate neugoden. Paziti je potrebno, da ne rečeš česa o tem in onem. Oblasti ne kaznujejo le tistega, ki kaj reče, ampak celo njegovo družino, ker ga ni dobro vzgojila. V moji mladosti smo v Bagdadu živeli v hiši, v kateri ni bilo knjižnih polic. Vsakič, ko sem prinesel domov knjigo, jo je oče zažgal in me namlatil, če sem se sežigu knjige uprl. Ko te odpeljejo na zaslišanje, je knjiga najmočnejši dokaz proti tebi. Če imaš liberalne knjige, si komunist, če imaš verske, si islamist. Za časa Sadamovega režima so knjige lahko prodajali, človek pa ni imel pravice, da bi jih posedoval. Varnostna služba Jihaz al-Mukhabarat al-Amma je prišla, kadar se ji je zahotelo, in naredila pregled nad tem, kakšne knjige so v hiši. Kljub temu sem v mladosti prebral veliko knjig. Ob knjigah za pouk sem imel tudi željo, da izvem kaj več o filozofiji. Kadar sem želel prebrati kakšno knjigo, sem moral izpolniti formular, v katerega sem moral vpisati štiri imena: svoje, očetovo, dedovo in ime najboljšega prijatelja, priimke in naslove, vse podatke. Kopijo teh formularjev so dostavljali obveščevalno-varnostni službi. Vsakič, ko sem si izposodil knjigo, sem se bal, da me bodo aretirali. Čeprav je bilo branje teh knjig nevarno, sem skoraj šest mesecev, vsak dan od osmih zjutraj do poldneva, bral filozofske knjige v centralni knjižnici bagdadske univerze. Imel sem srečo, da sem bil simpatičen knjižničarju, ki mi je dajal celo prepovedane knjige; za njih nisem izpolnil formularjev. Vse o marksizmu je bilo prepovedano.

V mladosti sem bral tuje pesnike, ki so bili prevedeni v arabščino iz francoščine, španščine in angleščine, ob koncu petdesetih let. Poleg tega sem bral tudi arabske pesnike iz Iraka, Egipta, Libanona, Sirije … Nekateri med njimi so pisali pesmi za petje, kot na primer egipčanski pesnik Ahmed Shawqi, ki se je ponašal s statusom pesniškega princa. Eden izmed najvplivnejših je bil Ounsi El-Hajj iz Libanona, ki je osnoval književni časopis Poezija, če pa govoriva o Siriji, je potrebno izpostaviti Muhammada al-Maghouta, ki je pisal v prostem verzu.

V velikih mestih je bilo kulturno življenje bogato. V Bagdadu je bilo ogromno likovnih umetnikov, ki so odigrali pomembno vlogo v arabski kulturi, prav tako se je razvila gledališka umetnost ter modernistična poezija; pisana na nov način, se je posvečala aktualnim temam. Od tedanjih pesnikov je bil največji Badr Shakir al Sayyeb. Ni uporabljal tradicionalnih verzov, pisal je na oseben način in inspiriral številne moderne arabske pesnike.

Kdaj in kako si začel s pisanjem poezije? Kaj te navdihuje?

V Bejrut sem prišel kot gledališčnik. Bil sem član gledališke skupine in imeli smo sestanek o novi uprizoritvi, o tem, kako bomo delali, katera oseba je ključna. Nameravali smo narediti predstavo o običajnem človeku, ki ga oblasti po naključju aretirajo in strpajo v zapor. Mučijo ga, zaslišujejo in terjajo od njega, da prizna nekaj, o čemer nima pojma. Jetnik si začne zastavljati vprašanja: »Zakaj sem tu? Kaj pomeni zame to, da je arabski narod najboljši na svetu in da ga je sam Bog izbral?« Oblasti so prepričane, da je izraelski vohun, zato se s torturo spravijo nanj. Ker ne najdejo nobenih dokazov, ga spustijo na svobodo, on pa postane resnični upornik, začne se boriti za ljudske pravice in svobodo govora.

V skupini se nismo strinjali o tem, koga jetnik predstavlja. Komunista, nacionalista ali islamista? Pri razčlembi besedila smo imeli številne težave. Ker se nismo mogli sporazumeti, sam začutil, da skupini sploh ne pripadam. Zapustil sem jo. Bil sem žalosten, saj sem dotlej vse življenje delal kot dramaturg in živel za gledališče. Še dolgo po tem dogodku sem čutil praznino, nisem imel upanja, sanj. Prihodnost zame ni bila več pomembna. Življenje je postalo le priprava za smrt. Nekega sončnega jutra, okrog desetih, je v mojo sobo vstopila lepa gimnazijka, prinesla je kavo in mi rekla, da želi prvo jutranjo kavo popiti z mano. Prižgala je radio, zaslišala se je plesna glasba; ona je takoj začela plesati. Medtem ko je plesala, sem vzel svinčnik in zapisal svojo prvo pesem Kraljestvo ljubezni.

Mnogo let kasneje, po padcu Sadamovega režima, sem se vrnil v Bagdad in televizijski voditelj me je vprašal: »Vem, da si gledališčnik, vendar mislim, da te je Bagdad navdihnil, da si napisal svojo prvo pesem.« Rekel sem: »Seveda, rad bi pisal o Bagdadu, o katerem še zmeraj sanjam, ampak Bagdad me ni navdihnil za prvo pesem. Navdihnilo me je lepo mlado dekle, ki mi je plesalo.« To je bil šok za vse. Od mene kot pesnika iz izgnanstva se pričakuje, da mi je domovina navdih.

Pesmi ne morem pisati po načrtu. Čutim, da sem ujetnik poezije. Ne odločam o tem, o čem bom pisal. Včasih, ko sem zadovoljen, se vprašam, zakaj o tem ne morem pisati. Tako je to. Danes zvečer sem radosten in lahko bi pisal, ampak pesem je moj odloženi sen. Če bi lahko vsak dan napisal en stih, bi bil najsrečnejši človek na svetu, vendar ga ne morem. Kljub temu poskušam izkoristiti vse odtenke življenja, da bi jih pretočil v besede pesmi, in če me sprašuješ po tem, kako definiram pesem, lahko rečem le tole. Poznam sebe samega, ko pričakujem pesem.

Na platnicah tvoje najnovejše knjige poezije Obleka brez telesa, prevedene v bošnjaščino, je natisnjen stih:

srce je
domovina
ljubezni,
um
njeno zatočišče

in odlomek iz eseja Selme Alispahić ob tvoji knjigi Oblak na begu in druge pesmi, ki je bila objavljena v Životu, književnem časopisu društva bosansko-hercegovskih pisateljev: »Tako kot številni pisatelji in pesniki, ki so življenje preživeli v izgnanstvu, se tudi Muniam Alfaker zaveda, da ga bo ta izkušnja zaznamovala za zmeraj in iz njega ustvarila človeka, ki bo v sebi ves čas nosil dve civilizaciji. V deželi, v katero je prispel, se ne bo nikoli povsem ustalil, hkrati pa ga bodo leta, preživeta zunaj domovine, toliko spremenila, da je vprašanje, če se bo želel sploh kdaj vrniti domov?! Ali z zavestjo o tem dejstvu Muniam Alfaker poskuša s poezijo spoprijateljiti svetova, katerima konec koncev obema enako pripada? Danska mu je postala dom, domovino pa ustvarja s poezijo. Istočasno pa z upanjem, da bo prihodnost manj boleča, ustvarja vez med svojo preteklostjo in sedanjostjo.« Povej nam kaj o tvojem novem domu.

Po prihodu na Dansko sem nekaj časa živel v Esbjergu. Na sestanku stanovalcev me je nek Danec vprašal, kdaj se bom vrnil domov. Odgovoril sem mu: »Rad bi se vrnil, ampak doma nimam več.« V pismu prijatelju pa sem napisal:

Ne živim na Danskem, ampak v Esbjergu.
Ne živim v Esbjergu, ampak v stanovanju.
Ne živim v stanovanju, živim v sobi.

To pismo me je kasneje navdihnilo, da sem napisal pesem:

Svet mi je dom
Irak soba.

Na Danskem živiš od leta 1986. Zdi se mi, da je tvoja življenjska pot, pravzaprav beg iz Bagdada, pregnanstvo v Maroku in Siriji in nazadnje prihod na Dansko, na nek način opisana v tvoji najbolj znani zbirki Oblak na begu. Je res tako in kaj ti ta knjiga pomeni?

Nisem prepričan, da sem v tej knjigi opisal svoj beg. Oblak na begu, ki je res moja najbolj brana knjiga, je v resnici izbor pesmi iz dveh pesniških zbirk: Daleč od njih in Drugačen, ki sta bili objavljeni v Siriji, v Damasku, in sta deležni lepih kritiških odmevov. Pesmi iz teh zbirk so bile objavljene v književnih časopisih arabskih dežel. Veliko presenečenje zame je bilo, da je zbirka Drugačen doživela velik uspeh v Sudanu. Nek književni kritik je zapisal, da nekatere pesmi iz zbirke uporabljajo mladi ljudje za pisanje ljubezenskih pisem.

Zadovoljen bi bil, če bi napisal veliko pesmi o Iraku, napisal sem pa le eno, z naslovom:

Graditi hišo

Nekega dne bom zajel ščep peska
nekaj bilk,  požirek vode
in tisoče kilometrov bodeče žice.
Tako si bom ustvaril dom.
Naj mu rečem: »Irak«?

Od vseh mojih knjig je najbolj biografski roman Kavarna »Marakeš«, v katerem sem opisal svoje življenje v Bagdadu in ljudi, ki sem jih srečal v življenju, ljudi, s katerimi delim skupne spomine. Ob izkušnji z nasiljem, vojno in borbo za svobodo lahko rečem, da mi svobode ne poznamo, poznamo pa našo borbo zanjo. V sistemu nihče ni resnično svoboden. Zgodovina priča o suženjstvu, ki ga mi dobro poznamo. Ampak: šele ko bomo spoznali svobodo, bomo zmogli spoznati prihodnost. Prihodnost je dom svobode, preteklost njeno izgnanstvo.
V romanu Kavarna »Marakeš« so pričevanja o ljudeh in družbi, v kateri sem živel, obstaja pa tudi protivojna pesem, objavljena v zbirki Oblak na begu:

Vojak

Ni bil tolikanj mehak,
da bi ga lahko zvili.
Ni bil tolikanj trd da bi ga
lahko strli.
Le jezdil je naokrog
po svoji prazni samoti.
Na prvi dopust
se je vrnil domov s kamionom.
Na drugi dopust
se je vrnil z avtobusom.
Na tretji dopust
se je vrnil v škatli.

Izid zbirke Oblak na begu mi je prinesel novo spoznanje. S to knjigo sem doumel, kako drugi sprejemajo moje pesmi, moja občutja v njih in stališča, ki jih v pesmih podajam. Pesmi so napisane v Bejrutu in Damasku za arabske bralce. Ko sem jih napisal, nisem vedel, da jih bodo lahko razumeli in sprejeli ljudje iz drugih kultur in drugih dežel. Zelo sem bil presenečen, ko je Politisk Revy, založba, ki je to knjigo izdala, dobila dobre kritike v časopisih, in spominjam se – kot da bi bilo danes –  dneva, ko je bila objavljena kritika v največjem danskem časopisu Politiken. Književni kritik Karsten Bjørnkjǣr je med drugim zapisal, da moje pesmi presegajo večino poezije, ki se sicer piše na Danskem. Zapisal je, da ni mogel odložiti knjige od trenutka, ko je prebral prve pesmi, čeprav mu je branje zadajalo bolečino.

Povedal bom čudno anekdoto, povezano s to književno oceno. Poklicala me je neka ženska in mi rekla, da poezije sicer ne bere, je pa prebrala Karstenovo kritiko v časopisu in kupila mojo knjigo možu, od katerega se je takrat nameravala ločiti; živela sta že narazen. Povabila ga je k sebi, mu prebrala nekaj pesmi. Mož je vzel knjigo s seboj in prosil ženo, naj kupi sebi drug izvod. Predlagal ji je, da se sestaneta, ko bosta oba prebrala vse pesmi. Med tem časom je žensko poklicala hči, po poklicu medicinska sestra, in vprašala, kaj se dogaja. Ženska ji je pojasnila: »S tvojim očetom sva se dogovorila, da se bova spet sestala zaradi knjige.« Hčerka, ki je prav prebrala kritiko v Politikenu, jo je prosila, da naj, ko bo kupovala knjigo zase, kupi še zanjo en izvod. Mož in žena sta se sestala, se pogovorila in se odločila, da ostaneta skupaj.

Zbirka Oblak na begu je bila založniški uspeh. Hitro so jo razprodali. Danes nimam niti enega izvoda. Veliko ljudi, ki so prebrali to knjigo, me je poklicalo po telefonu. Danski skladatelj Thorkil Høgsbro, me je poklical in rekel: »Prebral sem pesem Beg iz tvoje zbirke; ob njej sem začel skladati. Ko sem zapisoval note, je vstopila v sobo moja tedanja žena in zavpila: »Odhajam, ne morem več živeti s tabo.« Tako se je zgodil beg. Dve leti kasneje sem se v neki kavarni spomnil, da tiste kompozicije sploh nisem končal. Izvlekel sem papir iz torbe in v trenutku, ko sem začel zapisovati note, je k meni pristopila neka ženska in vprašala, če lahko prisede. Videla je, da sem zamaknjen. Povedal sem ji, kaj počnem. Ženska je prebrala pesem Beg in poslušala mojo melodijo. Zaljubila se je vame in jaz vanjo. Tako je tvoja pesem postala del mojega osebnega in tudi umetniškega življenja, saj sem skladbo končal in jo izvajam z veseljem.«

Ob poeziji pišeš romane in drame. Omenil si roman Kavarna „Marakeš“, ki je iz francoščine preveden v danščino in objavljen z naslovom Trapez spominov. Povej nam kaj več o tvojih proznih delih in gledaliških besedilih.

Ob Kavarni Marakeš sem leta 1994, skupaj z dansko pesnico Marianne Larsen objavil roman Čaše otroštva. Prvotno je bilo to gledališko besedilo, ki so ga v režiji Ulle Koppel uprizorili v Køpenhagnu, v Fiol Teatret. Glasbo za uprizoritev je zložil zelo znani danski skladatelj Anders Koppel. Doživeli smo velik uspeh in dobili številne pozitivne ocene. Uprizoritev je v mnogočem prispevala k temu, da se je razvil dialog med Danci in priseljenci iz arabskega sveta. Tistega leta sem dobil nagrado Etniske kunstnerpris, etnično umetniško nagrado.

Na Danskem se razen ob tej uprizoritvi nisem ukvarjal z gledališčem. Že v Bejrutu sem se odločil, da ga zapustim. Dnevi so mi minevali v brezupu. Prav v tistem času, so objavili moje prve pesmi v časopisu Al-Safir. Al-Safir je eden od največjih časopisov v Libanonu in arabskem svetu nasploh in ima nedeljsko kulturno prilogo. Književni kritik in pisatelj Hassan Daoud, urednik za kulturo, je ob književni objavi moje prve pesniške zbirke Daleč od njih zapisal: »Poezija Muniama Alfakera je nov jezik za arabske pesnike; odkriva nam kako je pesem lahko celovita že z desetimi besedami.« Zrecitiral ti bom to pesem, ki ima v prevodu v bošnjaščino, danščino ali v slovenščino seveda več kot deset besed:

 

 

 

 

 

Ne morete
mi iz ust
narediti
zaporniške celice
v kateri bo jezik
dosmrtno
čemel

Ob pesniških zbirkah in dveh romanih sem v arabščini napisal knjigo z naslovom: Igrajmo se! Gre za neke vrste študijo, nekakšen vpogled v mojo umetniško vizijo o umetnosti, jeziku, življenju in politiki. Knjigo, ki bo objavljena letos v Kairu, zaključujem s priporočilom, da bi morale svet voditi ženske, ne moški, ženske, ponosne na feminizem. Kasneje, ko bo svet postal stabilen, bodo ustvarjeni pogoji, da tudi otroci dobijo oblast. Ko bodo ženske postale centralna sila sveta in ko bodo oblast predale otrokom, potem bi se lahko zgodilo, da na primer vsak mesec ljudstvo vpraša otroka: »Kaj naj počnemo danes?« Otrok odgovori: »Igrali se bomo.«

Kakšno mesto v književnem življenju Danske zasedajo avtorji iz drugih delov sveta, avtorji, ki ne pišejo v danščini?

Najina skupna prijateljica Toni Liversage, nekdanja prevajalka iz srbohrvaščine v danščino in pisateljica – ob številnih strokovnih knjigah je napisala tudi knjigo »Jugoslovanska tragedija, o vojni, nacionalizmu in miru?« –  je bila predsednica mednarodnega odbora v Danskem društvu pisateljev, ko smo se skupaj ukvarjali s problemi, ob katere naletijo tuji pisatelji na Danskem, ne glede na to, ali so begunci ali priseljenci. Prvi problem za priseljenega pisatelja je prevod njegovega dela v danščino. Kako naj danski založniki pokažejo zanimanje za tuje pisatelje, ki živijo na Danskem, če le-ti nimajo ničesar prevedenega v danščino? Zaradi tega smo se s Toni in z drugimi v mednarodnem odboru odločili ustanoviti sklad, ki smo ga poimenovali Večkulturni odbor. Cilj odbora naj bi bil v tem, da se podpre tuje pisatelje na ta način, da se jim plača prevod ene knjige ali kakšnega drugega dela v danščino. Organizirali smo več literarnih večerov, se pogovarjali o projektu in njegovih ciljih ter poslali prošnjo Danskemu ministrstvu za kulturo. Na prošnjo za podporo prevajalskega sklada za tuje pisatelje, smo takoj dobili odklonilni odgovor, brez dodatnih vprašanj.

Drug problem je status pisatelja potem, ko mu prevedena knjiga izide. Ne glede na to, koliko dobrih knjig na Danskem objavijo priseljeni pisatelji, ne morejo dobiti knjižničnega nadomestila, kot ga po zakonu dobivajo danski pisatelji. To pomeni, da niso enako vrednoteni. Knjižnično nadomestilo je oblika kulturne podpore, ki so jo na Danskem uvedli leta 1946. Knjižnično nadomestilo se podeljuje v skladu z Zakonom o financah in se distribuira pisateljem, katerih knjige berejo v javnih knjižicah. To je dober zakon, ker knjižnice odkupujejo knjige in če so te knjige brane, njihovi avtorji dobijo nadomestilo. Vsako leto knjižnice, ki izplačujejo to nadomestilo, dobijo prek 20 milijonov evrov. Ampak, pogoj za pridobitev pravice do nadomestila je, da pisatelj piše v danščini. Če je knjiga prevedena, pa naj bo še tolikanj brana, priseljeni pisatelj ne dobi ničesar. Hans Rosh, ki je bil predsednik pesniške sekcije pri Danskem društvu pisateljev, se je boril, da bi to spremenili. Svetovali so mu, naj poskuša prositi za denarno pomoč Danido, preko katere dansko ministrstvo za zunanje zadeve podpira dežele v razvoju, kar pomeni, da se priseljeni pisatelji, ki ne pišejo v danščini, obravnavajo kot da ne bi živeli na Danskem. Dansko društvo pisateljev je izborilo, da je Ministrstvo za kulturo začelo dajati nekakšno subvencijo za pisatelje, ki pišejo v tujih jezikih. Predvidena podpora je bila simbolična, majhna celo za knjigo tujega pisatelja. Spominjam se, da je prvo subvencijo prejela italijanska književnica Maria Giacobbe za knjigo Nebo je moj klobuk. Tudi to skromno subvencijo so, na žalost, ukinili pred tremi leti, na Danskem pa je polno tujih pisateljev, ki so danskim bralcem in založnikom neznani. Vem, da imajo pisatelji na Norveškem in na Švedskem boljše pogoje za delo. Prav tako imajo tam večje število tako imenovanih svobodnih mest za tuje pisatelje, ki so se vključili v ICORN, International Cities of Refuge Network. Od leta 2009 so, ob velikem zavzemanju Danskega PEN, tudi danska mesta, predvsem Aarhus začela gostiti pisatelje v okviru svobodnega mesta, znane tuje pisatelje in umetnike, katerih svoboda govora je bila v njihovi domovini pod pritiski. V nasprotju z Dansko, v kateri je bilo šest svobodnih mest, leta 2020 pa le dva – Køpenhagen in Aarhus – na Norveškem, kjer je bil osnovan ICORN, obstaja enajst svobodnih mest, ki financirajo pisateljem beguncem bivanje po dve leti. Na Danskem so do danes bivali pisatelji iz Gambije, Zimbabveja, Iraka, Rusije, Irana, Alžirije, Sirije in Sudana, prejšnje leto iz Venezuele.

Omeniti moram še en način honoriranja danskih pisateljev. Gre za število kopij, ko nekdo kopira strani iz knjige. Na Danskem obstaja društvo Copydan, ki se je zavezalo, da bo založniku in avtorju poslalo informacijo o tem, če je kakšna knjiga fotokopirana privatno ali za namene izobraževanja. Tako se obračuna avtorske pravice. Če je neka knjiga uporabljena za pedagoške namene, mora pedagoška institucija plačati avtorske pravice. Prav tako mora danski radio, če uporabi neko knjigo ali dele knjige v svojih programih, plačati avtorske pravice; če se prav spomnim, znesejo 100 evrov za minuto emitiranja, branja nekega književnega dela.

Ko je knjiga objavljena, mora založnik poslati dva izvoda državni in kraljevi knjižnici. Ob tem pošlje knjigo tudi na lektorsko recenzijo. To, kar napiše lektor, se imenuje zelena recenzijska karta. Na podlagi lektorskih kartic, knjižnice naročajo knjige za bralce. Na Danskem je prek 500 javnih knjižnic. Vsi imajo pravico, da si izposodijo kolikor hočejo knjig, ki jih berejo brezplačno. Mislim, da je danski princip knjižničnega nadomestila dobra podpora pisateljem in širjenju pisane besede in ne sme se ga ukiniti, četudi izvzemanje tujih pisateljev ni povsem v skladu z regulativo Evropske unije. Danski vladi je uspelo ubraniti knjižnično nadomestilo pred evropsko Komisijo, z obrazložitvijo, da nadomestilo doprinaša k ohranitvi , danske kulture in majhnega jezika, kot je danščina.

Pomembno je, da imamo številne javne knjižnice, da te kupujejo tudi prevedene knjige in originale v tujih jezikih. Nekatere moje zbirke, ki so izšle v dvojezični izdaji, lahko najdemo v knjižnicah ob arabskih knjigah kot tudi na policah z danskimi knjigami. Dobro je, da na Danskem obstajajo možnosti za ljudi, ki nimajo dovolj denarja, da bi kupovali knjige. Tako si knjige lahko izposodijo v knjižnici ali pa jih naročijo v svoji knjižnici ne glede na to, kje živijo: v velikem ali majhnem mestu. Na številne literarne večere v danskih knjižnicah imam lepe spomine. Honorarji za literarne večere na periferiji so praviloma večji kot tisti v velikih mestih, njihovi organizatorji, ki so lahko zasebne kavarne ali društva, pa imajo več možnosti, da jim projekt podpre Umetniški fond Danskega ministrstva za kulturo. Pogoj, da dobijo podporo, je najmanj ena knjiga, objavljena v danščini. Menim, da morajo vsi pesniki in pisatelji dobiti honorar, kadar javno berejo svoja dela.

Pogovarjala se je Milena Rudež

Pogovor je iz bosanščine prevedel Krištof Dovjak

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Milena Rudež