Pogovor z Mileno Rudež

Rodila sva se v svetu, ki se bistveno razlikuje od sveta, v katerem živimo danes. Kako se spominjaš svojega otroštva in mladosti? Kaj ti pomenita in na kakšen način se vpisujeta v tvojo poezijo?

Milena Rudež

Spomini na otroštvo mi meglijo pogled. Poezija opisuje tisto, česar se ne da opisati, moje otroštvo se izmika opisu. Zdi se mi, da bi s sestavljanjem besed iz današnje perspektive o prvih, otroških doživljajih sveta nekaj oskrunila in otroštvo spremenila v navadno zgodbo, občo prozo, prozaičnost. Proza so tudi pravila, zakoni in navodila za vedenje v času pandemije, prozaičnost je prikrajšana za ljubezen, občutek bližine med ljudmi. V naši nekoč skupni domovini, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in v naši družini, mama in oče sta bila učitelja, sta bila bratstvo in enotnost nekaj samoumevnega, in tako še danes čutim, da si ti moj brat Slovenec, in da imava veliko skupnega v smislu skupne kulturne dediščine in humanizma, in kar je najbolj pomembno, v smislu občutka za družbeno pravičnost. Pri nepolnih sedmih letih sem postala Titov pionir, iskren in zvest tovariš, ki drži dano besedo. Bila sem majhna, suhljata, tenkih nog in potolčenih kolen, saj sem kar naprej padala, ko sem tekala za milnimi mehurčki, in to me je motilo. Namesto dolge, bogate kite, sem imela kratek čop z belo mašno, ki mi je neprestano padala z glave, želela pa sem si biti kot sošolke, močna in dolgolasa, takšna, kot je bila moja prijateljica, ki sta ji po hrbtu padali dve kiti, iz katerih se je, kadar sem stala v vrsti za njo, občasno širil smrad po petroleju – njena mama ji ni želela ostriči las, tako kot je to z mano storila moja mama, čeprav je tako kot pol razreda tudi ona dobila uši. Otroci delavcev in intelektualcev smo skupaj hodili v šolo, ni bilo delitve na revne in bogate, o nacionalni in verski pripadnosti ni nihče razmišljal.

Izraz zgodnja mladost me vse preveč spominja na mladostno trpljenje. Do tretjega letnika gimnazije sem bila očetov sin, skupaj z njim sem opravljala moška dela na gradbišču, kosila travo v času poletnih počitnic na vasi, nosila sem kavbojke in sivo kapo s šildom, hodila kot moški, se pravi, delala sem dolge korake – še danes tako hodim – bila prijatelj vseh fantov v razredu, dokler nisem nekega dne oblekla minico in rumene kvačkane nogavice, ki mi jih je poslala neka Donatela iz Milana. Takrat mi je prijatelj iz zadnje klopi rekel: »Pa ti imaš noge!« Potem so se vsi moški strinjali, da imam noge in nismo bili več pristni prijatelji. Takrat sem začela pisati o korakih, korakanju, o rumenem grmu poleg ceste, o obrazu, ki ga iščem v množici, o strahu nerazumljenega bitja, o svoji izločenosti pod vsevidnim očesom Sonca.

Naida Mujkić v obsežnem eseju Poetični labirint Milene Rudež piše: »V njenem pesniškem prvencu prepoznamo elemente modernistične poetike, ki teži k celovitosti sveta, medtem ko v njenih naslednjih dveh zbirkah Rudež prevzema temeljna načela postmodernizma, kod tudi poetike (anti)vojne pisave in poetike pričevanja (Slepi potnik iz Sarajeva).« Iz lastne izkušnje vem, da je lahko odnos do zgodnjih pesmi vsaj v nekem življenjskem in pesniškem obdobju travmatičen. Kako doživljaš pesmi, objavljene v svoji prvi zbirki?

Pesniški prvenec MIlene Rudež Dnevnik slepega potnika

Moja prva zbirka Dnevnik slepega potnika je izšla v Sarajevu v knjižni zbirki Mala biblioteka poezije Veselina Masleše, vendar ne kot debitantska poezija. Spomnim se, da sem zanjo dobila honorar v višini dvanajstih minimalnih delavskih plač. Čeprav sem imela takrat trideset let in bila poročena, je to vseeno mladostna poezija in večina pesmi v tej zbirki odraža stanje duha nekoga, ki išče svoje mesto v svetu, prevprašuje svojo identiteto. Počutila sem se nesprejeto tako na delovnem mestu kot v družbi, tudi v družbi arhitektov, bila sem prosti strelec, a tudi višek, slepi potnik na ladji srečnežev, nekdo, ki skriva svojo bolečino v podlogi sive obleke. Kot da bi slutila, da bom nekega dne res vržena z ladje na splav, ki me bo samo samcato odpeljal daleč proč, v tuje morje, v tuje zavetje.

Takrat napisana pesem o slepem potniku je dobila svoje nadaljevanje v okupiranem Sarajevu, v dnevniških zapiskih in kasneje po prihodu v Kopenhagen na begunski ladji Norrona je zaključila in zaokrožila zbirko Slepi potnik iz Sarajeva. Tudi danes sem še vedno na nek način slepi potnik, toda v tej vojni in proti vojni knjigi sem spregovorila o resničnem slepilu; bila sem ena izmed slepih, ki so mislili, da bo vojna kratka, tako kot je bila v Sloveniji, da se bodo politiki dogovorili med sabo, da bo zdaj zdaj nastopil mir, ki si ga vsi želimo, le malo moramo še potrpeti. V pesmi o slepilu sem napisala, da so slepci streljali, a mi, navadni ljudje, smo bili slepi od pogleda. Slepota je v tem kontekstu bolezen, metafora za sovraštvo – dlje ko je trajala vojna, vse bolj se je višalo število zaslepljenih s sovraštvom. Na Zahodu vlada prepričanje, da Evropa ni kriva za jugoslovansko tragedijo in neka novinarka mi je po promociji te zbirke, katere druga polovica govori o življenju beguncev na Danskem – kar danskim kritikom ni bilo všeč – postavila vprašanje s podtaknjenim odgovorom: »Vi ste ubijali drug drugega v vojni, zakaj se jezite na Evropo, ki vas je reševala?« Prosila sem jo, da prebere celo knjigo in se vpraša o odgovornosti tistega, ki vidi zlo in ki bi to zlo lahko zaustavil, a čaka na še večje tragedije in še večje število ubitih, pohabljenih. Tudi sama sem, kot Jugoslovanka in reformistka, odgovorna za tisto, kar je predhodilo jugoslovanski tragediji, vendar pa v okupiranem Sarajevu nisem mogla narediti nič, da bi zaustavila vojno, razen tega, da bi postala še ena civilna žrtev, zaradi katere bi morda mednarodna skupnost le intervenirala. Starejše generacije Skandinavcev, ki so si ustvarile črno-belo sliko o celotnem Balkanu, vidijo moje zapise kot politični pacifizem in obtožbe, izražene skozi poezijo, vendar pa imajo ti zapisi moč pričevanja iz prve roke o tem, kaj se je dogajalo v danem trenutku na danem kraju, v Sarajevu in kasneje v Kopenhagnu, kjer sem prva leta prebivala v centrih Rdečega križa na nikogaršnjem ozemlju. Drugače reagirajo mladi Danci, dijaki in študenti, ki so brali moje pesmi pri pouku in seveda moji rojaki, ki se identificirajo z njimi, saj so se tudi sami borili za golo življenje in človeško dostojanstvo.

Kdaj in kako si začela pisati poezijo? Kateri pesniki so navdihnili tvoje začetke in kateri pesniki te navdihujejo danes?

Pesmi sem začela pisati v osnovni šoli in to mi je šlo z lahkoto od rok. Bila sem članica recitatorske sekcije in občasno sem na številnih prireditvah prebrala tudi kakšno svojo pesem. Spomnim se pesmi Jutro, ki sem jo prebrala za 8. marec delavkam in delavcem tovarne oblačil Alija Hodžića v Sarajevu in še danes vidim mlado žensko v delovni halji, kako je ganjena zajokala ob verzu: ”Mama je vstala že zgodaj in iz prepolne skodelice toplega mleka se širi vonj ljubezni.”

Brala sem veliko, v bistvu sem prav požirala knjige, težje in lažje. V sedmem razredu osnovne šole sem tako brala Krležinega Hrvaškega boga Marsa, in potem Platonovo Državo. Po branju povesti o nesmiselnosti vojne in potem, ko sem si predstavljala ljudi, ki ostajajo v votlini, kjer vidijo samo sence in svetlobo različnih barv, sem spoznala svet idej in pomislila na to, da je vse otipljivo okoli mene samo slika, minljivost, večna pa je le duša. V meni se je rodila želja, da bi služila ideji dobrega in se osvobodila vsega materialnega. Samomorilskih želja v času pubertete nisem imela zato, ker bi mislila, da je življenje nesmiselno, ampak zato, da bi moje življenje postalo smiselno v tem idealnem svetu, edinem svetu, ki mu pripadam. Pred spanjem sem se v joku poslavljala od staršev, ki jih ne bom več videla in se predala snu kot majhni smrti, ki me je osvobodila teže telesa. Še danes pogosto pišem v pesmih o mraku in sencah, ki jih sopostavljam soncu, Sončevemu očesu, na katerega se obračam. Moja najnovejša zbirka, ki bo letos objavljena v danščini, nosi naslov Skyggedigte og soldigte, Sončeve pesmi in senčne pesmi.

Vse, kar sem prebrala v mladosti je na ta ali oni način vplivalo na mojo poezijo. Lansko leto sem napisala pesem Somrak, v kateri pišem o stari kutini pod oknom hiše v Sarajevu, kutini, ki je bila posekana med vojno, kot je bila hiša na pol porušena od granat, ostal je somrak, ki ni čisto črn, in zvoki. Ko sem prebrala pesem naglas, sem dojela, da je sorodna verzom Vladimirja Nazorja: ”I cvrči, cvrči cvrčak na čvori crne smrče.” Pri meni to zveni tako:
 
Poleg okna moje sobe mirno stoji
stara kutina, polna vozlov, temne skorje
            njen vrh ni viden
 
vendar slišim, čuvajko neba,
kako s skrivenčenimi prsti
            praska po strehi
 
zvezda večernica
je nocoj samo zvezda
            daljna in tuja
 
mimo okna poleti kresnica,
majhen čudež je videti večji
           v mraku

 Kot mnogi gimnazijci moje generacije sem vedno znova prebirala pesmi Branka Miljkovića, Vaska Pope in Maka Dizdarja in veliko njihovih pesmi sem znala na pamer. A moja junakinja je bila Marina Cvetajeva. In tako je še danes. Njene pesmi sem izgovarjala v sebi, ko sem se prvič po vojni vrnila v Sarajevo. Marina si ni mogla kaj, da ne bi ljubila.

V mladosti sem občudovala poezijo Dare Sekulić. Blizu so mi bili njeni feministični in haikuju podobni verzi. Manj je znano, da je bila ena prvih jugoslovanskih pesnic, ki se je poskusila v haikuju. Kritiki so pisali o povezavi z narodno poezijo in ljudskim jezikom, a v mojih očeh je pri njej primarna poveza z naravo. Prevedla sem v danščino njeno pesem Blisko bilo, v kateri nas poziva, da prisluhnemo nihanju trav, trepetu krilc mravlje, padu tuje solze v bližini. Dara gre v stvari pogumno, brezkompromisno in ne piše na sledi jokave ženske poezije tistega obdobja, lažnega moralizma, belih narcis, nedolžnih jutranjih zor in krvavih sončnih zahodov. Ne. ”Ne, nemoj mi prići” ni bila niti njena niti moja inspiracija.

Od moških tujih pesnikov sem še posebej rada brala Rilkeja in Apollinaira, eno izmed pesmi sem posvetila Yeatsu, spominjam se sanj o Irski, v katerih sem lebdela nad zeleno pokrajino in morjem.

Moje pesmi nastajajo v trenutku, na katerega nimam vpliva, torej ne gre za osebno izpovedno ali dnevniško poezijo, kot bi se lahko zaključilo po naslovih pesmi, ampak se mi verzi dolgo motajo po glavi, želijo ven, vendar pa odlagam to rojstvo, osvoboditev. V eni izmed pesmi sem napisala, da je beseda ptica, ki poleti iz ust. Niti ena moja pesem ni nastala tako, da bi se odločila, da bom pisala o določeni temi, in nobena ni nastala za mizo. Nimam obstanka, raje se premikam in najbolj pogosto kaj napišem na poti, navadno na vlaku. Spomnim pa se, da sem v prvem letniku fakultete neke noči pri mesečini z dogorelo vžigalico napisala verz na listek papirja.

Pišeš poezijo, prevajaš in si arhitektka. Za mene je pesem zelo kompleksna oblika, v kateri tudi struktura pesmi igra pomembno vlogo. V kolikšni meri ti znanje s področja arhitekture pomaga pri pisanju poezije in obratno, ali se tvoja izkušnja iz polja pesništva zapisuje v tvoje delo na pdročju arhitekture? In če se, kako se?

Danska izdaja pesniške zbirke Milene Rudež “Slepi potnik iz Sarajeva”

Tudi zame je struktura pesmi zelo pomembna, kot tudi zvočnost in ritem, vendar pa moje pesmi niso zelo kompleksne. Prebrala sem nekaj tvojih pesmi na Forumu, kar je premalo, da bi lahko govorila o tvoji poeziji, zdi pa se mi, da imava dva različna pristopa k pesnjenju. Ob branju tvojih pesmi Nebo nad Londonom in Črna vdova sem pomislila na bitniško poezijo, na Allana Ginsberga. Tvoja pesem je res kompleksna tvorba, od katere lahko odkrhneš kak del – kot tudi kak del pri Ginsbergovem Tuljenju – a bo vseeno obstala.

Moja poezija je bolj minimalistična, na način Bauhausa v arhitekturi, osvobojena je okrasja ter gradi na estetiki detajla. Neki danski kritik je za moje pesmi rekel, da so vrh ledene gore, pri kateri vemo, da je njen pretežni del skrit pod vodo.

Kot arhitekta in urbanistka, kot tudi kot humanistka, sem proti zlaganju stanovanjskih škatel drugo na drugo, drugo ob drugo. Meja med notranjim in zunanjim ne sme biti ostra. Napisala sem nekaj pesmi, v katerih kritiziram naselje Ørested  v Kopenhagnu, za katerega je značilno, da prostor med zgradbami ni osmišljen, in eno izmed njih sem poklonila mojemu bivšemu direktorju Centra za mestni dizajn v Kopenhagnu, kjer sem delala skoraj osem let kot občinski arhitekt, zadolžen za revitalizacijo mesta. V meni ždi tudi majhen anarhist, zato sem proti popolnemu redu, kjer ni sledi človeške roke, in kot arhitekt sem kritična, kar je občasno tudi nagrajeno – na primer leta 2013 je bila zgradba, za katero sem naredila nadgradnjo in energijsko optimizacijo, proglašena za najboljšo renovirano zgradbo na Danskem za tekoče leto, toda vztrajanje na strokovnosti in kvaliteti me je kar nekajkrat prisililo v menjavo službe.

Kot arhitekti mi je blizu dekonstrukcija, sem za Tatlinovo asimetrijo, in zame je ruska avantgarda internacionalna poezija, ne pa popolne kocke in gladke površine tehno-arhitekture, na katerih sled človeških rok ni zaželena. Ruska avantgarda je ostala utopija, skoraj ne obstajajo dokončani objekti, vendar pa to ne more zanikati stabilnosti in brezčasnosti same oblike.  Monolitne zgradbe Vzhodne Evrope so danes sovražne priče enoumja, toda tudi moderna arhitektura Zahodne Evrope, še posebej stanovanjska, je povečini anonimna. Človek je številka in stoji v vrsti.

V začetku devetdesetih let izbruhne vojna na tleh bivše Jugoslavije, vojna, ki je na različne načine zarezala v naša življenja. Ti si jo doživela v obkoljenem Sarajevu in bila v njej ranjena. To obdobje odmeva v tvoji pretresljivi pesniški zbirki Slepi potnik iz Sarajeva, v kateri najdem tudi pesem Strah, ki se me je še posebej dotaknila – vsi se bojimo, bojimo se strahu samega, vendar pa obstaja še nekaj bolj strašnega od strahu, trenutek, ko se ne moremo več bati:

Strah

Ne morem se več
bati
 
Odidem izza kletne
zavese
v svetlobo Sonca
 
Na samotni ulici
sem premikajoča se senca
 
Blisk
in senca
v očeh morilca

                                          (iz zbirke Slepi potnik iz Sarajeva)
 
Ja, ko sem se prenehala bati, sem se odločila, da bom odšla iz Sarajeva. To je bilo novembra 1992. Samotna ulica, po kateri sem hodila po koncu alarma, je bila ulica Vase Miskina, ista ulica, v kateri sem bila ranjena v maju s šrapnelom granate, ki je ubila dvajset ljudi za mano. Ljudje so stali v dveh vrstah, v vrsti za kruh in v vrsti za sladoled pred mestno tržnico. Ko sem stopila iz vrste in se obrnila proti stavbi založbe Svjetlost je glasno treščila granata in ženske so zavreščale in nekaj vročega, razbeljenega se mi je zarilo v hrbet. Dolgo sem občutila krivdo zaradi tega, ker sem preživela, preživela sta še nek kuža in kolikor se spomnim neka deklica, ki je bila ranjena v stopalo. Potem sem bila ranjena še enkrat, v glavo in roko. Ko sem čakala na dokumente za odhod iz Sarajeva, sem se brez besed poslavljala od tega mesta, prijateljev, kolegov. Odšla sem v svet, ne da bi vedela kam.

Ni me bilo strah neznanega ali sovražno razpoloženih ljudi, kot da bi strah ostal v Sarajevu, toda po izkušnji vojne v Bosni in odhodu v deželo domnevno srečnih ljudi, na Dansko, od kjer sem spremljala nadaljevanje vojne brez orožja, s pomočjo medijev in bolj ali manj modificiranega sovražnega govora, ki traja že trideset let, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, ali je strah samo prekinjen in ali je resnični mir sploh kdaj zaživel.

Leta 1992 si se preselila na Dansko kot begunka. Zakaj Danska, kako je prišlo do tega? In kako si doživela novo kulturno okolje in na kakšen način se je ta izkušnja vpisala v tvojo poezijo in jo morda tudi spremenila?

Naslovnica dvojezične, bosansko-danske, pesniške zbirke Milene Rudež Svet za steklom

Konec leta 1992 je večina evropskih držav, z izjemo skandinavskih, zaprlo meje za posamezne vojne begunce ali pa so začeli postavljati različne pogoje, kot na primer Španija, ki je začela sprejemati samo matere z otroci. Na Dansko sem tako prišla po slučaju. Ko sem se odpeljala v konvoju Rdečega križa iz Sarajeva, sem najprej prišla v Beograd k nekemu prijatelju iz gimnazije in po telefonu klicala različne ambasade. Poklicala sem dansko ambasado in rekli so mi, da me ne bodo zavrnili na meji, če imam dokumente iz BiH. Tja sem prišla sama z letalom iz Budimpešte prek Dunaja kot edina begunka te noči in lahko bi me namestili le v zaporniško celico na aerodromu v Kopenhagnu, toda po mene sta prišla dva mlada policaja, popeljala sta me čez mesto – »na Vaši levi strani je Tivoli, na desni mestna hiša« – in odpeljala v telovadnico neke šole, kjer so bili začasno nastanjeni begunci iz Bosne. Danes stanujem v bližini te šole in nasmehnem se vsakič, ko grem mimo. Tu sem preživela svojo prvo noč na Danskem, dobila begunsko številko in dojela, da sem rešena, a da sem tudi le ena izmed številk, brezimna v množici. Za tiste, ki so takrat pisali »Yugo go home« sem še vedno le številka.

O življenju na Danskem sem pisala v knjigi Svet za steklom. Steklo med mano in Dansko kot neko drugo deželo še vedno obstaja, le da sem zdaj včasih na tej, drugič spet na drugi strani. Vse je vidno, transparentno, nobene skrivnosti ni. Tega stekla ne vidim, ko sem v Sarajevu in nisem ga videla lansko leto, ko sem bila v Istri. Prav tako ga ne vidim niti takrat, ko gledam tisto, kar imam rada, tudi na Danskem.

Poezija se od 19. Stoletja dalje pretežno razume kot nacionalna poezija. V že omenjenem eseju Naida Mujkić piše: »Literarna kritika pesnico Mileno Rudež označuje kot »bosansko-dansko pesnico«, kar je rezultat novejšega pogleda na književnost in literarne tekste, ki nastajajo na mejah med različnimi kulturami in kjer meja ni točka konca, ampak rečeno z besedami Homija K. Bhabha »točka, kjer nekaj začne obstajati v določenem gibanju, ki ni drugačno od nestalne, ambivalentne artikulacije tistega, kar obstaja na drugi strani«. Kakšno je tvoje stališče do tega vprašanja? Vprašanje identitete in iskanja identitete igra pomembno vlogo v tvoji poeziji …

Bosansko-danski pesnik ali pesnica ima en pomen na Danskem in v Skandinaviji, a drug pomen v BiH in širši regiji. Danka sem postala, a Bosanka sem bila že prej, ko sem v Jugoslaviji delala na gradbiščih v Zagrebu in na Reki, na Krku. Za mene Bosna ni stvar državnih meja, niso ljudje nagnani v entitete, za mene je BiH večja od vseh bivših jugoslovanskih republik, saj smo bili najbolj jugoslovanski, danes pa smo najbolj razseljeni. Če za primer vzamem svojo družino, danes živimo v desetih državah – na Danskem, Norveškem, Švedskem, Nizozemskem, v Švici, ZDA, Kanadi, Srbiji – imam le enega sorodnika, ki je ostal v Sarajevu. V Bosno prihajamo kot v svetišče. Po očetovi smrti prihajam bolj pogosto. Obiščem porušeno hišo v Sarajevu in lipo, ki jo je zasadil moj sin poleg doma za ostarele v Rogatici v spomin na mojega očeta Obrada Đurovića, znanega pod nadimkom Učo in po igranju v filmih Emira Kustorice. Srečna sem, ko srečam koga, ki ga je poznal, ko kdo omeni kak njegov vic ali modrost. O očetu sem pisala dokler je bil živ in to vedno na humoren način.

Moje pesmi niso melanholične, v njih ni objokovanja izgubljenega doma. Zajokam lahko samo zaradi nečesa lepega, dotakne se me topla človeška beseda, dobro delo, ponujena prijateljska roka, pogled na mlade bosanskohercegovske pesnike in pesnice, ki sem jih imela priložnost spoznati na pesniških festivalih. Vem, da si tudi ti bil gost na pesniškem festivalu v Brčkem in upam, da si spoznal mlade, ki ne želijo več graditi svoje življenje na nacionalnih razlikah. Na Danskem sem spodbudila objavo bosanskohercegovske antologije in bila ena od urednikov in prevajalcev Nove lirike Bosne in Hercegovine, v kateri smo predstavili 43 pesnikov in pesnic iz cele BiH, kot tudi iz diaspore, med katerimi so tudi mladi pesniki in pesnice Sead Husić, Lidija Pavlović-Grgić, Ernad Osmić, Aleksander Čvorovič in drugi. Vsi večji danski časopisi so pisali o tej antologiji, neka danska gimnazija pa je obiskala sarajevsko drugo gimnazijo in naredili so happening na osnovi te antologije. Antologija je bila predstavljena na Sarajevskih dneh poezije in dobila nagrado za urednikovanje na sejmu knjig v Sarajevu leta 2019.

Si pesnica in prevajalka, med drugim tudi prevajalka Muniama Alfakerja – na njegovo poezijo sem naletel prav zahvaljujoč tvojim prevodom in se takoj zaljubil vanjo. Kako vidiš odnos med prevajanjem in lastnim pisanjem? Nekateri vidijo med obema procesoma številne podobnosti, med tem ko ju drugi vidijo kot radikalno različna …

Prevajanje je težje od pisanja, saj moraš biti zvest prevajanemu pesniku, po končanem prevodu pa moraš ostati neviden. Dober je samo tisti prevod nekega literarnega dela, ob katerem bralec pozabi da gre za prevod. Zdi se mi, da sem Muniamovo poezijo uspela prevesti tako, da se ne občuti meja med originalom in prevodom. Muniam Alfaker je tudi v državah bivše Jugoslavije našel svojo publiko, drugače pa ima več kot petdeset knjig, prevedenih po celem svetu, samo na Danskem jih je objavil okoli deset.

Do zdaj sem prevedla štiri njegove pesniške zbirke. Lansko leto pa je izšla njegova zbirka Oblak ne begu v makedonščini. Iz te zbirke si ti prevedel nekaj pesmi v slovenščino. Trenutno delam skupaj z Jonathanom Mannom na prevodu celotne knjige v angleščino, oziroma piliva z Muniamovo pomočjo že narejene prevode. To, da lahko avtorju postavljaš vprašanja, je velika prednost, saj je prevajanje iz danščine v bosanščino ali iz danščine v angleščino vseeno prevajanje iz druge roke. Že pri prevodu prve knjige sem čutila, da se je v prevodu iz arabščine v danščino nekaj izgubilo in po dolgih pogovorih z Muniamom sem uspela izboljšati prevode nekaterih pesmi.

Od leta 1992 živiš na Danskem, kjer si na različnih nivojih vključena v tamkajšnje literarno življenje. Kako je organizirano literarno življenje na Danskem, kakšno mesto v njem pripada avtorjem in avtoricam iz drugih delov sveta, ki pišejo v drugih jezikih?

Naslovnica pesniške zbirke Milene Rudež Obrazi in mesta

Na Danskem obstajata dve društvi: Dansko društvo pisateljev, v katerega so vključeni vsi pisci, ne glede na žanr, v katerem pišejo, kot tudi ilustratorji in prevajalci. S tem društvom aktivno sodelujem že lepo število let, predvsem s pesniško sekcijo, ob njem pa obstaja še manj številno in tudi manj aktivno društvo Danski pisatelji lepe književnosti, katero so leta 1991 osnovali pisatelji, ki so izstopili iz Danskega društva pisateljev.

Pogoj za vpis v Dansko društvo pisateljev je samo ena knjiga, objavljena pri založbi, ki je priznana s strani uprave društva, lahko pa si tudi pridružen član, če takšne knjige še nimaš. Društvo se aktivno bori za boljši položaj pisateljev v družbi. Letos so tako izborili kompenzacijo zaradi epidemiološke situacije za okoli 100 svojih članov. Lansko leto so dosegli dogovor o dveh tipih standardnih avtorskih pogodb z dvema največjima danskima založbama. Čemu so namenjena in za kaj se potroši društveni proračun, ki znaša okoli 65.000 evrov letno, se lahko prebere na internetni strani društva. Ne vem, koliko članov društvo ima, vem pa, da je samo piscev strokovnih knjig okoli štiristo.

Kot dvojezična pesnica sem vabljena na literarne večere in branja poezije ob objavah pesniških antologij, prav tako sem tudi sama organizirala nekaj pesniških branj, na katerih so brali bosanskohercegovski pesniki in pesnice.

Mislim, da je položaj tujih avtorjev, ki pišejo le v svojem maternem jeziku težak, med drugim tudi zaradi pomanjkanja prevajalcev. Težko je ostati aktiven pisatelj na Danskem, redko kateri priseljeni pisatelj objavi več kot eno knjigo. Osebno imam samo dve lastni knjigi v danščini, ki sta tudi v danskih knjižnicah, kar je seveda zelo malo napram danskim pisateljem, ki jih imajo od pet do petdeset. Ob vsaki izposoji v knjižnici avtor, prevajalec ali ilustrator dobi denar. Lansko leto je okoli 10.500 avtorjev dobilo denar od izposoje, okoli 5.000 pa tudi od izposoje e-knjig. Pisatelji, ki ne pišejo v danščini, tega denarja ne morejo dobiti. Slaba uteha je, da nekaj denarja dobijo njihovi prevajalci, sicer pa je tu le malo prevajalcev v druge jezike, razen v angleščino, nemščino in francoščino.

Osebno nisem članica nobenega od teh dveh društev in sicer zaradi visoke članarine, minimalna članarina je okoli 380 evrov letno plus članarina za izbrano sekcijo, a tudi zato, ker sem aktivna članica danskega centra PEN in članica Društva bosanskohercegovskih pisateljev, prevajalcev in knjižničarjev na Švedskem, v katero so včlanjeni bosanskohesrcegovski pisatelji iz cele Skandinavije. Poleg tega sem še članica Zveze arhitektov in dizajnerjev Danske, kot tudi Asociacije arhitekov v BiH. Mimogrede, vsak Danec je v povprečju član štirih ali petih društev, tako da vzdržujem to povprečje.

Biti profesionalni pisec so sanje vseh mladih piscev. Na Danskem obstaja dveletna šola za pisatelje Forfatterskolen. Za vpis je zelo močna konkurenca, saj ob Dancih sprejemajo še mlade talente iz Norveške, Švedske, s Farskih otokov in Grenlandije, na leto prejmejo okoli štiristo prošenj, sprejmejo pa jih le deset. Lani sem spoznala nekaj študentov te šole. V marcu naj bi nekateri bosanskohercegovski pesniki, ki živimo na Danskem (Alen Mešković, Aleksandar Šajin, Tomislav Čale in jaz) morali imeti literarni večer na šoli, ki pa je bil zaradi pandemije na žalost odpovedan. Mi je pa uspelo pred odpovedjo branja in »lockdownom« imeti krajšo delavnico o srbohrvaščini. Študentje naj bi maja 2020 šli na študijsko potovanje v Beograd in na festival Krokodil, ki ga organizira istoimensko društvo oziroma Vladimir Arsenijević (Krokodil pomeni: Književno Regionalno Okupljanje Koje Otklanja Dosadu I Letargiju).  Ne vem, ali jim bo uspelo iti letos, a moja prijateljica Jane Kabel je ob tej priložnosti prevedla pesmi nekaj mladih srbskih pesnikov v danščino. Spominjam se odlične pesmi Maše Senečić in naslova ene izmed pesmi, Nasilje oblike, ki jo naseljujem. Kontekst družbeno kritične poezije je najtežje prevesti, saj dobri prevajalci ne pišejo prevajalskih opomb.

Rada bi se ti zahvalila za prevode pesmi mojega iraškega prijatelja Muniama Alfakerja. Po Oblaku na begu, iz katerega si naredil izbor, sem prevedla še zbirko Obleka brez telesa. Na platnicah te knjige je citat iz kritike Selme Alispahić, objavljena je bila v Životu: »Muniam Alfaker poskuša s svojo poezijo pomiriti dva svetova, katerima konec koncev vendarle pripada v isti meri. Danska mu je postala dom, medtem ko domovino ustvarja s svojo poezijo, skupaj s tem pa ustvarja povezavo med svojo preteklostjo in sedanjostjo z upanjem, da bo prihodnost manj boleča.« Vsi so vabljeni v to domovino. Sama sem se že zdavnaj naselila v njej, kot si se tudi ti.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič