Zelo sem bila presenečena, ko sem na vaši spletni strani prebrala, da ste pred časom tudi obiskali Slovenijo. Potem sem se spomnila, da ste se na Penu pogovarjali z Barbaro Pogačnik.
Ja, točno tako.
Na vaši spletni strani piše, da se ukvarjate z marsičim. Ste učiteljica pisanja, avtorica in slaščičarka. Kako pa to? Saj niti ni tako nenavadno po drugi strani, dobra poezija, dobra hrana in pijača so odlična kombinacija.
Vse to je povezano. Ampak začela bom s slaščicami. Pekla sem že od majhnega. Vedno sem nekaj packala po kuhinji. To preprosto obožujem. V svojih 20. letih sem odprla pekarno. Na začetku sem bila samo jaz, pekla sem pri sebi doma. Nato sem zajahala svoje malo kolo in dostavila vse dobrote. Potem sem se s kolesom odpravila po čokolado. To sem bila jaz, vedno na kolesu. Takrat sem imela enega otroka, psa in ptiča. Čedalje več trgovin je prodajalo moje slaščice. Kmalu je neka ženska prihajala k meni in sva vse noči pekli piškote. Nekega jutra sem se prijela za glavo in si rekla: »Moj bog, to je živa katastrofa. Moka je vsepovsod. Sladkor je vsepovsod.« Nisem bila proti pekarni, samo proti svinjariji po vsej hiši. Zato sem odprla pekarno. Po 12 letih sem jo prodala. Še vedno obstaja in je zelo znana. Čudovita pekarna je.
Poslušajte, kaj se mi je zgodilo, všeč vam bo ta zgodba. Nekega dne sem pekla brownieje. Kar naenkrat se mi je utrnila pesem, pa je nisem mogla zapisati, ker sem bila vsa od čokolade. Ko sem dala to rundo brownijev v peč, sem šla napisat pesem. Kasneje sem rekla možu: »Poslušaj, prodati moram pekarno. Postala bom pisateljica in služila denar kot pisateljica. Napočil je čas.« Začela sem pisati za časopis. In veste, o čem sem pisala? Ocenjevala sem restavracije v mestu. Pisala sem o hrani.
Hrana in poezija sta zelo prepleteni.
Skoraj vsa moja poezija vsebuje hrano.
Kot sem že rekla, če počnemo karkoli s strastjo, je to nekaj popolnoma drugega, kot če počnemo nekaj, kar moramo.
Vedno. Delujemo iz svoje strasti, iz svojih duš. V svoji pekarni sem se naučila dveh stvari. Delaš lahko karkoli, če v to verjameš in se delu popolnoma predaš. Naučila pa sem se tudi, da čeprav neko reč lahko narediš, še ne pomeni, da se je moraš lotiti. Čeprav sem imela svojo pekarno zelo rada, se mi je zdelo, da moram na tem svetu opraviti še drugo delo. Pišem že od osmega leta, vedno sem si želela biti pesnica.
Imate polno energije. Od kod prihaja, razen, kot ste že rekli, iz vaše strasti in veselja do vsega?
Vedno sem tako vesela, od vedno sem bila takšna. Oziram se naokrog, gledam živali in rastline ter sem noro zaljubljena v svet. Vsako jutro se zbudim vsa vesela in polna zanimanja, kaj mi bo prinesel današnji dan. V vse se vržem na glavo, takšna pač sem od vedno. Res imam rada svet in sem mu predana.
Koliko ur pa ima vaš dan? 24 ali 100, glede na to, kaj vse počnete?
Včasih sem bedela in pisala pozno v noč. Zdaj pa se zbujam zelo zgodaj zjutraj. To je zame res velika sprememba. Opazujem prebujanje jutra. Rada sem opazovala zvezde in Luno, zdaj sem pa raje v stiku s ciklom Sonca. Zgodnja jutra imajo tudi zelo praktično stran, manj je elektronskih sporočil, ki me ogovarjajo. Imam več časa, da izrazim svojo hvaležnost, da razmišljam, da pišem. Tako se mi zdi, da je moj dan daljši. Moj dan pa traja 16-17 ur. Je to mogoče?
Svoje pesmi pa tudi berete in z njimi nastopate.
Res je. Mislim, da imamo svoje glasove za to, da se nas sliši. Tu nastopi pa tudi PEN-a. Rada bi dala svoj glas tistemu, v kar verjamem. Rada bi dala svoj glas tistim ljudem, ki svojega glasu nimajo. Za pisatelje v zaporu. Za kulture, ki izginjajo. Svoj glas dajem za svobodo vere, za svobodo izražanja, za svobodo potovanja. Zelo se bom potrudila, da bodo vsi imeli takšne pravice, kot jih imam jaz.
Pero je močnejše od meča, kajne?
To je neke vrste polarnost. Kot da bi bilo mogoče težave reševati samo na dva načina. Odhod v vojno zame pomeni, da stvari nismo premislili do konca. Besede so najmočnejše orodje, kar jih imamo, da z njimi ustvarjamo svojo resničnost.
To naju pripelje do večne težave sovražnega govora. Zdaj so internet in z njim družabna omrežja dostopna povsod. Ljudje si pogosto predstavljajo, da lahko rečejo / napišejo marsikaj. In to v imenu svobode izražanja.
To je res. In to ni svoboda izražanja.
Seveda ni. Samo kadarkoli te hejterje opozoriš na njihovo početje, se začnejo pritoževati, da imajo pravico do svobodnega izražanja.
Ljudje v resnici ne razumejo, da se naša pravica do česarkoli ustavi malo pred srci drugih ljudi. Nimamo neskončne svobode. Imamo svobodo, ampak naša svoboda ne sme raniti, prizadeti, poškodovati in uničevati. Gre za napačno razumevanje svobode.
To je tudi skrunitev svobode.
Seveda, ker skruni druge ljudi. Vaša svoboda se neha, kjer se začne moja. Najti moramo ta prostor med nami, kjer se lahko srečamo.
Zdaj bi rada na kratko spregovorila z vami o vas in Penu. Kako ste našli to krasno organizacijo? Zakaj ste se pridružili?
Bila sem še zelo mlada. Imela sem izjemno učiteljico. Svojim študentom je rekla: »Bodite glas tistih, ki jih želite obvarovati na tem svetu. Precej nenavadno je bilo, da je bil v Santa Feju PEN. Videla sem, kako čudovite stvari delajo. Pri 14 letih sem že pomagala pri organizaciji dogodkov in spoznala velike aktiviste, ki so svoja življenja posvečali kulturi. Tega sem si vedno želela. Ko sem bila stara malo čez 20, sem ugotovila, da obstaja PEN in sem se priključila. Potem sem se preselila v San Miguel. In poglej, poglej, tudi tu je PEN. Seveda sem se takoj pridružila. Nekega dne sta me Lucina Kathmann in Elizabeth Starcevic peljali na kosilo. Rekli sta mi: »Radi bi, da postaneš predsednica.« Samo debelo sem pogledala. Vedno sem počela takšne reči in Lucina je to videla. Obljubili sta mi, da mi bosta pomagali in me naučili vsega, kar moram vedeti, samo pristanem naj. Ljubim ga in ga obožujem. Prostovoljno smo opravili številne čudovite naloge. Nimamo niti pisarne, ampak vedno stopimo skupaj in počnemo, kar radi počnemo.
Zdi se mi, da živite temeljno listino mednarodnega Pena. Pen je dandanes zelo pomembna organizacija, še bolj pa bo v prihodnosti.
Tako je. Moja hči, ki ima 37 let, mi je razlagala, da bi se veliko mladih ljudi rado vključilo, radi bi bili aktivni. Takrat sem govorila z ljudmi v mojem centru. Odločili smo se, da bomo ustvarili račune na Twitterju in Facebooku. Naučili se bomo, kako to početi, kako se vključiti v globalne pogovore. In s tem se ukvarjam zdaj, zase in za vse nas. Pen ima čudovito zgodovino, imamo celo vrsto tradicij. Vemo, kaj moramo početi in kaj nameravamo. Vedno najdemo nove reči, s katerimi se moramo ukvarjati, zato moramo biti prisotni v globalnih pogovorih, da nas ljudje lahko najdejo.
Moramo biti prisotni.
Tako je, moramo biti prisotni v naših skupnostih v tem trenutku.
Hvala za vaš čas in vse dobro še naprej.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023