Pogovor z Gail McConnell

Pravite, da je umetnost in z njo tudi poezija tista, ki popolnim življenjskim nesmislom dajeta smisel. Ima za vas življenje več smisla, ko napišete pesem? 

Gail McConnell

Da in ne! Pisanje pesmi mi je vsekakor pomagalo razmišljati in predelati nekatere težke življenjske izzive – posledice umora mojega očeta leta 1984, za katerega je kriva IRA; izkušnja, ko sem prvič postala starš – in tudi nekatere lepe stvari: zaljubljenost, kako je, ko z nekom preživiš mnogo let v intimnem razmerju. V tem pomenu mi je pisanje pesmi pomagalo razumeti stvari, za katere nisem vedela, da jih že poznam, in se soočiti z resničnimi občutki. Ampak življenje je tudi kaotično, nepredvidljivo in vselej spremenljivo. Sodobna politika je pogosto zelo nesmiselna, kar je zame globok vir razočaranja. Neenakosti in krivice, v majhnem in velikem obsegu, to je popolnoma nesmiselno in škodljivo. Pisanje je tisto, ki po mojem mnenju, vključuje soočenje s temi realnostmi, kjer imajo dogodki le malo smisla. Včasih pa pisanje razkriva nesmisle, ali še huje – nesmiselne krivice, ki se dogajajo.

Vaša knjiga z naslovom The Sun in Open (Sonce je odprto) je refleksija vašega otroštva, ki ga je močno zaznamovala smrt očeta. Je knjiga vaših otroških spominov – dobrih in slabih – in je mnogo več kot knjiga poezije. Nam prosim razložite, kako je nastala?

Moj oče je bil pomočnik guvernerja zapora Maze (zapor v Belfastu). IRA (*Irska republikanska armada je irska teroristična skupina, ki se bori za priključitev Severne Irske k Republiki Irski) ga je leta 1984 umorila pred našim domom v Belfastu. Stara sem bila tri leta. Z mamo sva stali pred hišo in se od njega poslavljali, ko je odhajal v službo. Na našo ulico so prišli oboroženi moški in ga ustrelili.

Ko sem odrasla, sem od mame, tet in starih staršev podedovala kopico gradiva, povezanega z očetovim življenjem in smrtjo – članke o njegovem umoru, izrezane iz časopisov, njegove dnevnike iz študentskih let, parlamentarna poročila, v katerih so obravnavali njegov umor, fotografije, njegove eseje, skratka vse mogoče, kar je ostalo za njim. V Ikei sem kupila eno tistih kartonastih škatel za shranjevanje, vse skupaj zložila vanjo in nanjo napisala »OČETOVA ŠKATLA«.

Ko sem hotela pregledati gradivo, sem ga razporedila po postelji in tleh sobe. Vsakič znova je bila to izjemno naporna izkušnja, tako zaradi same tematike kot zaradi ogromne količine gradiva. Začela sem izpisovati, kar sem našla v škatli – časopisne naslove, stavke iz poročil in podobno. To izpisovanje mi je nekako pomagalo sprocesirati vse to, kar je bilo zapisanega v gradivu iz škatle. Postopoma sem v izpisano začela vstavljati svoje besede. Tisto, kar sem prvotno izpisala, sem pustila v sivi barvi, kar sem dodala, je bilo v črni. V Wordu sem odprla dokument z navpičnim stolpcem ob strani – s tekstovnim blokom na sredini. V urejevalniku besedila sem odprla še posebno polje za moje zapise. Tako se mi ni bilo treba odločati, kje prekiniti črto. Lahko bi samo vnesla v zamejeno polje in pisala brez ločil. Tako je nastala mešanica izpisanega, najdenega in novega, mojega gradiva ter mešanica otroških in odraslih glasov. Odkrila sem tudi, da mi je pisanje na tak način omogočilo, da sem nagovorila očeta. Ne le, da sem govorila o njem, ampak tudi z njim. Prav to je bil eden od darov, ki sem ga dobila skozi proces ustvarjanja knjige The Sun is Open.

Nam lahko poveste kaj več o vaši naslednji knjigi, ki nosi naslov Fothermather (Očemama) in ste jo napisali kot raziskavo starševstva onkraj kategorij matere in očeta?

Moja partnerka je bila tista, ki je v svojem telesu nosila najinega otroka. Jaz sem najinega otroka lahko nosila na edini mogoč način – v domišljiji in v pesmih. Želela sem razmišljati o starševstvu v istospolnem partnerstvu. Čeprav smo fluidnosti in zabrisovanju meja dali vso pozornost, ostaja jezik starševstva – mati in oče – nenavadno nespremenljiv. Nekateri bi mene in mojo partnerko naslovili kot »dve materi«, čeprav sta najini izkušnji oploditve, nosečnosti in zgodnjega starševstva zelo različni. Njena izkušnja je bila utelešena; moja ne. Sprva sem hotela raziskati ne-biološko istospolno partnerstvo. Spraševala sem se, kako istospolnost v odnosu vpliva na starševstvo in kako starševstvo na istospolni odnos ter kako si lahko predstavljamo partnerstvo, ne da bi ga na podlagi spola tako strogo poimenovali v imenu in obliki.

Potem je prišel na svet najin sin Finn in za vedno vse spremenil. Moje zanimanje za to, kako me bo poimenoval Finn, se je spremenilo v zanimanje, kako kdorkoli poimenuje karkoli in kako je poimenovan. Vedno bolj me je zanimalo, kako nastanejo zvoki, kako nastaja jezik, kako se improvizirajo in prilagajajo oblike v komunikaciji med bitji in kako se vse to dogaja v odnosu: prepletanje jaz – ti – mi z jezikom in skozi jezik, ki se dogaja v poeziji. Fothermather je mešanica besed oče in mati. Ta beseda je nesmiselna, a izjavlja resnico.

Pesem »Untitled/Villanelle« je odsev vašega razmisleka o starševstvu. Pesniško obliko vilanele ste izbrali kot primerno obliko za razmislek o dvojicah in trojicah – o tem, kako dvojica postane trojica z rojstvom, in kako trojica postane dvojica s smrtjo. Lahko razložite to povezavo med izbiro te pesniške oblike za tako globok razmislek o življenju, smrti in starševstvu?

Gail McConnell v družbi s Hanno Komar (Belorusija), Natalko Snjadanko (Ukrajina/Nemčija), Luizo Bouharaoua (Hrvaška) in Aljažem Koprivnikarjem na nastopu v Narodni galeriji v Ljubljani v okviru festivala Vilenica 2022.

Pri sebi sem dolgo nosila dva citata, ki sem ju uporabila kot epigrafa k pesmi – avtorica prvega je Grace Paley, drugega pa Sandra Newman –, in nekega dne sem ugotovila, da bi bila ta dva citata popolna iztočnica za obliko vilanele, kjer se v devetnajstih verzih ponovita dva verza. Vendar sem želela spreminjati tudi verze – jim odvzeti in dodati besede. Najina družina, ki sva jo sestavljali dve – moja partnerica in jaz –, je bila tik pred tem, da postane družina treh. Tako so bile te številke in vzorci skladni z dogajanjem v moji družini. Podobno, sem bila jaz kot otrok del tričlanske družine: moja mama, moj oče in jaz. Vendar se je po umoru mojega očeta, ko sem imela tri leta, sestava naše družine spremenila iz tročlanske v dvočlansko. Ko sem začela pisati poezijo, sem bila stara skoraj 35 let, prav toliko je bil star moj oče, ko so ga ubili. Od takrat naprej sem sebe dojemala kot triletno deklico, ki je videla, kako so ji ubili očeta. Potem pa sem spoznala, da bom kmalu starejša od njega. V svojih pesmih sem se vedno ukvarjala z izkušnjami, tistimi iz otroštva in tistimi iz odraslih let, ter z načini, kako se te izkušnje prepletajo. »Brez naslova/Vilanela« je moj razmislek o družinski strukturi iz otroštva in tisti, ki sem jo ustvarila kot odrasla. Ker me je vzgajala samo mama, sem se zavedala, da mi je bila mama obenem tudi delno oče. Starševstvo onkraj binarnega spola se pojavlja v najrazličnejših kontekstih, ne le v družinah z istospolnimi starši. Vse to sem želela raziskati v obliki, ki bi bila po eni strani fiksna, po drugi pa prilagodljiva.

 Zakaj pa ste se odločili, da pesem naslovite »Brez naslova/Vilanela«?

Naslov »Brez naslova« se deloma nanaša name. Preden se je rodil moj otrok, še nisem imela imena oz. naziva. Nisem bila ne oče ne mama. Spraševala sem se, kako me bo klical moj otrok ? Na trenutke sem se počutila, kot da si naziva ne zaslužim – kot da si ne zaslužim imena. Vilanela je izraz za pesniško obliko. Zelo posebno ime za obliko pesmi. In med tema besedama stoji poševnica. Prehajamo med obema: neimenovanim in imenovanim. Pesem temelji na teh stanjih. Tako kot jaz.

V vaših delih je veliko novih besed, novih, izvirnih in svežih načinov poimenovanja in izražanja. Zdi se, da močno verjamete v moč jezika in da si želite imeti svoj, prepoznavni glas.

Kot pravi pesnik Anthony (Vahni) Capildeo, »Jezik je moj dom«. In v tem domu je mogoče vse.

Kakšno pa je trenutno stanje in kakšni so trendi v Irski sodobni poeziji?

Kje naj začnem?! Trenutno je na Irskem veliko res odličnih pesnikov in pesnic in mnogi med njimi so moji kolegi ali prijatelji: Stephen Sexton,  Leontia Flynn, Alice Lyons in Padraig Regan so le nekateri med njimi, prav tako pa so tudi tisti, ki pišejo že desetletja in še vedno objavljajo odlično poezijo. Michael Longley mi je v svoji novi knjigi posvetil pesem, kar je res velika čast, govori o naši družini in o Sapfo! Še vedno žalujem zaradi smrti Ciarana Carsona leta 2019. Bil je moj prijatelj in mentor. Njegova zadnja knjiga, Still Life (Mirno življenje), je ena boljših v irskem jeziku. Belfast je mesto poezije, vsak večer lahko greš na branja ali predstavitve novih knjig. Tudi na Kraljičini univerzi, kjer sem zaposlena, imam ta privilegij, da lahko učim in vodim pesnike pri njihovem delu.  V veliko veselje mi je opazovati, kako izdajo kakšno res odlično knjigo. Dawn Watson je ena takšnih pisateljic. Irska tradicija pisanja se nenehno obnavlja in osvežuje.

Kakšen pa je položaj pesnic na Irskem?

Doireann Ní Ghríofa objavlja odlično poezijo in prozo, tako v irskem kot angleškem jeziku. Ailbhe Darcy se v svojih delih močno spogleduje z ekološko katastrofo. Pesnice kot na primer Eiléan Ní Chuilleanáin, Medbh McGuckian in Paula Meehan še naprej objavljajo odlično poezijo – poučujem jih na tečaju irske poezije. Vedno so mi bile všeč pesmi Vone Groarke, ki je nedavno začela objavljati tudi prozo. In Sinéad Morrissey, njeno delo spremljam že leta in sedaj pričakujemo njen prozni prvenec. Preveč jih je, da bi jih lahko naštela!

Veliko irskih pesnikov in pesnic prestopi tudi v akademske vode. Vedno več je tudi priložnosti za njihovo zaposlitev, kar je dejansko pripeljalo do profesionalizacije poklica pesnika. Kako se je to zgodilo? 

Branje in pisanje poezije gre z roko v roki, kar še posebej drži v Belfastu in na Kraljičini univerzi, kjer poučujem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se na univerzi, v mali temni sobi pri zadnjem vhodu redno srečevali pesnika Seamus Heaney in  Michael Longley, kritičarka Edna Longley, dramaturg Steward Parker. Tam so debatirali o pesmih, o poeziji kot obrti. Na različne načine se je ta tradicija obdržala. Seamus Heaney se je zaposlil kot predavatelj na oddelku za angleščino, kjer je poučeval Paula Muldoona, Ciarana Carsona in Medbh McGuckian. Carson je potem postal direktor Centra za poezijo Seamusa Hearneya, kjer uči in izvaja projekte povezane s poezijo. Tudi McGuckian je tam učila poezijo. Edna Longley je poučevala Leontio Flynn, ki je izdala več pesniških zbirk in kritiško monografijo o delu Medbh McGuckian. In tako naprej. Ta kritiško-kreativna interakcija je v srcu vsega, kar počnemo na naši univerzi. Med zaposlenimi imamo tako pesnike kot kritike, večina pa nas objavlja oboje – tako kritike kot poezijo. Še vedno smo zelo majhna ekipa, vendar si želimo, da bi imeli več zaposlenih.

In kakšni bodo vaši naslednji koraki? Kam vas vodi vaše raziskovanje sedaj?

Pravkar sem bila imenovana za rezidenčno pesnico pri pionirskem arhivskem projektu na Univerzi Vzhodne Anglije. Skrbela bom za to, da bodo na voljo rokopisi in arhivsko gradivo, vodila bom delavnice in pripravljala novo projektno gradivo. Še vedno pogosto sodelujem na bralnih dogodkih s svojo knjigo The Sun is Open in upam, da bom tudi naslednje leto sodelovala pri novem radijskem projektu. Želim in upam pa, da bom našla tudi čas za svojo drugo pesniško zbirko. Veliko svojega razmišljanja sem posvetila času. Kako se prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost in kako krmarimo skozi različna časovna obdobja: ne le tam, kjer se dogodki odvijajo, ampak tudi tam, kjer se zdi, da so stvari obtičale, zastale. Medtem pa je najin sin začel hoditi v šolo, tako da mi veliko časa vzame igra!

Pogovarjala se je Ajda Borak, ki je pogovor tudi prevedla

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

 

 

 

Ajda Borak
Latest posts by Ajda Borak (see all)