Ajda Borak: Dragica Čarna in Zvezdana Mlakar in Lilith

Dragica Čarna in Zvezdana Mlakar.

Letošnji, 29. vseslovenski literarni festival Slovenski dnevi knjige, bo v srcu Kulturne soseske, na čarobnem vrtu Lily Novy Društva slovenskih pisateljev, med 6. in 9. junijem dihal z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci ter tistimi, ki so pomemben del sveta knjig, zgodb in pesmi. Med 7. in 9. junijem se bo na prizorišču z literarnim dogajanjem povezal knjižni sejem v organizaciji Društva slovenskih pisateljev.

Dragica Čarna, profesorica slovenskega in italijanskega jezika in literature, ki že tri desetletja živi in ustvarja izven naših meja – v Rimu, Madridu in Bruslju, avtorica šestih pesniških zbirk je svetovljanka, ki se izraža v petih jezikih. Na festivalu bo, v pogovoru z Zvezdano Mlakar, predstavila svojo trojezično (slovensko-špansko-italijansko) pesniško zbirko Lilith – knjigo o moči, ognjevitosti, nebrzdani svobodi prvinske ženske.

Pesnica verjame v zdravilno moč svoje poezije, besedo holistične zdravilke, ki zaznava energije in verjame v Lilit kot zaveznico feministk s pomembno vlogo za žensko sodobnega sveta – žensko enakovredno moškemu, ki sama odloča o sebi.

Pesmi v zbirki so interpretirane tudi v obliki pesniških videov, do katerih bralci dostopajo prek spremljajočih QR-kod. Ustvarjanje  videopoezije in pisanje v različnih jezikih ji je pomagalo pri tkanju umetniških povezav v Belgiji, Španiji, Južni Ameriki in ZDA, pa tudi v Parizu.

V soboto, ob 17. uri bo na vrtu pisateljske vile predstavila interpretacijo pesmi iz nove pesniške zbirke. Dogodek je poimenovala »Lilith, svoja, gola, divja«.

Za pokušino pa kratek pogovor:

Se vam zdi, da smo Slovenci res narod pesnikov, kot so nas označili na zadnjem knjižnem sejmu v »Frankfurtu«?

Da smo bili narod pesnikov, bi morda držalo, a za preteklost. Velik doprinos k identiteti in ohranjanju jezika so ponavadi prispevali pesniki – pri različnih narodih, ne le Prešeren pri Slovencih. Frankfurtski knjižni sejem je pač laskal Sloveniji, a kot to vidim jaz, ima Slovenija vedno manj pesnikov, ki so pesniki, ne le razvrščevalci stavkov v imaginarne verze, sklope itd., ki prinašajo esejistična razmišljanja v tretji osebi od Lendave do Pirana. Proza, ki si lasti mesto poezije. Mnogokrat zelo slaba proza. Pravzaprav me je groza, kako poezija izginja. Še posebno, ko vidim povprečnost celo med tistimi, ki v nekem kulturnem in literarnem prostoru dokaj visoko kotirajo. Se imajo za pesniško elito s težo. Jim je dana teža. Ti so najbolj zaslužni za izginjanje poezije, saj nizajo standarde in kriterije.

Že dolgo živite v tujini, in ste kot pesnica tam že prepoznani. Se vam zdi, da ste tudi del Slovenskega pesniškega sveta? Kakšen se vam zdi naš pesniški svet – tudi z vidika kulturnega managementa? Kakšne razlike opažate v življenjih pesnikov pri nas in v tujini?

Težko bi zase rekla, da sem del slovenskega pesniškega sveta, saj sem v skoraj v celoti spregledana v slovenskih publikacijah, antologijah, analizah, literarnih kritikah. Pesniških festivalih. Revijah. Prostor so mi namenili mediji kot Jana, Zarja, Suzy in Tednik Pen in to je vse. Jaz nisem od nikogar, mene si nihče ne svoji, ne lasti, čeprav pišem pesmi v petih jezikih in čisto vse pesmi so izšle tudi v slovenščini. V življenju me ni nihče iz Slovenije povabil na en sam pesniški festival, dobila pa sem serijo vabil za sodelovanje s svojo poezijo v Parizu, Bruslju, ZDA, Južni Ameriki. Da sem sodelovala na enem samem pesniškem festivalu v Sloveniji, so mi omogočili Španci z mojo poezijo v španščini v povezavi s flamenkom. Grosteskno, se vam ne zdi?

Pesmi, ki so našle dom v Kongresni knjižnici v Washingtonu niso našle niti enega doma v Sloveniji v eni sami literarni reviji. V času, ko sem živela v Španiji, sem se zaradi visokega diplomatskega statusa lahko družila z nobelovimi nagrajenci iz različnih koncev sveta, prav tako v Bruslju in moram reči, da sem dobila veliko prijateljev z različnih koncev sveta prav s svojimi pesniškimi sodelovanji, še posebno v španskem jeziku. Med Slovenci nimam niti enega samega in pojma nimam, kako živijo, kako se povezujejo, kakšno je njihovo življenje, saj z njimi nimam nobenih stikov. Nisem del njihove srenje. Ob izzidu pesniške zbirke Lilith v treh jezikih nisem dobila niti ene same čestitke “ iz velike družine slovenskih pesnikov”, da se pohvalim, hehe. Ob tem, da sem promovirala svojo zbirko v Mini teatru v Ljubljani, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička.

Pozornost mi namenjajo vsestranski umetniki kot so Zvezdana Mlakar, Maja Gal Štromar in prav tako izjemna pevka Maja Keuc.

Kaj za vas pomeni zares biti pesnica?

Biti pesnik – pesnica mi pomeni biti v najglobljem in napristnejšem stiku s samo seboj. Biti boginja ustvarjalnosti, novih besednih zvez, metafor, ritmov, čutenj, zaznav. Izumljati besedne povezave, metafore in delati nove miselne preskoke, povezovati nepovezljivo z novim pomenom, pisati, ubesediti neko občutje, čutenje, kot tega še ni izrazil nihče pred vami.

Klišeji so krsta poezije. Dolgovezenje njeno pokopališče. Kot pesnica nimam nobenih vzornikov, ne učiteljev. Vir je v meni. Inspiracija življenja je v meni. Moj odziv na čas v meni.

Poezija je pot vame, zase. Opolnomočenje mene same, dan za dnem. In če s tem opolnomočim in podprem še koga, ki se ga pesem dotakne, mu pomaga naprej, ga osreči, da se s pesmijo poistoveti, sem resnično še zdravilka s poezijo. Zdraviti z besedo sebe in zdraviti z besedo druge se mi zdi sveto poslanstvo, najvišje. Odkar živim, vem, da je prav umetnost, lepota v njej tista, ki ima moč najglobje spreminjati človeka in poezija je glasba, frekvenca, ki te zori, oblikuje, spreminja in gradi. Estetika kot temelj vsega. Kar je lepo, je dobro, pravim. Kar pa je dobro, pa je lahko daleč od lepote.

Poezijo združujete z videom, performansi, plesom, sodelovanjem z drugimi umetniki … nam lahko o tem kaj več poveste?

Odkar vem zase, sem si želela poezijo povezati s sliko, gibom, ritmom, plesom, glasbo. Tega se zavedam od petega leta. Spomnim se recitiranja kot petletna deklica, ko sem želela še zaplesati in zapeti pesem. In na to dolgo čakala, dokler nisem v Bruslju prišla v stik s profesionalnimi umetniki flamenka, ki se je tako ujemal z disonanco duše v meni in sem šla takoj v akcijo, da smo ob moji peti pesniški zbirki Ljubezni brez doma pripravili predstavo za oder. Za pesmi je nastala avtorska flamenko glasba in zanje je bil ustvarjen avtorski flamenko ples. Intenzivno sodelovanje s profesionalnim flamenko plesalcem Federicom Ordoñezom je poeziji dajalo širše in druge dimenzije. Še prej pa smo začeli z realizacijo pesniških videov. In dobili vabilo za nastop v ZDA po nastopih v Bruslju. Nekdanji direktor Instituta Cervanes iz Londona je bil navdušen, ko nas je videl. Kot večina. Slovenščina, ki se je prepletala s španščino, italijanščino, angleščino in flamenkom! Nastopi pesnikov in pesnic v javnosti so me mnogokrat spravljali ob živce s svojo monotonostjo, stokanjem, pritoževanjem in neprizemljenostjo. Dolgovezenje, namenjeno omejeni publiki. Elitizem velepomembnosti, ki je bil živi obup. Takrat sem vedno pobegnila.

Poezijo sem si želela živo interpretirati, jo zares prizemljiti s sliko, glasbo, plesom, jo izraziti ne le z besedo, ampak še drugimi umetnostmi. Umetniki. Jeziki. Kulturami. Se odpreti. Dihati s svetom in drugimi zvrstmi in žanri. To je zame čista radost, veselje. Smisel življenja. Pulzirati. Biti. Ustvarjati. Se igrati. Imam posebno zvrst svoje poezije, ki jo imenujem *poigravanja*. Se iskati. Tudi če se nikoli ne najdete. Tlakovati svojo pot. Ne slediti. Nikomur slediti. Biti drugačen, pomeni biti svoj, pravim v uvodu ene pesmi. Brez ustvarjalnosti umrem. Me ni. Zato se povezujem z drugimi. Ker v večizraznosti je moč, več moči. Energija, ki prodre in ki osmišlja čas z lepim. Plemenitim. Ki vas napolni z radostjo. In tako nastajajo tudi umetniška sodelovanja s slovenskimi umetniki, kot je Zvezdana Mlakar. Kot je Maja Keuc. Maja Gal Štromar. Ne le z mojimi dragimi umetniki v Belgiji, Parizu in obeh Amerikah. Navezovanje stikov in povezovanje je poezija zase. Italijani so me v Rimu v okviru mojega novinarskega in spikerskega dela na RAI želeli izobraziti v profesionalno sodelavko zanje, spikerko, recitatorko, za posojo glasu in sem jim pobegnila. To še ni bil moj čas. Vedela sem, da bi bila vse drugo, le pesnica ne. Da bi počela vse drugo, le ustvarjala ne bi, kot sem želela in čutila to jaz. Zato sem se vsemu odrekla in se učila, pisala in dočakala čas, ko so vstopili v moj čas umetniki, s katerimi sem lahko pričela realizirati ideje, ki so bile žive v meni od otroštva. Zato video poezija. V Sloveniji sem prva, ki jo imam kot Q-kode v svoji pesniški zbirki Lilith. Video poezija je zame poezija bodočnosti. Interpretirana z drugimi umetniškimi žanri in izrazi pa njena nadgradnja in s performansi prava pot do publike. Od te dobivam nore pohvale. Kjerkoli se pojavim s svojimi pesmimi. Publika je moj dom, ki me najtopleje sprejme in moji bralci, gledalci *poezije*. Pišejo mi od vsepovsod. Ob objavi videa Lilith na socialnih omrežjih sem dobila na tisoče sporočil. Kdor leti, ne more puščati sledi na zemlji, pravi veliki mistik Sadhguru. Jaz pa pravim, da kdor leti, svet drugače vidi. Nebo ga zaznamuje in ko pristane na zemlji, so njegove sledi kot sledi pesnika, ki je prizemljil nebo. Ki združi nebo in zemljo. Biti pesnik pomeni saditi  zvezde v vse vrste prsti in zemlje.

Ajda Borak