Kaj je to lirika? Nekaj znanega pesnicam? Glasbenikom? Nekaj, kar ni roman ali drama? Nekaj o ljubezni? Ali smrti? Ali slivah?
Razbistrimo nejasnosti o liriki z odgovori na vprašanja, ki se morda porajajo:
Je stara ali nova? Da.
Je pesem ali beseda? Da.
Jo beremo ali poslušamo? Da.
Širi ali zgošča? Da.
Je osebna ali neosebna? Da.
Je lokalna ali univerzalna? Da.
Razkriva ali zakriva? Da.
Je tradicionalna ali eksperimentalna? Da.
Celo Princetonska enciklopedija poezije in poetike pravi, “Vztrajna zmeda – med oblikami verzov, med zgodovinskimi žanri in naravnimi ‘formami’, med pridevnikom in samostalnikom, med pomenskimi in čustvenimi registri, med slovnico in retoriko, intimo in javnostjo, med mnogoterimi umevanji poezije – je bržkone najboljši način, da ubesedimo trenutno pojmovanje lirike. Prav ta zmeda se izkaže za izjemno rodovitno, tako za pesnike in pesnice, kot tudi za kritike.”
Pa pojdimo. Zmeda, confusion. Iz latinskega confundere: ‘mešati skupaj’. Res je, nekaj čudovito zamesenega je v zgodovini in širini lirike.
Njen etimološki koren leži v liri, mali harfi v obliki črke U s prečno fiksiranimi strunami, ki jih je davnega leta 600 pr.n.št. ubirala Sapfo. S prsti brenkala na bolečino, v slogu Roberte Flack in Lauryn Hill. Inovirala formo, ki jo bodo nekoč inovirali drugi – remiks, rimejk. A vendar Sapfo svoje umetnosti ni imenovala ‘lirska’. Razmišljala je o drugih temah: smrti, seksu, Afroditi, naravi biti, sli, Erosu, lepoti, kakor želite. Grške pesmi, nekdaj pete v živo, so bile od tedaj zapisane, kasneje zbrane in poimenovane za ‘liriko’. Razvijemo papirus in … ta-da! Nekaj nenavadnega. Glasba, ki je ni več moč slišati. Občinstvo, ki ga ni več tam. Način pisanja, ki je videti pristen, a neobičajen; ne ravno govor, ne ravno pesem.
Kot da se je nekaj te nenavadnosti preneslo v vso liriko. Njene definicije se sicer s stoletji spreminjajo. V zgodnjem novem veku so za najsijajnejši primer lirike poimenovali sonet, medtem ko je prej za takšnega veljal trubadurski verz. V osemnajstem stoletju je fascinacija nad sistemi védenja liriko spremenila v eno izmed ‘velikih treh’, skupaj z epiko in dramatiko povezanih v Goethejevem umetelno izrisanem krogu. Če sta se drugi dve obliki pomikali proti objektivnim formam reprezentacije, so liriko povezovali s subjektivnostjo. Nastopijo Wordsworthove in Coleridgeve Lirske balade, 1798, eksperiment v meglenem razločevanju med visokim in nizkim, estetiziranim in vsakdanjim slogom jezika. V svojem čaščenju lirike kot fenomena dveh delovanj, v smislu kulturno izrazne estetske oblike, jo je Hegel povzdignil v nedosegljiv poetični ideal. Zmeda se je tako nadaljevala v devetnajsto stoletje, ko se je razcvetela v prvinski krik in nato preprosto v nekaj kompaktnega: vseobsegajoč termin za poezijo. Za Benjamina je bila lirika v neskladju s sodobnostjo, medtem ko je Adornu pomenila edinstven medij izražanja družbenih antagonizmov. T.S. Eliot je za liriko dejal, da je ‘glas pesnika, ki govori sam s seboj’. V mislih me ta stavek povrne k izgubljeni glasbi in imanentni čudnosti oblike, ki ni niti govor, niti pesem, a tudi ne dramatični monolog ali proza.
Močno me zanima nekaj, kar imamo vsi skupnega, a o čemer redkokdaj razmišljamo ali spregovorimo; nekaj, kar je Denise Riley, v parafrazi Becketta, opisala kot “tisti glas brez ust, ki govori znotraj nas”. Slutim, da je lirika oblika pisanja, ki je temu notranjemu glasu najbližja. In ‘notranji’ je seveda tudi ‘zunanji’, saj je jezik zgodovinski. Tako imenovan notranji monolog ali zasebna misel je zgrajena iz nečesa, kar biva zunaj telesa, v javnosti: jezika. V mojem primeru angleškega – tega veličastnega mišmaša stare norveščine, grščine in latinščine v obliki, kot jo uporabljam danes. Jezik prihaja od drugod, da ga preobrazimo. Riley reče, da govorimo, a smo tudi govorjeni. Še ena dinamika blizu srca liričnosti.
Glas lirike ni povsem identičen glasu pesnice, ki govori sama s seboj, temveč bolj zapletena triangulacija, prepletenost notranjih biti. V lirični pesmi lahko nastopa ‘jaz’, ‘ti ali ‘mi’, vendar pa so sidrišča teh besed raznovrstna in posredna. Ena od večno privlačnih dinamik lirike je njen ples med odsotnostjo in prisotnostjo. Kot pravi John Ashbery v pesmi ‘Soba’: “Zakaj ti vse to pripovedujem? / Saj te sploh ni tu.” Od vseh literarnih form je lirika morda najbolj edinstveno uglašena z lastnimi postopki, lastnimi težavami izrekanja in naslavljanja. Lirika se poigrava s paradoksi in perverznostmi časa, kot zapiše Anne Carson v knjigi Grenko-sladki Eros ob svojem spoznanju, da sta “osrednja mehanizma lirične poezije zgoščanje in osrediščanje.” Vsi smo udeleženi v besedah in tihi glasbi lirike; v načinih, kako govori o nas ali nam; skozi poslušanje, slišanje ali preslišanje.
Kaj je torej boljšega, kot lirična zmešnjava? Prek notranjega monologa, razodetje. Prek tradicije, eksperimentacija. Prek kompresije, kozmos.
Reference
Roland Greene, ed. The Princeton Encyclopaedia of Poetry and Poetics: Fourth Edition (Princeton University Press, 2012).
Jean-Jacques Lecercle and Denise Riley, The Force of Language (Palgrave, 2004).
Anne Carson, Eros the Bittersweet (Princeton University Press, 1986).
John Ashbery, Collected Poems, 1956-1987. Ed. Mark Ford (Carcanet, 2010).
Prevedla Ajda Borak in Jeremi Slak
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Gail McConnell: *** - 22. 10. 2022
- Gail McConnell: O liriki - 20. 10. 2022
- Gail McConnell: Črv - 16. 10. 2022