Najnovejše objave

Pogovor z Borisom A. Novakom

Tvoj pesniški prvenec Stihožitje (1977) je ena tistih pesniških zbirk, ki so najbolj vplivale na moje pesniške začetke. V zbirki si uporabil postopke, značilne za sočasno neoavantgardistično poezijo. Toda z razliko na primer od Francija Zagoričnika, ki ga je »razstavljanje besed« pripeljalo v Opus nič, si ti v poezijo vrnil »pomen« in odprl polje, v katerem se je v naslednjem desetletju izpisala poezija, ki so jo poimenovali postmodernistična. V kolikšni meri si se ob pisanju pesmi iz Stihožitja zavedal pomena svojega pesnjenja?

Dragi Peter, najprej hvala za lepe besede o zbirki Stihožitje. Kot tudi sam dobro veš, je za vsakega pesnika najboljši občutek, če te nekdo, ki ga ceniš, resno in natančno bere.

Pred Stihožitjem sem sicer ogromno pisal in napisal, celo sestavil tri pesniške zbirke, vendar založniške razmere v 70-tih letih niso bile rožnate, mladim pesnikom pa so bile sploh nenaklonjene. Uredniki tudi dolgo niso vedeli, »kam naj me dajo«, nisem sodil ne v ustaljene in že močno utrujene tirnice solzavo sentimentalne tradicionalne lirike ne v udarni vod avantgardističnih kameradov, s katerimi sem se sicer zelo intenzivno družil, predvsem v Šumiju, epicentru tedanjega bohemskega življenja, hipijevskih vibracij in vsakršnih uporniških skupin. Prvi urednik, ki je začutil, da je v mojih besedilih poezija, je bil veliki pesnik Kajetan Kovič, zato je Stihožitje izšlo pri Državni založbi Slovenije; še zmeraj sem mu hvaležen. V nasprotju s klišeji tradicionalne lirike je bila moja tedanja poetika zavezana igrivemu kombiniranju pomensko karseda različnih besed, kar me je povezovalo z avantgardo. A v nasprotju z radikalnimi avantgardisti, kakršen je bil Franci Zagoričnik, pomena sam nikoli nikoli razgrajeval, ravno obratno – z zvenom besed sem ga razširjal, poglabljal. Pomenljiv je v tem smislu že sam naslov zbirke, moj neologizem Stihožitje, torej skovanka besed stih in tihožitje: ena sama beseda, ki vase osredotoči veliko gostoto zvena in pomena. Posledica je seveda tudi neprevedljivost tovrstnih kompleksnih pesniških molekul, možnih le na polju slovenskega jezika. Obsesija z zvenom besede je zame značilna od samega začetka pesnjenja, vendar se je dokončno izkristalizirala prav ob pesmih Stihožitja. Prav takrat sem formuliral temeljno geslo svoje poetike, da naj »zven besede pomeni in pomen zveni«, prvič v programski izjavi, ki jo je ob izidu zbirke objavil Ljubljanski dnevnik (31. 12. 1977). Da bi prikazal svoje tedanje razumevanjepesniškega jezika, citiram odlomke:

»… Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije. Jezik je telo poezije in poezija je duša jezika.

Zato svojih pesmi ne pišem, temveč jih tako rekoč orkestriram. Prisluškujem glasbi soglasnikov in samoglasnikov ter skladam zloge. Biologi raziskujejo osmozo kot temeljni proces življenja; jaz raziskujem osmotično prenikanje pomena v zven in zvena v pomen kot temeljni proces življenja jezika, kot temeljni proces poezije. In se neskončno čudim: kako zven besede pomeni in pomen besede zveni!

Igra torej. Vendar ne neobvezna in samozadostna, temveč snujoča in zavezujoča igra. Igra, ki poraja pesem, igra, ki gradi ta še nevideni in ne(za)slišani svet!

Pesem torej ni ogledalo, marveč čarobno zrcalo sveta. Zrcalo, ki pričara in morje in obzorje, in ženo in željo, in vse vsemirje. Tako se naše radostno čudenje nad prebujenimi besedami spreminja v radostno čudenje nad nemim jezikom sveta, nad vzvišenim in skrivnostnim bivanjem vsega, kar je, nad morjem in obzorjem, nad ženo in željo, nad vsem vsemirjem: »Vsemirje, ta vse, ta mir in ta je, neizrekljiva rima rim, vserimje!« (Stihožitje, pesem In svet in svetloba, str. 29). Tako poezija jezika razkriva vsakdanjemu človeškemu življenju skrito poezijo sveta.«

V pesmi Pesem ni svet: čisti svit je … iz omenjene zbirke zapišeš: »Pesem ni pismo: ne piše je jaz, ampak jezik …«. Vsaj od zbirke Mojster nespečnosti (1995) dalje v tvoje pesnjenje vse bolj razvidno vstopa tudi »jaz« ali če rečem drugače, v tvojo poezijo se vse bolj vpisujejo tudi avtobiografski elementi. Kako sam vidiš razliko med pesmimi iz sedemdesetih in osemdesetih let ter kasnejšimi pesmimi?

Zelo dobro vprašanje. V Stihožitju (1977) sem besedo jaz uporabil le dvakrat, enkrat v verzu, ki ga citiraš, iz pesmi, ki je neke vrste upesnjena poetika. Značilno je, da sem obakrat besedo jaz uporabil na način tretje osebe ednine, saj sem takrat verjel, da je poezija skrita v jeziku in da je pesnik svečenik, ki mora poezijo izluščiti, izlužiti, izkristalizirati iz jezika, ne da bi pesem obremenjeval z osebnimi, povsem nepoetičnimi čustvi, doživetji, izkušnjami. To je bil, kot ga zdaj samoironično imenujem, Severni tečaj moje poezije. Ta »objektivistična« drža pa je bila k sreči ubesedena z lirsko zvenečim jezikom in domišljijsko avtonomijo pesniškega sveta. Pozneje sem svojo poezijo v čustvenem in sporočilnem smislu bistveno poglobil in razširil, nikoli pozneje pa mi ni več uspelo ustvariti tako pretanjene sinteze zvena in pomena. Taka je pač logika razvoja pesniškega jezika: osvojimo ogromne, neznanske, umetniško pomembne razsežnosti, izgubimo pa nekaj na videz neznatnega, a dragocenega, poetičnega.

Prva napoved vračanja jaza in osebnega spomina v mojo poezijo je bila lirska pesnitev Otroštvo, objavljena v zbirki treh pesnitev Hči spomina (1981); naslov je naslonjen na starogrško mitološko zgodbo, po kateri so bile Muze hčerke boginje spomina Mnemosine in vrhovnega boga Zevsa. »Osebnoizpovedne«, če naj uporabim ta nekoliko zastarel izraz, so bile tudi določene razsežnosti pesnitve 1001 stih (1983), ki je bila motivno naslonjena na perzijsko-arabsko zbirko pravljic 1001 noč in je obsegala natančno 1001 verz. Tudi v štirih sonetnih vencih, zbranih v zbirki Kronanje (1984), se oglašajo osebne izkušnje: v Mali morski deklici nostalgija po otroštvu, v Harlekinu fascinacija z gledališkim življenjem, v Faetonu odnos do očeta in v Kronanju, jezikovno, estetsko in eksistencialno najbolj izbrušenem delu moje dotedanje poezije, hvalnica rojstvu otroka – z akrostihom: Srečno pot, otrok!

Prehodil sem torej paradoksalno pot: od avantgardističnega eksperimentiranja do klasičnih pesniških oblik, od brezosebnega »lirskega subjekta« do izpovedne lirike, od hvalnic čudežu bivanja slehernega bitja, sleherne stvari in sveta v celoti k temnemu, elegičnemu tonu.

Pri tem je bistvenih več zarez.

Prva je bila premik iz neosebnega, nestvarno lepega pesniškega jezika Stihožitja, ki se je gibal z ritmom prostega verza, a že ujet v simetrijo kitic, v rimano Kamnito Afrodito, prvo pesnitev iz knjige Hči spomina (zanimivo je, da sem to pesnitev, posvečeno usodi lepote in umetnosti, napisal med služenjem vojaškega roka). Stroga forma, ki sem jo odkril v Hčeri spomina in jo nato stopnjeval do sonetnega venca Kronanje, je pri tedanjem stanju slovenskega pesniškega jezika učinkovala čudaško, a na svoj način inovativno, plodno; Tine Hribar je zato med začetniki postmodernizma na Slovenskem poleg Vena Tauferja in Iva Svetine omenjal tudi mene. S Kronanjem sem dosegel vrh in obenem tudi boleč konec svoje dotedanje poezije; sledil je nadvse mučen pesniški molk, ki je trajal pet let in pol. Nisem hotel reciklirati dotedanjega pesniškega jezika, naprej pa nisem znal. To je bila najstrašnejša stiska v razvoju mojega pesnjenja. Takrat sem se bal, da nikoli več ne bom napisal nobene pesmi, mislil sem, da sem neumen, da sebe in sveta več ne razumem. Danes to svojo »umetniško krizo« razumem tako, da je šlo za najbolj ustvarjalno fazo mojega življenja, ko sem v navideznem molku iskal nov pesniški jezik.

Ko se mi je poezija znova milostno oglasila (značilno: to se je zgodilo v Ameriki na začetku l. 1989, daleč od teže slovenskega sveta), je obsesija s formo dobila značaj diktata in diktature, vendar se je to zgodilo v najtesnejši povezavi z osebnim spominom in odnosom do sveta.

Moj pesniški glas je potemnel v hudih letih vojn na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ko sem v imenu Mednarodnega PEN-a, svetovne pisateljske organizacije, organiziral razvejeno humanitarno pomoč, namenjeno beguncem ter pisateljem iz obleganega Sarajeva. Pred bolečino sem bežal v čisto formo. Zato pesmi, ki sem jih pisal v teh črnih letih in ki so zbrane predvsem v zbirkah Stihija (1991), Mojster nespečnosti (1995), Odmev (2000) in Obredi slovesa (2005), predstavljajo po eni strani radikalizacijo raziskovanja pomenotvornosti forme, po drugi strani pa boleče pričevanje o grozi in grozotah vojne; obenem so te pesmi bistveno zaznamovane tudi z mojimi osebnimi izgubami. Dovršenost oblike je še bolj poudarjala tragično nedovršenost, razklanost sveta. Nenavadno, a nadvse značilno je, da se mi je na vrhuncu formalne strogosti v pesniški glas ponovno pri(s)tihotapila – izpovednost.

Svojevrstno zarezo pomeni tudi zbirka MOM: Mala Osebna Mitologija (2007), ki jo danes razumem kot napoved, nekakšno prolegomeno svojega epa Vrata nepovrata. Snov za te pesmi sem v veliki meri črpal iz družinskega izročila.

V pesmi Pesniku, ki sem bil iz zbirke Obredi slovesa (2005) si upesnil trenutek, ko si postal pesnik kot »udarec pod rebra«. Kakšni so tvoji pesniški začetki? Kateri pesniki so najbolj vplivali nate, oziroma čigava poezija te je v tistem času najmočneje nagovorila? V pesmi tudi zapišeš: »Dokazovati, da sem pesnik, z besedami – / kako banalno! …«. Mislim, da je Kierkegaard menil, da biti pesnik ne pomeni nujno tudi pisati pesmi …

Naj ti na vprašanje, kako in zakaj sem postal pesnik, odgovorim prav s pesmijo, ki si jo citiral – Pesniku, ki sem bil iz zbirke Obredi slovesa:

 

Imel sem petnajst let. Prvega septembra

leta tisoč devetsto devetinšestdeset

sem postal pesnik. Bil je udarec pod rebra,

da sem kot nor lebdel nad tlemi, mag, mag, magnet

 

skrivnosti! Gorel sem, moj pogled je razsvetljeval

stvari s smehljajem: vse je bliskalo od sreče!

Pred starši sem igral, da sem navaden deček,

pravzaprav pa sem bil star tisoč let. Rad sem stal

 

ob oknu in opazoval odseve uličnih luči

na lužah: VIDEL sem žareče znamenje

o čudežni, neznanski vrednosti sveta.

 

Čudno: nisem čutil potrebe, da bi pisal pesmi.

Dokazovati, da sem pesnik, z besedami –

kako banalno! … Ko danes gledam ulične luči

 

in luže, vidim le stvari. Svetilke. Luže. Kamenje.

Danes pišem pesmi z besedami. Toda pesnik,

 

pesnik sem bil takrat, ko sem lebdel nad tlemi …

 

Čustveno stanje, ki ga upesnjuje ta pesem, je bilo (od)rešilna reakcija na najhujšo stisko mojega življenja, boleče slovo od srečnega otroštva, ki je pri meni – občutljivem, introvertiranem pubertetniku – sovpadalo s preselitvijo družine iz Beograda, kjer sem se rodil, v Ljubljano. Prvo leto v Ljubljani me je skoraj strlo, komaj sem preživel. Na dnu brezupa, 1. septembra 1969, me je nenadoma razsvetlila (od)rešilna razsežnost kozmosa: Poezija. Citirana pesem je zelo realističen opis mojega tedanjega občutja, neznanskega entuziazma, ki sem ga takrat začutil, občutja, da je ves svet – en sam čudež. Za to čudežno občutje takrat nisem nujno potreboval besed. Razločno pa sem se zavedal, da je to občutje neizrekljive svetosti sveta mogoče izraziti le s pesniškimi besedami ali točneje: da poezija pride še najbliže izrekanju neizrekljivega. Izvor moje poezije je torej silen razpon med grozo in lepoto. Mene je poezija dobesedno rešila … Več ne bom blebetal, ker bi zvenelo kot kliše. Skratka: moja motivacija za poezijo je zelo, zelo močna. Imam torej tudi močne razloge za hvaležnost poeziji. Ne vem, dragi Peter, kakšni natančno so bili razlogi, ki so Tebe pripeljali do prve pesmi, na podlagi Tvoje poezije pa domnevam, da so morali biti zelo močni. Najbrž drugačni od mojih, a močni. Kadar opazujem mnoge stihoklepce, ki danes onesnažujejo prostor poezije s svojim poziranjem, si pogosto mislim, da njihov odnos do poezije ni tako usoden, in se molče, žalostno nasmehnem.

Naj Ti na vprašanje o vplivih odgovorim kar s pesmijo Mojim učiteljem iz zbirke Mojster nespečnosti:

 

Od nekdaj: strah in molk, telesna žeja po besedi.

Odrešil me je Lorca s čudežno krvjo metafore.

Nato sem pil globino Rilkejeve amfore,

Rimbaudu pa sledil po divji domišljijski sledi.

 

Prévert me je učil pod krilo kukati sosedi,

profesor Ponge pa nemega jezika vseh stvari.

Besedni zven: Verlaine. Pomen oblike: Valéry.

Studenec sem odkril v starih ritmičnih obredih.

 

Od vseh pa mi je največ dal Učitelj Mallarmé:

tišino, nič in vse, skrivnost in njeno pra-ime.

Poklon japonskim pesnikom, tem mojstrom bežnosti!

 

In mnogim drugim! Strandu za odsotnost, ki je polje,

Jabèsu za Boga v Knjigi … Vsaka pesem je vesolje.

Ta pesem je zanič. Jecljam jo iz hvaležnosti.

 

V tem pogovoru seveda ne moreva mimo tvojega prevajalskega opusa. Marjan Strojan, tudi sam pesnik in prevajalec, vidi pisanje poezije in prevajanje kot dva bolj ali manj ločena svetova. Kako ti vidiš razliko med prevajanjem in pesnjenjem? Kaj se lahko pesnik nauči ob prevajanju drugih pesnikov?

Marjan Strojan je izvrsten prevajalec, eden najboljših; njegovi prevodi Chaucerja in Miltona – če naj se omejim le na njegove prevode epske poezije – služijo v čast slovenskemu jeziku. Vendar sam doživljam razmerje med lastnim pesnjenjem in prevajanjem poezije drugače kot on: zame sta to dve razsežnosti iste lepote, dva bregova iste reke, dve pojavni obliki iste substance. Prevajam z enako energijo kot pišem. Občutek imam, da sem dejansko prebral le tiste pesnike, ki sem jih tudi prevedel, kajti te pesmi sem moral spoznati do obisti, jih prebrati stokrat, se poglobiti v vsako besedo, zlog, podobo, ritmični zamik in premolk. Ne štejem natančno svojih knjig, približno 80 jih je, a k temu številu prištevam tudi vse svoje prevode. Povedal bom smešno reč, ki je pa resnična: tako globoko sem se naselil v pesmih, ki sem jih prevajal, da sem intimno prepričan, da sem jih napisal jaz sam, hahaha! Prevajanje je ena izmed pomembnih pesniških in eksistencialnih avantur, saj omogoča, da izstopimo iz sebe in karseda dobro spoznamo način doživljanja in čustvovanja nekega drugega, včasih zelo daljnega in/ali davnega pesnika oz. pesnice.

V pesmi Trubadurjem sem svojo prevajalsko izkušnjo upesnil s podobo, da darujem svoje grlo glasovom teh davnih in daljnih pesnikov. Ko se njihov romanski glas prebije skozi moje slovansko grlo, njihova pesem ni več samo njihova, je tudi moja. Glasovi provansalskih trubadurjev 12. in 13. stoletja, glasovi francoskih in belgijskih simbolistov, Mallarméja, Verlaina, Valéryja, Verhaerna, Van Ostaijena, glasovi tolikih drugih pesnikov v tretjem, četrtem, petem jeziku – in na tej strani moje drhteče grlo, vajeno povsem drugačnih glasov… Čutim zmagoslavje ob vsaki prevedeni pesmi. In vendar sem pri dosedanjem prevajalskem delu doživel več dvomov kot zmagoslavnih trenutkov. Sem doma tudi v drugih jezikih? Ali bom na vekomaj obsojen, da bom v tujih jezikovnih pokrajinah le radovedni gost?

Moram priznati nekaj groznega: ko sem prvič odprl knjigo Mallarméjeve lirike, sem razumel le en sam verz, sklepno vrstico pesmi Sainte – Svetnica: »Musicienne du silence (Glasbenica tišine)«. Ko sem prvič našel antologijo trubadurske lirike v izvornem okcitanskem jeziku, sem razumel le verz »prvega trubadurja« Guilhema, IX. vojvode akvitanskega: »Farai un vers de dreyt nien. (Naredil bom pesem iz čistega niča / o čistem niču).« Vse drugo so bile zame le nerazumljive črke, terra incognita.

Knjige fetišiziram. Trubadurje in Mallarméja sem leta in leta nosil po ljubljanskih ulicah, valjal po žepih in starih taškah, in z občudovanjem zrl v vrstice, kjer sem komaj kaj razumel. Bolj sem si predstavljal, kaj tam piše, in v ritmu likovne razvrstitve verzov čutil energijo, ki me je nezadržno privlačila. Kot kakšen šaman sem fizično vsrkaval energijo knjig trubadurske lirike in Mallarméja in se tako pripravljal, da bom nekoč prevajal te glasbene kristale besed. Ko sem se končno lotil prevajanja, sem potreboval sedem let intenzivnega dela – enako intenzivnega, kot je pisanje lastne poezije – da sem razkošne glasove trubadurjev ulil skozi svoje ozko grlo v prvo knjižno izdajo srednjeveške provansalske lirike na Slovenskem. Za Mallarméja sem potreboval tri leta.

Ob poeziji pišeš še dramatiko, esejistiko, znanstvene članke s področja literarne teorije … Vsega žal ne moreva zajeti v ta pogovor, bi se pa dotaknil področja pisanja poezije za otroke: Kako pristopaš k pisanju pesmi za odrasle in kako k pisanju pesmi za otroke?

Pisanje za otroke je integralna razsežnost moje poezije. V umetniškem smislu jo jemljem enako »resno« in »odgovorno«. Ker je pa neprimerno bolj igriva, mi poezija za otroke omogoča več osebnega užitka kot poezija za odrasle, ki od mene zahteva – še posebej v zadnjih letih pisanja epa – sestopanje v pekel. Kakor otroci niso pomanjšani odrasli, tako tudi poezija za otroke ni didaktična pomanjšava in adaptacija poezije za odrasle. In čeprav izvirata iz istega ustvarjalnega vira, se pri meni poezija za otroke po svojem jeziku loči od poezije za odrasle po tem, da je bistveno bolj odprta. Če je pri mojih pesmih za odrasle sodobno pesniško podobje večinoma »ujeto« v raznovrstne tradicionalne oblike, velik del mojih pesmi za otroke na povsem spontan način izkazuje tisto svobodo izrekanja, ki je bila značilna za avantgardistične eksperimente. Pri pesmih za otroke se igram z jezikom – kakor se tudi otroci radi igrajo z besedami, zvoki, ritmi. Prav to je ena izmed specifičnih lastnosti moje poezije za otroke v primerjavi s pisanjem velike večine slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki pri pisanju pesmi za otroke večinoma sledijo tradicionalnim ritmičnim, zvočnim in retoričnim vzorcem.

Pri meni se poezija za otroke in za odrasle tesno prepletata tudi zaradi temeljnega dejstva, da velik del svojega »ustvarjalnega navdiha« črpam iz svojega lepega, srečnega otroštva. Zato je otroštvo ena izmed najpogostejših tem tudi v moji poeziji za odrasle, ne nazadnje v epu Vrata nepovrata. Zame je pisanje za otroke čarobna preproga, ki mi omogoča vračanje v otroštvo, kar sem večkrat in na različne načine upesnil, tudi v Zemljevidih domotožja, prvi knjigi epa, denimo v 4. pesmi 31. speva, naslovljenega Domišljija (pozor: ta sodi med prevozna sredstva, ki jih upesnjujem v zvezku Muzej nomadskih prevoznih sredstev):

 

Občasno odvržem odraslo vlogo:

vsa okna odprem na stežaj, da prepih

odnese k oblakom letečo preprogo.

 

Moj čudni, izmišljeni, čudežni tepih

je stkan iz zvenečih in pisano lepih

besed, ki mi znova pričarajo sanje.

 

Odgrnem spomin za brezdanje pisanje.

Pisanje, edino nazajpotovanje

v daljno in divje otroško igranje …

Skozi osemdeseta in devetdeseta leta minulega stoletja si se tako v okviru Nove revije kot v okviru mednarodnega PEN-a močno družbeno angažiral. To je bil čas, ko sem sam šele vstopal v poezijo in družbeni angažma sem dojemal kot normalen in potreben del pesniškega »poklica«. Najbrž nisem edini, ki ugotavljam, da danes temu ni več tako: pesniki s(m)o postali privatniki, bolj kot družbene krivice današnjega pesnika zanima njegova lastna pesniška kariera. Kakšno mesto imata po tvoje danes v družbi poezija in pesnik in kakšno mesto naj bi imela? Kakšno mesto sploh lahko imata?

Strinjam se s Tabo, da so današnji pesniki večinoma postali »privatniki«, ki jih zanima le »lastna pesniška kariera«. Podoba je res klavrna, toliko bolj smešna, ker marginalizacija etične in družbene vloge pesnikov pomeni tudi žalostno devalvacijo vrednosti poezije. To niso pesniki, ampak ciniki. Pesnikov ne smemo idealizirati, kot se je svojčas rado počelo. Tako kot vsi ljudje smo včasih podvrženi razdiralnim strastem in nam nekatere značajske lastnosti ne služijo v čast. Tudi etično problematični ljudje lahko pišejo dobro poezijo. Edina lastnost, ki je s poezijo popolnoma nezdružljiva, je cinizem: na podlagi cinizma ne more nastati nič dobrega, še najmanj pa poezija. V privatizmu teh malih, ciničnih pesnikunov je tudi velika neumnost: kakšno kariero pa sploh pričakujejo, če sami razveljavljajo Besedo kot temelj medčloveških odnosov in lastne umetnosti?

Bojim se, da število teh diletantskih štancarjev bleferskih verzov odseva proces družbene marginalizacije poezije. Svojčas je poezija privlačila najbolj nadarjene in ambiciozne duhove, danes pa so se v poezijo zatekli mnogi kronično netalentirani osebki, ki niso sposobni za nič, ki so kratko malo zanič, zato mislijo, da jih prav to kvalificira, da bodo »uspešni« v poeziji. Kakšna zmota!

Razmerje med poezijo in angažmajem je seveda zelo kompleksno. Načelno – kot zmeraj v razmerju med dvema kategorijama – imamo štiri možnosti: 1) angažirane odlične pesnike, 2) neangažirane odlične pesnike, 3) angažirane slabe pesnike in 4) neangažirane slabe pesnike. Velika večina današnjih pesnikov sodi v zadnjo kategorijo, zato svojo neangažiranost patetično razglašajo kot znamenje pristne poezije, netalentirani prdci.

Razlikovati je treba tudi med državljanskim in pesniškim oz. širše: umetniškim angažmajem, obe vrsti angažmaja pa nista popolnoma vzporedni in se zmeraj ne prepletata. Poznamo močne pesniške osebnosti, ki so intenzivno angažirane v družbenem in celo političnem smislu, vendar se to pri njihovem pesniškem jeziku tako rekoč ne pozna; naj kot primer omenim španskega modernističnega pesnika Rafaela Albertija, ki je bil prepričan komunist, pisal pa je čisto, čudovito liriko. Poznamo pa tudi silovite pesnike, ki se družbeno ne angažirajo (včasih tudi zaradi nadvse nenaklonjenih zgodovinskih okoliščin), njihova poezija pa vre od družbene kritike in vizije; takšna sta bila vélika pesniška preroka Blake in Hölderlin. In seveda poznamo vélike pesnike, ki so se družbeni kritiki izogibali tako v lastnem življenju kot v poeziji, npr. španski baročni pesnik Góngora. Naj kot primere popolnega sovpadanja pesniškega in družbenega angažmaja omenim Prešerna, Kosovela in Kocbeka; tudi sam si laskam, da sodim v to kategorijo, ne da bi se umetniško primerjal z njimi. To je stalnica slovenske literarne in tudi politične zgodovine 19. in 20. stoletja, ki je po osamosvojitvi Slovenije, tej uresničitvi »davnih sanj« Slovencev, paradoksalno doživela klavrno erozijo.

Sam sem družbeno angažiran že dobrih 45 let, od 15. maja 1970, ko sem kot šestnajstletnik prvič govoril na demonstracijah. Bil sem močno angažiran v obdobju, ko sem pisal – v valéryjevskem smislu – »čisto poezijo, karseda osvobojeno vseh nepoetičnih sestavin«. Ko sem to fazo prerasel in začutil potrebo po pesniškem soočenju z realnim svetom, zgodovino in družbo, sem stopil na splozka tla razmerja med angažmajem in poezijo. Že dolgo se borim s tem problemom in ga rešujem zmeraj znova, od pesmi do pesmi, nobena vsakokratna rešitev te dileme pa ne more služiti kot večna in vseobsegajoča formula. Na kratko povedano: med poezijo in družbenim angažmajem vlada naravno zavezništvo, obenem pa boleče protislovje. Ni ničesar bolj škodljivega, dobesedno usodnega za pesem, kot so politična gesla, plakati, enoznačne in enodimenzionalne resnice. To je smrt poezije. Rešitev iz te zagate tiči v sami naravi pesniškega ustvarjanja kot raziskave jezika: zmeaj znova je treba najti nove, sveže podobe, treba se je prebiti skozi klišeje (pogosto tudi skozi klišeje, s katerimi se etično ali politično strinjamo), da bi se dokopali do krvaveče resničnih besed, ki s konkretnimi, telesno bolečimi podobami izražajo resnico družbenega dogajanja in vizijo neke izsanjane možnosti, utopične bodočnosti … Zato sem pri svojih najbolj angažiranih pesmih pesniški jezik pognal in prignal do kar najvišje, najčistejše in najbolj polivalentne lege, kar sem jih zmogel.

Angažirane poezije pa ne smemo enoznačno enačiti zgolj s tematiko pesmi. Sam sem napisal pesem Izbrisani, ki jo je Reporter razglasil za najbolj sramotno slovensko pesem. (Glede na to, da ta kletvica prihaja od glasila slovenske sramote, jo sprejemam kot kompliment.) Napisal pa sem tudi mnoge osebne lirske pesmi, ki občutje izbrisanih najbrž izražajo še močneje kot pesem, ki ima Izbrisane v naslovu. V tem smislu mi dovoli, dragi Peter, da v zvezi s Tvojo poezijo izrazim eno izmed svojih opažanj. Ti si eden izmed najbolj izrazitih lirikov v sodobni slovenski poeziji. Vendar bi bilo najbrž možno iz mnogih Tvojih povsem osebnih pesmi izluščiti družbeno kritiko. Ob tem mi prihaja na misel esej Walterja Benjamina O nekaterih motivih Baudelairovih Rož zla. Sijajna je njegova analiza soneta Za Mimoidočo (À une Passante), ki ga je pesnik v okviru cikla Pariške slike (Tableaux parisiens) objavil v drugi izdaji Rož zla (1861). Motivi velemesta, urbanega in industrializiranega okolja, ki prej niso bili »upesnitve vredni«, so s te ciklom pridobili domovinsko pravico v poeziji, kar je ena izmed inovativnih Baudelairovih zaslug za zgodovino evropske poezije. Sonet Za Mimoidočo je navidezno preprosta lirska pesem o tem, kako »lirski subjekt« v množici zagleda lepo žensko in se med sanjarjenjem zave, da se nikoli več ne bosta srečala. Walter Benjamin iz tega drobnega dogodka izlušči zgodovinski kontekst industrijske revolucije 19. stoletja in posledičnega nastanka t. i. »množične družbe«, ki v temelju spremeni tudi položaj posameznika. Lucidno pravi, kako klišejska ljubezen »na prvi pogled« v množični družbi izgubi svojo sladkobno neproblematičnost in postane ljubezen »na zadnji pogled«, saj se usodi oseb, ki sta se za trenutek srečali s pogledi, nikoli več ne bosta križali. Namesto razvodenele »romantične« ideologije večne ljubezenske sreče Baudelaire torej vzpostavi ljubezen kot trenutek, zaznamovan s smrtjo. S tem hočem povedati, da včasih tudi najbolj čiste lirske pesmi vsebujejo močan naboj družbene zavesti in kritike.

V samoironični pesmi, a za vsakega pesnika, ko jo aplicira nase, trpko samoironični pesmi, vsaj tako jo berem oziroma doživljam sam, Hvalnica jecljanju iz zbirke Obredi slovesa zapišeš: »Vsak verz se moram šele naučiti / pisati.« Pesnik piše vsako novo pesem kot prvo pesem … in pred njo je sam … Morda lahko reflektiraš, kako pri tebi nastane pesem? In glede na to, da si mojster pesniških oblik, kako vidiš, dojemaš razmerje med vsebino in obliko? Kaj prej prebudi pesem v tebi: oblika ali vsebina? Sam pišem v prostem verzu, a če pesmi ne vidim v duhu kot grafično sliko na listu papirja (kot stolpec, razdeljeno v kitice ipd.) preprosto ne morem pisati …

Izkušnja jecljanja je resda trpka, kot praviš, še posebej, če gre za »panogo«, v kateri velja vnaprejšnja predpostavka, da mora biti pesnik mojster jezika. A v tej pesmi se ne ustavim le pri upesnjevanju te paralizirajoče zadrege in zagate, ampak grem naprej in ugotovim, da se prav skozi jecljanje poraja nov pesniški jezik. Vsaka pesem je svet zase, zahteva nov pesniški jezik – taka je vsaj moja izkušnja. Zato moram za vsako pesem posebej iznajti nov, svež jezik – od tod izvira tudi jecljanje, saj tega novega jezika še ne obvladam. In ko ga obvladam, pesem končno in dokončno, gladko steče … a mi ta izkušnja, to težkó pridobljeno znanje pisanja prejšnje pesmi ne pomaga – vsaj ne bistveno – pri naslednji pesmi, ki je svet zase, zato znova terja svoj in samo-svoj jezik. In čeprav je obdobje pesniškega jecljanja nedvomno mučno, vidim v njem največjo ustvarjalnost, iskanje pravega glasu, pravega izraza, tisti globoki proces, ki se skozi nemost prebija do besede. Zato to pesem (podnaslov se glasi: »repati sonet, kot ve povedati profesor v meni«) sklenem z verzom: »In ravno to je največja lepota.« Naj ga citiram v celoti, tudi kot vzpodbudo tistim morebitnim mladim pesnicam in pesnikom, ki se bojijo lastnega jecljanja:

 

Priznam: težko pišem. Le jecljam.

Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik,

profesor verza. Bilo bi me sram,

če bi študentje vedeli. A dotik

 

peresa in papirja me paralizira.

Nerodno raste pesem iz tišine.

Kot da je ob popolnosti beline

drget črk le napaka. Sled nemira.

 

Vsak verz se moram šele naučiti

pisati. Kot da se učim hoditi.

In ko se naučim, ko dokončam

 

to pesem, je to znanje le dim. Slepota.

Pri novi pesmi ne pomaga. Spet sem sam.

Spet se učim hoditi. Spet jecljam.

 

In ravno to je največja lepota.

 

Pred kratkim je izšel prvi del tvojega epa in tudi najbolj monumentalna pesniška stvaritev v slovenskem jeziku Vrata nepovrata: Zemljevidi domotožja (2015). Kje, kdaj in kako se ti je porodila misel, da bi napisal ep? Kako danes, po »koncu velikih zgodb« (jih je res konec?) sploh pisati ep? In če lahko mene in bralce še za hip spustiš v svojo »pesniško delavnico«: s kakšnimi problemi si se srečal oziroma se še srečuješ med pisanjem, oblikovanjem tako obsežnega pesniškega teksta?

Hvala za velik kompliment, iz Tvojih ust mi to veliko pomeni.

Kot otrok sem pozorno in hvaležno poslušal, dobesedno pil, zgodbe svojih staršev in drugih sorodnikov; petdeset let pozneje mi jih ta otrok diktira, da jih karseda zvesto zapisujem. Del teh zgodb sem najprej dialogiziral v dramski kroniki Vojaki zgodovine, ki jo je Jože Babič (eden od likov druge knjige epa) režiral na odru mariborske Drame l. 1988, upesnil pa sem jih tudi v svojih zbirkah, predvsem v knjigi MOM: Mala Osebna Mitologija. Dramska koncentracija je zahtevala nujne posege v zgodbe (npr. združitev več zgodovinskih osebnosti v en sam dramski lik), lirska koncentracija izraza pa je po eni strani omogočila »notranji«, čustveni pogled, po drugi strani pa večinoma ni mogla zajeti širše družbene, zgodovinske panorame. Že od lirskih pesnitev iz zbirk Hči spomina in 1001 stih sem čutil potrebo po epski, pripovedni sintezi sveta, zato sem l. 1992 (po smrti očeta) začel pisati ep, a – kot se reče – za tak podvig nisem bil dovolj zrel. Po materini smrti l. 2008 pa sem končno zmogel moč za to norost. Značilno je, da je ključni impulz za ta ep povezan s smrtjo staršev: dialog z mrtvimi je od Gilgameša naprej temeljna tema epske poezije, in v tem smislu sem daljni dedič velikih epskih pesnikov starih dob – ne da bi se z njimi seveda kakorkoli primerjal. Najtežje je bilo iznajti epski jezik v času, ki verjame, da je ep mrtva forma, ki pripada nepovratno minulim časom. A v Vratih nepovrata so še zmeraj vrata, kot rad ponavljam. Nobena forma ni tako živa kot tista, ki je nekaj stoletij počivala.

Na Tvoje vprašanje o težavah, s katerimi se soočam pri pisanju tako obsežnega pesniškega besedila, pa bom odgovoril s še neobjavljeno pesmijo iz druge knjige epa, naslovljene Čas očetov, ki sem jo ravnokar oddal založbi Goga. Gre za fragment iz prvega zvezka, naslovljenega Čas pesnikov, točneje za 5. pesem 5. speva, ki ima naslov Čas očetov, moj glas:

 

Prepozen sem. Prihaja svetlo, sveto

in strašno leto. Vsak dan vstajam navsezgodaj

in hodim spat navsepozno, a pisanje je zakleto

 

med niti zgodovine, in moj tihi Toda

sploh ne zaleže, težka, temna snov zahteva

pripoved, mene pa obseda pesniška zabloda,

 

da z rjasto napravo rim lovim odmev odmeva

nekoč zvonkih glasov, komaj še slišnih sredi šuma

preglasnega sedanjika, lovim odsev odseva

 

prestrašenih, pozabljenih oči, vzgib poguma

luščim iz že pozabljenih legend in lepim

črepinje raztreščenih zgodb, izmišljam – ves iz uma –

 

iztrgane strani življenjepisov, verzi so lepi,

a se resnica podvoji, ko pa zapišem dejstvo,

pesen umolkne, ker je modra, ne verjame slepi

 

zvestobi, višje od slavilnih kronik je kraljestvo

domišljije, a ne zadošča, sanje so poceni,

ta spev naj krvaví resničnost, a namesto

 

podatkov naj spregovori globlji spomin, pomeni,

prikriti z vero in politiko, brez vélikih besed,

ki zadušijo poezijo, na neskončni sceni

 

srca igrajo vlogo drobcene stvari, bleda sled

z rdečilom zarisanih ustnic na rumenem papirju

ljubezenskega pisma, materina ruta, plet

 

in rokavice iz katere davne zime, míru

pozabe prepuščene – le čigave? – fotografije,

vsi rojstni in mrliški listi, zgodbe o nemiru

 

umetnikov, upornikov, zapornikov, izmišljije

in šale starega očeta,

reševanje duš

iz pozabe je smisel tega petja, naj senca spet zasije

 

v živih barvah, naj tišino prekopanih ruš

zamenja ta drhteči glas, naj dam to revno grlo

vélikim dušam, ki so padle, da bi ohranile ključ

 

tega jezika,

in bojim se, da se bo zaprlo

uho spomina, ker sem še otrok, preveč šibak,

da bi prenesel kri junaštva in zločina, strlo

 

me bo od teže naloge, prepozen sem, korak

te pesni zaostaja za hitrostjo časa, priče

umirajo, pred letom dni je bil še tako krepak

 

in čil, pokončen, duhovit, Janko Smole, odličen

ekonomist, bogat meščan, ki je razumel potrebo

po novi družbi in ji vse dal, ni ga več, jaz ga pa kličem,

 

da bi se mu zahvalil za poslovilni govor na pogrebu

mojega očeta, pravkar je umrla Alenka Gerlovič,

slikarka, prijateljica moje matere,

kajti ne na nebu,

 

duše živijo v spominu,

in zato ta spev, da nič

ne vzame vsèga, a prepozen sem, in že se bliža,

že je tu svetlo, strašno, sveto leto, in naslednji mrlič

 

že trka, jaz sem pa komaj na polovici poti, in hiša

je polna knjig, fotografij in dokumentov, tujec

osvajam čas, kjer nisem bil nikdàr domá, vse tišja

 

je pesen iz nekdanjih prsi, s prsti prisluškujem

šibkim drhtljajem zemlje, hiteč vse bolj zaostajam,

ta stava je visoka, nisem čutil take nuje

 

še níkdar v življenju, vem, poet, svoj dolg, brez kraja

in konca raste nemogoči spev, vem, da bom zamudil,

a mera duše ni le mesec, leto, čas –

življenje duš traja

 

v kratki večnosti spomina, in če mi spodleti, védi,

duša,

védita, duši,

védite, vse moje ljube duše, da sem se potrudil

 

in da bi morala zveneti lepó,

zelo, zelo

lepó,

 

ta moja pesen,

ta moj pekel,

to vaše edino nebo …

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Boris A. Novak

Boris A. Novak

Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. 1953) je redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavil je 80 knjig.
V osrčju njegovega opusa je poezija, ki je doslej izšla v naslednjih zbirkah: »Stihožitje«, 1977; »Hči spomina« (lirske pesnitve), 1981; »1001 stih« (pesnitev), 1983; »Kronanje« (sonetni venci), 1984; »Vrtnar tišine – Gardener of Silence« (dvojezična slovensko-angleška izdaja s slikami Vide Slivniker Belantič), 1990; »Oblike sveta« (pesmarica pesniških oblik), 1991; »Stihija«, 1991; »Mojster nespečnosti«, 1995; »Oblike srca« (pesmarica pesniških oblik), 1997; »Odsotnost« (večjezična izdaja z grafikami Lojzeta Spacala), 1999; »Alba«, 1999, »Odmev«, 2000, »Žarenje«, 2003; »Obredi slovesa«, 2005, »Dlaneno platno« (izbrane pesmi), 2006, »MOM : Mala Osebna Mitologija«, 2007, »Satje« (pesmi v prozi, napisane v l. 1975-76), 2010, in »Definicije« (napisane v l. 1973-75), 2013. L. 2014 je objavil »Zemljevide domotožja«, prvo knjigo epa »Vrata nepovrata«, ki je njegov opus magnum; druga knjiga, »Čas očetov«, je v tisku.
Objavil je tudi naslednje pesniške zbirke za otroke in mladino: »Prebesedimo besede«, 1981; »Domišljija je povsod doma«, 1984; »Periskop«, 1989; »Blabla«, 1995; »Zarja časa« (upesnitve antičnih mitoloških zgodb, upodobljenih na platnih Narodne galerije v Ljubljani), 1997; »Čarovnije sveta«, 1999, ter izbora »Kako rastejo stvari« (2004) in »Vserimje« (2012)
Njegove pesmi so prevedene v mnoge jezike.


Foto (c) Tihomir Pinter
Boris A. Novak

Latest posts by Boris A. Novak (see all)

O Boris A. Novak (1 Člankov)
Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. 1953) je redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavil je 80 knjig. V osrčju njegovega opusa je poezija, ki je doslej izšla v naslednjih zbirkah: »Stihožitje«, 1977; »Hči spomina« (lirske pesnitve), 1981; »1001 stih« (pesnitev), 1983; »Kronanje« (sonetni venci), 1984; »Vrtnar tišine – Gardener of Silence« (dvojezična slovensko-angleška izdaja s slikami Vide Slivniker Belantič), 1990; »Oblike sveta« (pesmarica pesniških oblik), 1991; »Stihija«, 1991; »Mojster nespečnosti«, 1995; »Oblike srca« (pesmarica pesniških oblik), 1997; »Odsotnost« (večjezična izdaja z grafikami Lojzeta Spacala), 1999; »Alba«, 1999, »Odmev«, 2000, »Žarenje«, 2003; »Obredi slovesa«, 2005, »Dlaneno platno« (izbrane pesmi), 2006, »MOM : Mala Osebna Mitologija«, 2007, »Satje« (pesmi v prozi, napisane v l. 1975-76), 2010, in »Definicije« (napisane v l. 1973-75), 2013. L. 2014 je objavil »Zemljevide domotožja«, prvo knjigo epa »Vrata nepovrata«, ki je njegov opus magnum; druga knjiga, »Čas očetov«, je v tisku. Objavil je tudi naslednje pesniške zbirke za otroke in mladino: »Prebesedimo besede«, 1981; »Domišljija je povsod doma«, 1984; »Periskop«, 1989; »Blabla«, 1995; »Zarja časa« (upesnitve antičnih mitoloških zgodb, upodobljenih na platnih Narodne galerije v Ljubljani), 1997; »Čarovnije sveta«, 1999, ter izbora »Kako rastejo stvari« (2004) in »Vserimje« (2012) Njegove pesmi so prevedene v mnoge jezike. Foto (c) Tihomir Pinter