Pogovor z Bel Olid

Začniva na začetku: otroštvo in mladost si preživela v vasici Mataró. Kako se spominjaš svojega otroštva in v kolikšni meri predstavljajo izkušnje iz otroštva navdih za tvoje delo?

Bel Olid

Odraščala sem v zelo revni soseski, v prepolnem stanovanju in moja družina se je vedno le s težavo prebijala iz meseca v mesec. Pogosto sem bila žrtev nasilja in po mojem mnenju je to nasilje našlo pot tudi v moje knjige. S pisanjem se počasi prebijam iz tega kroga nasilja proti srečnejšemu odraslemu življenju, v katerem sem obdana z ljudmi, ki jih imam rada in ki imajo radi mene.

Leta 2008 si objavila knjigo zgodb Zvezdana, kriči naglas!, s katero opozarjaš na problematiko nasilja nad otroci. Knjiga je prejela nagrado QWERTY za najboljšo otroško knjigo. Ali lahko opišeš knjigo in motive, ki so pripomogli k njenemu nastanku. Pišeš tako za odrasle kot za otroke – kako pristopaš k pisanju za odrasle in kako k pisanju za otroke?

Zvezdana je knjiga, ki naj bi pomagala otrokom in odraslim spregovoriti o spolnih zlorabah otrok in o tem, kako prositi za pomoč, ko se kaj takega zgodi. Napisala sem jo, ker je to problem, s katerim se soočajo otroci, odrasli pa se z njimi o tem ne želijo pogovarjati. Otokom moramo pomagati, da se zavedajo, da smo na njihovi strani, ko se zgodi nekaj tako strašnega, in kako določiti meje, ki jih nihče ne bi smel prestopiti.

Kako in kdaj je literatura vstopila v tvoje življenje? Kdaj in zakaj si začela pisati in kateri avtorji so vplivali nate in tvoje pisanje?

Naslovnica pesniške zbirke Bel Olid Ferida, udol, viatge, illa, ki v prevodu Luka Kürnerja izide pri KUD Poiesis

Brati sem se naučila v šoli, ko sem imela štiri ali pet let. Doma nismo imeli knjig, zato sem pogosto obiskovala šolsko knjižnico, ko sem bila starejša, pa tudi lokalno splošno knjižnico. Branje me je osrečilo. Brala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Še vedno imam navado, da preberem vsa sporočila, ki jih najdem (na plakatih, na embalažah šampona, kjerkoli).

Zgodbe sem začela pisati takoj, ko sem spoznala, da lahko zapišem, kaj se dogaja v moji glavi. To je bilo kmalu po tem, ko sem se naučila brati. Vedno sem pisala, objavljati pa sem začela, ko mi je bilo 30 let.

Navdihnilo me je veliko avtorjev – verjetno je name vplivalo vse, kar sem prebrala. Med najljubše pa štejem Jeanette Winterson, Mario Mercè Marçal ali Alice Munro.

Pišeš v glavnem prozo, napisala pa si tudi knjigo poezije z naslovom Rana, krik, potovanje, otok. Zakaj si se odločila pisati poezijo? Kako se pisanje poezije razlikuje od pisanja proze?

Bila je prej nuja kot odločitev. Prebirala sem zbrana dela Sarah Kane in morala sem spraviti iz sebe nekaj bolečine. Tako so nastale pesmi. Zapisala sem jih na koščke papirja in jih nato prepisala v računalnik in jih nato neštetokrat spremenila. Proze nikoli ne pišem na papir in všeč mi je bil fizični aspekt pisanja, ko sem slišala pero drseti po papirju, ko sem občutila papir v svojih rokah.

Spoznala sva se na Malti na Sredozemskem literarnem festivalu. Danes se Sredozemlje iz zibelke civilizacije spreminja v grob za begunce, ki želijo doseči Evropo. Kako doživljaš Sredozemlje in v kolikšni meri doživljaš sebe kot sredozemsko avtorico? In kakšno je tvoje mnenje o tovrstnih opredelitvah? Lahko literaturo danes (še) razumemo kot nacionalno literaturo, sredozemsko literaturo …?

Nimam pojma, ali lahko govorimo o sredozemski literaturi, gotovo pa čutim močno povezavo z ljudmi iz Sredozemlja. To je moj dom. Na Malti sem prvič obiskala center za begunce in vse bolj so me zanimale njihove usode in kako jih obravnavajo evropske vlade. Nekaj let kasneje sem obiskala Grčijo in imela intervjuje z nekaj ducati ljudi v grških taboriščih, nakar sem objavila knjigo z njihovimi pričevanji. Ta izkušnja me je globoko zaznamovala, spremenila.

Sebe dojemam kot pisateljico delavskega razreda, feministično pisateljico, kvirovsko pisateljico. Karkoli že to pomeni.

Oktobra leta 2014 si s pisateljema  Josepom Mario Espinàsom in Albertom Sànchezom predstavila Manifest pisateljev za neodvisnost, ki ga je v podporo neodvisnosti Katalonije podpisalo več kot 300 pisateljev. Leta kasneje Katalonija še vedno ni neodvisna in v tem času se je – gledano od daleč – v Kataloniji zgodilo veliko tragičnih stvari. Kje je Katalonija danes v političnem smislu? Je neodvisnost bolj oddaljena ali bolj uresničljiva možnost kot leta 2014? Na kakšen način to vpliva na katalonsko literaturo? Na kakšen način ta situacija vpliva na odnose med kastiljskimi in katalonskimi književniki na osebni in na institucionalni ravni? Si predsednica združenja pisateljev, ki ustvarjajo v katalonskem jeziku. Lahko na kratko orišeš naravo tega odnosa skozi zgodovino?

To je zapleteno vprašanje, ki bi zahtevalo zelo dolg odgovor, če naj odgovorim natančno, zato bom skušala odgovoriti na kratko.

Celotno situacijo bi bilo mogoče zelo hitro rešiti, če bi španska vlada dovolila izvedbo referenduma o neodvisnosti, kot je to naredila britanska na Škotskem pred nekaj leti. Ne samo, da do tega ni prišlo, ampak imamo vedno več zakonov, ki omejujejo svobodo izražanja, vodilni politiki in borci za državljanske pravice pa so v zaporu. Avtorji, ki ustvarjajo v katalonščini, so ne zgolj diskriminirani s strani španskih oblasti, ampak se morajo tudi braniti pred obtožbami zaradi kritike policije ali monarhije. To se mora končati, in potrebujemo pomoč evropskih pisateljev, da vse to obsodimo.

Leta 2010 si objavila esej Junakinje vračajo udarec – literarni modeli, ki nasprotujejo univerzalno moškemu. Lahko na kratko opišeš osnovno idejo knjige in motive, ki so te pripeljali do tega, da si jo napisala? Katalonske literarne scene ne poznam, slovenska pa je bila še do nedavnega strukturirana zelo patriarhalno.

Študije vseh vrst so pokazale, da dečki in moški ne berejo knjig, ki so jih napisale ženske oziroma ženska v njih nastopa kot glavna junakinja. V tej knjigi sem izbrala sedem knjig z ženskami oziroma dekleti v glavnih vlogah in predlagala načine, kako jih širiti med mlade bralce. Ideja je, da bi skozi literaturo naučili dečke in moške, kako biti bolj sočutni z ženskami.

Knjige so odsev družbe. Če je družba patriarhalna, so takšne tudi knjige. Na srečo se stvari spreminjajo in lažje se najde knjige, ki na bolj pravičen in enakovreden način obravnavajo teme in like. 

Si pisateljica in prevajalka. Ali se ti zdi izkušnja prevajanja podobna izkušnji s tvojim lastnim pisanjem? Gayatri Spivak pravi, da se mora prevajalec »predati« besedilu …

Prevajanje se mi osebno zdi veliko lažje kot pisanje: veš, kaj moraš povedati, le najti moraš način, na katerega boš to povedal. Prevajanje mi je zelo pomagalo pri lastnem pisanju, saj ko enkrat vem, kaj bi rada povedala, tudi lažje najdem način, kako bi to povedala.

Kot prevajalka moram najti tok besed, ki ustreza toku besed, kot so si ga zamislili avtorji oziroma avtorice, zaslišati njihov glas in povedano ponoviti s svojim glasom, pri tem pa pazim na to, da glasov ne bi stišala, ampak da bi še okrepila njihovo moč.

Ali lahko opišeš, kaj se danes dogaja v katalonski književnosti, še posebej v katalonski poeziji? Katere so glavne značilnosti sodobne katalonske poezije?

Imamo veliko različnih avtorjev, tem, stilov …  Vsak si lahko najde nekaj zase. Spoken word dogodki in branja poezije postajajo vedno boj popularni. Pesniki s svojimi knjigami ne zaslužijo dovolj, da bi preživeli. Mislim, da si takšno usodo delijo mnogi pisatelji. Pesniške zbirke se večinoma ne prodajajo dobro, kljub temu pa obstaja veliko literarnih nagrad in veliko založnikov je pripravljenih objaviti knjige poezije. Kar se tiče kvalitete in raznolikosti, mislim da je stanje dobro, treba pa je postoriti še veliko na področju pravic pisateljev.

Pogovor se je odvil leta 2019
Pogovarjal se je Peter Semolič, prevedel ga je Luka Kürner

Peter Semolič