Sebastià Portell Clar: Rana, krik, potovanje, otok ali slikanje izmuzljivih izkušenj

Bel Olid (Mataró, Katalonija, 1977) je to knjigo napisala potem, ko je prebrala zbrana dela izpod peresa Sarah Kane. Do takrat je objavljala novele, eseje in zgodbe. Vpliva Kaneove ni mogoče zanikati, saj edine besede, ki spremljajo njene verze, prihajajo prav od te britanske dramatičarke: Don’t let me forget I am sad. Ne pusti mi pozabiti, da sem žalostna. Naj sprejmem travmo, spregovorim o njej, naj olepšam to nesrečno izkušnjo in jo, kljub vsemu, spremenim v nekaj lepega. Oziroma, z besedami še ene katalonske pesnice, Marie Cabrera, ugotovim, kako »trpeti pomeni / odpreti granatno jabolko / pomeni / zbirati rubine iz njega«.

Tako kot tetovatorka Flavia Carvalho spreminja brazgotine, ki so jih na telesih žensk pustili moški, ki so jih nekoč ljubile, v podobe cvetov in živalske motive, Olid odkriva lepoto v najbolj trdni temi in zna tudi najtežavnejšo življenjsko izkušnjo spremeniti v zatočišče iz črnila, kjer se počuti varno. Saj kraji in telesa lahko znova oživijo le takrat, ko se jih v polnosti zavemo.

Stopiti na pot, ki jo odpira Rana, krik, potovanje, otok, pomeni začeti inicijacijsko potovanje, ki vseskozi poteka v polju spreminjajočega se. Pot v bolj ljubeče življenje, ki se ne konča na nekem konkretnem kraju, temveč vedno znova vabi, da se vrnemo na začetek: štirje samostalniki, ki sestavljajo naslov, zato niso povezani z veznikom »in«, temveč so ločeni z vejicami. Otok, rajski ali ne, nikakor ni končni cilj, temveč zgolj začetek nestalnega življenja, izmuzljive izkušnje, ki nas vedno postavlja na rob, na obrobje, na naravno mejo med peskom in vodo. Med vso gotovost in vse dvome, ki nas težijo in se pojavijo pred nami.

Steza je jasna, kar pa ne pomeni tudi, da je lahka. Če rana pomeni začetek in krik predstavlja prvo reakcijo na takšen začetek, pomeni potovanje na otok dolgo pot samospoznavanja in luščenja rubinov iz odprtega granatnega jabolka. S fermentacijo spremeniti v džem, v marmelado, v okusno in lepo sladico prav tisto, kar bi nekateri imeli za gnil sadež. Življenje na zraku, svobodno, s postanki, ko so roke zvezane. Bit, udejanjena v besedi.

A tu gre za pesniško besedo, ki na strani papirja neizbrisno zapisuje vso še nepredelano bolečino. Gre za izjemno močno dejanje reči ne: »Kmalu se iz tebe izvije / ne, / visok / kot topol, / in nenadoma / se ti povrne / glas.« Beseda in krik sta namreč v tej knjigi edini mogoč odgovor na strah, na čakanje: »Bilo je čakanje in bil je strah. / Strah pred čakanjem / in tisti dolgi večeri, / ko si vedela / (vedela), / da bo prišel.« Le ko osvojimo ta zapleten nauk o ljubezni do sebe, se pot nadaljuje: »Težko je bilo razpreti noge / in videti, kaj bo. / S konicami prstov gledati / umikanje notranjosti.« To sestrstvo, prepoznanje te povezujoče izkušnje ustvarja okolje – sedaj neosvojljivo trdnjavo – dobrega počutja: »Kot bi bili sestri / sva se srečali na sredi poti / v vetru, / ki nama je razvozlaval, / raztresen, / zavozlane lase,« pravi Olid. Oziroma: »Slekli sva si pulover, / da bi čutili kožo, / da bi vonjali mraz, / da bi bila oddaljena sramota / razpiranja rok in povezovanja / s toliko odprtimi ranami / kislega dežja / nekoliko čistejša.«

Hélène Cixous je o ljubezni dejala, da gre za naselje, kjer prebivata dve osebi. Olid pa pokaže tudi, da je to naselje lahko dom le eni osebi, v njem pa najdejo mesto tudi osebe in izkušnje, ki izpolnijo praznino in so pripravljene sprejeti brazgotine.

Dobrodošle na otoku, ki je sedaj tudi vaš dom.

 

Barcelona in ses Salines, zima 2019

 

Prevedel Luka Kürner

Sebastià Portell Clar