Najnovejše objave

Pogovor z Anno Mattsson

Živiš v Göteborgu. Kaj to pomeni zate kot pesnico in pisateljico? V mnogih državah morata književnik in književnica, če želita uspeti, tako rekoč obvezno živeti v centru: v Franciji v Parizu, v Angliji v Londonu, v Sloveniji v Ljubljani … Kako je pravzaprav organizirana švedska literarna scena?

Göteborg je drugo največje mesto na Švedskem. Že tradicionalno gledano je to industrijsko, trgovsko in ladjarsko mesto. Dolgo časa so bili švedski pisatelji koncentrirani na Stockholm, ki je glavno in tudi največje švedsko mesto in kot takšno tudi kulturni in upravni center. Göteborg je pretežno delavsko mesto in morda mene kot tudi še mnoge druge  privlači prav zaradi tega. Danes imamo v Göteborgu živahno literarno življenje, pesniška in pisateljska scena sta dobro razviti, javna knjižnica pa stalno prireja različne dogodke s tega področja. Prav tako imamo fakulteto za kreativno pisanje. Razlog, zakaj živim v Göteborgu je sila preprost: življenje je tu cenejše kot v Stockholmu. In bolj zabavno.

Kdaj in zakaj si začela s pisanjem? Kaj si pisala prej, prozo ali poezijo? Kateri avtorji so najbolj vplivali nate?

Pisati sem začela pri desetih ali enajstih letih in to prozo. V bistvu se ne spomnim, zakaj sem začela pisati. Morda se je vse skupaj začelo s pisanjem dnevnika, to pisanje pa se je nenadoma oblikovalo v zgodbe. To so bile zgodbe o izmišljenih osebah, torej ne o meni. Morda sem se zaradi tega, ker sem pisala o teh osebah, počutila svobodno, napisala sem lahko karkoli, če glavna junakinja ali junak le nista bila jaz ali moj alter ego. Kot najstnica sem potem veliko brala avtorje, ki jim na Švedskem rečemo »proletarski avtorji«, to so delavci ali kmetje, ki so svoje izkušnje pretvorili v literaturo. Nekatera njihova dela so močno vplivala na švedsko politiko in švedski družbeni razvoj. Njihove knjige so me prepričale, da je lahko tudi moja lastna izkušnja zanimiva za druge, za bralce, in da je lahko literatura kot taka pomembna.

Kako se lotiš pisanja proze in kako se lotiš pisanja poezije? Ali je kakšna razlika med pisanjem proze in poezije?

Lahko rečem, da sta zame pisanje proze in pisanje poezije zelo osebna načina pisanja, a vsak na drugačen način. Proza je zame bolj racionalen in zavesten način izražanja lastne izkušnje in lastnih pogledov oziroma stališč. Poezija pa je bolj podobna iskanju in raziskovanju nezavednih plasti življenja in jezika. Poezija je tudi na nek način bolj odprta različnim interpretacijam s strani bralcev. Ko sem ob koncu svojih najstniških let začela bolj resno pisati, sem začela pisati poezijo. Imela sem občutek, kot da poskušam doseči neke vrste primarni jezik. Ko sem se spet vrnila k prozi, sem to začela uporabljati zato, da bi na bolj ekspliciten in jasen način ubesedila zgodovino.

Kaj te bolj okupira pri pisanju poezije, njena tematska ali njena oblikovna raven?

Na prvem mestu želim svojo izkušnjo pretvoriti v jezik, v podobe in hipne slike poetičnega vesolja. Pesem je torej pri meni bolj posledica trenutne čustvene izkušnje, ki se želi udejaniti, oblikovati v drobni poetični zgodbi ali portretu. Vendar pa je tudi politična, saj poskušam konfrontirati in pomešati med sabo različne stile, žargone, a tudi področja vsakdanjega življenja: da bi nezavedno raven življenja in ženskost naredila vidno, ju prikazala skozi konkretne in čutno nazorne podobe.

Si tudi prevajalka. Ali se ti zdi izkušnja prevajanja podobna izkušnji pisanja lastnega teksta? Gayatri Spivak nekje zapiše, da se mora prevajalec »predati« tekstu …

Prevajanje zna biti celo težje delo od pisanja lastnega teksta … Imeti moraš veliko spoštovanje do intence pisatelja, ki ga prevajaš. In včasih se moraš sprijazniti s tem, da ne moreš natančno izraziti notranjega pomena v jeziku, v katerega prevajaš neko delo. To je težko. Prevajanje pa mi je dalo tudi neke nove poglede na moje lastno pisanje, jezik in izrazne možnosti.

Močno si povezana s Kambodžo. Kdaj si jo prvič obiskala in zakaj si se odločila za življenje v Phnom Penhu?

Kambodžo sem prvič obiskala leta 2001. Za selitev v Phnom Penh sem se odločila leto kasneje in tam stalno živela med leti 2003 in 2006. In zakaj? Obisk Kambodže je bil izjemna izkušnja: na osebni, politični in profesionalni ravni. Na življenje sem začela gledati z mnogih novih vidikov. Veliko razlogov je, zaradi katerih sem želela raziskati ta del življenja, toda najpomembnejši je bil ta, da sem hotela spoznati življenjske razmere, ki so tako drugačne od bogate in varne družbe, v kateri sem odraščala. Odkrila sem, da revščina in pomanjkanje materialnih dobrin še ne vodita nujno v bedo.

Naučila si se kmerskega jezika, tako da predvidevam, da si prodrla precej globoko v kamboško kulturo. Kako je ta izkušnja zaznamovala tvoje pisanje, še posebej poezijo? Vem, da si s kamboškimi pesniki in pisatelji tesno sodelovala pri prevodih iz švedščine v kmerščino in obratno …

Kmerski jezik je že sam po sebi poezija. V njem je ogromno metafor, s katerimi izražajo različna stanja duha in realnosti. Na primer, če ima kdo »psihične probleme«, bo rekel, »da ima probleme s cesto svojega srca«. To je zelo inspirativno. Prevajati poezijo iz svojega v tuj jezik je vedno izziv. Pri prevajanju sem seveda tesno sodelovala z naravnimi govorici kmerskega jezika. Izkušnja predstavljanja švedske poezije kamboškim bralcem pa je bila pogosto osupljiva. Kamboška poezija je povečini zelo tradicionalna in sodobne švedske poezije navadno niso dojemali kot »pravo poezijo«. Ja, poezija lahko izziva že s svojim obstojem.

Si tudi organizatorica festivala politične poezije, ki poteka v Göteborgu. Ali lahko na kratko opišeš sam festival in poveš, kaj sama razumeš pod izrazom »politična poezija«?

Na festival vabimo najrazličnejše pesnice in pesnike in vsako leto imamo neko specifično temo. Osnovna, vodilna ideja festivala pa je iskanje odgovora na vprašanje, kakšen politični pomen ima poezija na splošno, predstaviti različne vsebine javnosti, soočiti poezijo s političnimi vsebinami, poiskati politično v pesmih, ki morda niso tako eksplicitno politične. Ob branjih imamo tudi pogovore, na katerih se pesnice in pesniki srečujejo. Poezija je lahko politična na več načinov: kot izraz eksplicitno politične vsebine, lahko pa tudi prevprašuje sodobne družbene konvencije s svojim stilom, temami, načinom tematizacije jezika.

Svojo prvo pesniško zbirko si objavila leta 1988, svojo za zdaj zadnjo, Ulica luči, leta 2013. Kako se je tvoja poezija spreminjala skozi leta?

Mislim, da je moja poezija skozi leta postala bolj jasna in bolj odprta. Na začetku sem pri pisanju sledila svoji predstavi o tem, kakšna naj bi poezija bila oziroma kakšna mora biti: pisala sem precej zakomplicirane pesmi in njihova intenca se je pogosto zgubljala pod težo metaforike. Ta stil sem bolj ali manj pustila za sabo. Poezija je način izrekanja in bivanja. Danes mi je najbolj pomembno to, da poezija spregovori iz samega jedra življenja, mišljenja in čustvovanja.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Anna Mattsson

Anna Mattsson

Anna Mattsson (rojena leta 1966) je švedska pesnica, pisateljica in prevajalka. Od izida prvenca leta 1988 je objavila deset avtorskih del in številne prevode. Študirala je primerjalno književnost, filozofijo in nordijske jezike. Kot prevajalka je več let delala za Nordijski svet ministrov, še posebej v jezikovni kombinaciji ferščina–švedščina. Med letoma 1990 in 1993 je živela na Ferskih otokih, kjer je študirala nordijske jezike na Univerzi v Tórshavnu. Od leta 2001 sodeluje pri kulturni izmenjavi med Švedsko in Kambodžo. Med letoma 2003 in 2006 je živela v Phnom Penhu, kamor se še danes vrača. V kmerskem (kamboškem) jeziku je med drugim objavila prevod svetovno znane otroške knjige »Pika Nogavička«. Leta 2014 je prejela nagrado za avtorja/avtorico leta za svoje delo »Ljusgatan«. Je članica odbora PEN in organizatorka vsakoletnega festivala politične poezije v svojem domačem mestu Göteborg. Leta 2014 se je udeležila prevajalske delavnice lezbične poezije v Danah in leta 2015 slovensko švedske prevajalske delavnice, ki je prav tako potekala v Danah.
Anna Mattsson

Latest posts by Anna Mattsson (see all)

O Anna Mattsson (2 Člankov)
Anna Mattsson (rojena leta 1966) je švedska pesnica, pisateljica in prevajalka. Od izida prvenca leta 1988 je objavila deset avtorskih del in številne prevode. Študirala je primerjalno književnost, filozofijo in nordijske jezike. Kot prevajalka je več let delala za Nordijski svet ministrov, še posebej v jezikovni kombinaciji ferščina–švedščina. Med letoma 1990 in 1993 je živela na Ferskih otokih, kjer je študirala nordijske jezike na Univerzi v Tórshavnu. Od leta 2001 sodeluje pri kulturni izmenjavi med Švedsko in Kambodžo. Med letoma 2003 in 2006 je živela v Phnom Penhu, kamor se še danes vrača. V kmerskem (kamboškem) jeziku je med drugim objavila prevod svetovno znane otroške knjige »Pika Nogavička«. Leta 2014 je prejela nagrado za avtorja/avtorico leta za svoje delo »Ljusgatan«. Je članica odbora PEN in organizatorka vsakoletnega festivala politične poezije v svojem domačem mestu Göteborg. Leta 2014 se je udeležila prevajalske delavnice lezbične poezije v Danah in leta 2015 slovensko švedske prevajalske delavnice, ki je prav tako potekala v Danah.