V zadnjem pismu iz cikla pisem Dva pesnika, dve mesti, ki sta si jih dopisovala z Vidom Sagadinom (objavljena so bila na Poiesis), si zapisal: » … s predstavljanjem osebnih zgodb in koordinatnih sistemov nudim vpogled v tok sodobnega posamičnika, ki je kot zrno na peščeni plaži odločen za ustvarjalni proces med besedo in glasbo.« Naj ta citat vzamem za izhodišče najinega pogovora: Kaj je zate poezija? V čem leži njen smisel?
Skušal bom (ne glede na možnost razmisleka) odgovarjati intuitivno: zame je poezija pot k svobodi – v trenutku »deuende« svoboda. Je možnost, kako v stalni spodletelosti komunikacije s svetom – kar je bistvo »prazne konverzacije« – presežemo eksistencialni nesporazum in se osvobodimo s smislom, ki transcendira menjalno resničnost in je v zadnji instanci dejanje vere.
Tukaj bi se lahko začela filozofska dialektika, ki bi zgrešila enostavno preprostost: Poezija je svoboda in njen smisel leži v osvoboditvi.
Kako in zakaj si začel s pisanjem poezije, kateri pesniki in pesnice so pri tem odigrali najpomembnejšo vlogo?
Odgovor na to vprašanje je težko intuitiven – uporabiti moram spomin: začel sem kot petnajstletnik na kašči v Beli krajini, zaradi erosa, ki me je grabil v samoti mladostne večnosti in se je pisanje oglasilo kot ustvarjalna nujnost, ki je osmislila kozmično dinamiko moje duše.
Ta pesniški vzgib je bil kot »triada« zahteva-potreba-želja do samega sebe, kot bi se nezavedno udejanjilo v pesniškem dejanju (zato tudi ni bilo zunanjih-neposrednih pesniških vplivov).
Tudi kasneje so »moji« pesniki igrali predvsem vlogo zanosa, čudenja v duhovnem prijateljstvu in spoštljivega občudovanja, kjer je intenzivnost nihala glede na moj časovni kontekst … zgolj nepopoln »razvojni« prelet: Kosovel, Kocbek, Paz, Breton, Apollinaire, Lorca, Popa, Semolič, Zajc … seveda odkrivam tudi nove sveže »glasove«, a danes so »poljubi« tanjši in »zadetost« krajša.
A naj se vrnem k citatu iz prvega vprašanja: v njem omenjaš besedo in glasbo. Si pesnik in glasbenik, kantavtor. Kako pristopaš k pisanju brane pesmi in kako k pisanju besedila, pesmi za glasbo?
Evo, klasično vprašanje in «znan« odgovor: je »čista« poezija, ki jo pišem (z roko) na papir in potuje s svojim ritmom v »beli tišini vseh možnosti« … in je besedilo, ki se oblikuje na že zamišljeno glasbeno strukturo (skico akordov-kadenco) in nastaja sproti – »pod prsti na inštrumentu«; ali pa je pesem že v izhodišču bolj »preprosta«, da kliče po uglasbitvi. Seveda se da pogojno uglasbiti vsak tekst (tudi Žižka), ampak to še ne garantira »dober song«.
Če strnem: k prvi varianti pristopam v vseh (ne)mogočih urah pred kosom papirja – ker »moram«; pri drugi je pa skoraj obvezna kitara, da ne rečem »Uganka o kitari«.
Poezija in glasba sta bili nekoč ena sama umetnost, razločili sta se relativno pozno. Ali meniš, da je sodobni kantavtor tisti, ki obuja, nadaljuje tradicijo bardov preteklosti? Kaj zate pomeni biti kantavtor, torej svoje pesmi tudi peti? Kje sebe čutiš kot bolj pristnega, v petih pesmih ali zapisanih pesmih? To morda malo »sitno« vprašanje ima podlago v moji osebni »pesniški« zgodovini: poezijo sem pričel pisati, ko sem dobil kitaro, moje prve pesmi so bili tako songi, popevke, toda s časoma so moja besedila postala preveč kompleksna, da bi jih še znal uglasbit, v uglasbena besedila pa nisem več verjel …
Ja, seveda bi bilo najlepše kantavtorstvo nadaljevanje tradicije bardov in trubadurjev, razen kolikor so danes različni produkcijski načini, da ne govorim o magičnem PR J Čeprav analogno bistvo ostaja: inštrument, glas in vsebina- karizma.
Jaz »pisno in peto« ločujem … je poezija (kompleksna kot ji rečeš), ki mora ostati »čista« in stoji sama zase, kot instrumentalna glasba (torej ločujem pravzaprav tri področja) in potem šanson – uglasbena poezija, kjer se pa »zadeve« malce zapletejo in to bi skušal vsaj malo razjasnit (navezujem se na tvoje nadaljevanje v smislu »popevk«): poskusim najprej metaforično – pesem je hoja po zemlji, glasba letenje z balonom … »čista« pesem zmeraj prizemlji in ustavi čas s svojo osebno in univerzalno resnico – kot bi pesnik pripotoval iz črne luknje in nas razsvetljeno prestrelil … glasba pa poganja domišljijo in telo- song si lahko vrtimo večkrat in smo v duhu prisotni »bogvekje« … ali primer (vsem znan): Knocking on the havens door je sama po sebi miniatura, ki v glasbeni varianti zadobi mistične razsežnosti … ali pa (če že omenjam): Satisfacion (od Stonesov), ki je banalna domislica pa vendar lahko povleče v evforično blaznost. Skratka: to omenjam zaradi »zakonov« glasbe!, ki lahko besedilo povzdignejo v neminljiv čustven spomin.
So pa tudi izjemna ujemanja poezije in glasbe kot »Stol« od Marka Breclja ali »Cesta« od » večnega« Pigla … nekje pod mostovi slišim Jacquesa Brela in v azuru lebdi Fabrizo de Andre.
Dejansko to pomeni tudi to: da je lahko »božanska narava« glasbe tudi sprevržena kot zvočno onesnaževanje in poneumljanje in da je res dobro besedilo za song (ki ostane) umetnost zase.
Povprašal sem te po tvojih pesniških začetkih, naj te še po tvojih začetkih v glasbi. Kdaj si se srečal z glasbo in na kakšen način? Kateri glasbeniki so vplivali na tvoje ustvarjanje? In še, ali glasba vpliva tudi na tvoje pesniško snovanje in če vpliva, na kakšen način vpliva?
Kot me spomin zavezuje, sem v prvem osnovne začel z »Beatli« in v drugem prešaltal na »Stonese«, ki so me spremljali – ajde – »še danes« –, v gimnaziji EKV, U2 … Marley … potem pa počasi v ECM obdobje, jazz in minimalizem … in če ostanem v tematiki: Marko Brecelj in Tomaž Pengov pa tudi Jani Kovačič – prav vsi na »svetovnem nivoju«! Čeprav je Pengov najbližji »Glasbeni poeziji« … v svetu sem do zdaj podobno senzibilnost srečal le pri Nicku Drakeu … stalnica je tudi »klasika« – absolutno tudi Milko Lazar … nekje v ozadju pa neusahljivi Bob Dylan … to je kratek spominski kolaž … potem so pa tukaj (glasbena) srečanja v živo … uf, premalo prostora …
Glasba vsekakor vpliva kot »zaljubljenost, ki mi ritmizira življenje« … ritem je skupni imenovalec »suhe resnice« in »mokrih glasilk«.
Tvoje pesmi so pogosto zaznamovane z motivom potovanja in z motivi s potovanj, na potovanje pa kažejo tudi naslovi nekaterih tvojih zbirk: Srečevanja, 2003, Zrcala na razpotju, 2004, Hoja, 2010 … Prav v slednji najdem verz, ki se mi zdi več kot samo nazoren opis pesniškega snovanja: »Tavaš. / Usmerjeno izgubljen. / …« …
»Usmerjena izgubljenost« je lahko tudi metoda, ki jo je zasnoval veliki Brian Eno v Obliged strategies … sicer pa gre za občutek, ko si »večji od življenja« in odkrivaš svet v svoji čudovitosti in ne-skritosti – zame najlepši del potovanja … »pot in snovanje« do zadnje vrnitve na »začetek«.
Tvoje zbirke so izjemno skrbno sestavljene, zgrajene. Kako nastane pri tebi pesniška zbirka? Imaš, ko sedeš pisanju že nek načrt, vizijo le-te, ali jo oblikuješ naknadno, potem, ko so pesmi že napisane?
Običajno mi prva pesem … sproži strukturo zbirke … že na začetku se precej ukvarjam z naslovom … lahko me vnaprej obsede določena tematika: puščava (Voda puščave), mesto (Hoja, Ona je mesto), morski otoki (Kirka na Jadranu) … to mi daje referenčni okvir, da mi pesmi stečejo … rad pa kršim »klišeje« tudi pri samem sebi: zadnja zbirka Z golimi rokami je res zbirka pesmi – »knjigo« jo mogoče dela le naslov 🙂
Že lep čas živiš v Pragi. Kaj te je pritegnilo, da si odšel tja in da tam tudi vztrajaš? In še, na kakšen način izkušnja bivanja v tujini vpliva na tvoje umetniško ustvarjanje? Ali je Praga po vseh teh letih zate še tujina? Meniš, da z vidika pesništva sploh obstaja razlika med domom in svetom, domovino in tujino? Ali če vprašam drugače, kje in kaj je pesnikov dom?
V Prago me je zapeljala ljubezen … in želja po »drugam« … potem naju je z Natašo na skrivnostno-ustvarjalni poti (»Skrivnost je ljubezen, ne smrt«, pravijo Tolteki) razveselila še hčerka Alma in Praga je počasi zlezla pod kožo, tako da po vseh fazah »tujosti« – od osvobajanja do domotožja in kozmopolitizma – je sedaj jasna predvsem »krasna« usojenost, ki je hkrati spomin in dom: jezik v katerem pesnim!
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved