Najnovejše objave

Pogovor s Stanko Hrastelj

V omnibusu Newyorške zgodbe, v tistem delu, ki ga je režiral Martin Scorsese, je prizor, v katerem Nick Nolte, umazan od barv, zanosno slika. Spomnim se, da sem si ob ogledu filma rekel: »To je to, to je umetnost, ustvarjanje z rokami, ne pa tisto mukotrpno šnicljanje verzov …« Si pesnica in pisateljica, ukvarjaš pa se tudi s keramiko. V čem je razlika med brušenjem verzov in gnetenjem gline? Med pregovorno intelektualnim delom in pregovorno ročnim delom? Ali pa je pisanje poezije tudi stvar telesa, telesnosti; ne nazadnje je tvoja poezija močno zaznamovana s telesnostjo, pa naj gre tu za erotiko ali za prizore s podeželja …

Ha, meni se je pisanje poezije od nekdaj zdelo neracionalno početje … Vsaka umetnost, vsaka duhovnost je zame odklon od racionalnosti, je po svoje norost. Če spraviš otroka na svet, moraš poskrbeti, da ne bo lačen in da ga ne bo zeblo – to je racionalno. Da ga poleg tega še ckrljaš in mu poješ, ni racionalno. Vendar brez tega ne bo preživel. S človeštvom je podobno. Tako tudi čutim zadrego, kadar kdo opisuje poezijo kot stvar uma, jezika, besed. Pesmi vendar ne pišeš zaradi besed, glasbe ne skladaš zaradi not. Brez besed ali not gre seveda težje, vendar so te zgolj medij, preko katerega ustvarjaš, vzgibi pa so drugi. Neracionalni, neintelektualni. Greš, ker moraš tako. In če bi že anatomsko locirala, kje se umetnost rodi, je to sončni pletež, ne glava. Umetnost ne more biti drugačna kot celostna, je še kako telesna.

Glina oziroma keramika je moj drugi medij, ostalo je bolj ali manj isto. Naj gre za skodelico, ki jo naredim na vretenu, ali skulpturo, ki jo naredim ročno in jo nadgradim s prepletanjem vrb. Res je, da medij v veliki meri določa način komunikacije s sprejemniki, poriv za ustvarjanje pa hvala bogu ni najbolj krotka živalca.

V pesmi Avgust v tesni haljici iz zbirke Nizki toni (2005) zapišeš: »Tudi mojo zgodbo so pisali pred stotimi leti / ljudje z rokami, mehkimi od kolovratov in hrepenenja.« Ta verz me vodi k vprašanju v zvezi s tradicijo: v kolikšni meri je po tvoje za pesnike pomembno poznati tradicijo pesništva? In kako se izogniti nevarnosti, da bi postali ujetniki le-te? Ali če vprašam s T. S. Eliotom, kako ti vidiš razmerje med individualnim talentom in tradicijo?

Zdaj sem pomislila, da tradicija brez mnogih, ki se v njej zaciklajo, ne bi mogla obstajati. So tisti, ki naredijo rez s prejšnjim in ustvarijo novo, in če nimajo posnemovalcev, to novo ne more prerasti v tradicijo. Za literaturo njeni ujetniki ne predstavljajo ničesar tragičnega. Presežkov, v kateri koli od »faz tradicije«, že po naravnem redu stvari ne more biti veliko. Je za te presežke nujna nadarjenost, podrobno poznavanje tradicije, tudi izven lastne kulture? Menim, da obstaja neznatna možnost, da nenadarjenemu nepoznavalcu uspe nekaj presežnega, vendar bo skoraj gotovo streljal v prazno. Talent, ki ne pozna dela predhodnikov, ignorira sodobnike in se ne ozira čez planke, pa je zakopani talent.

Če se navežem na prejšnje vprašanje, deluješ tudi na področju pesniškega mentorstva, vodiš pesniške delavnice … Ali se poezijo da učiti in če so jo da, kako pristopaš k poučevanju pesništva?

Misliš brez talenta? Krepko dvomim, po moje je to osnova. Če si poleg tega še motiviran, dober bralec, se znaš odpreti za različna mnenja in kritiko, lahko s pomočjo delavnic zelo napreduješ. Včasih delavnica sproži plaz, naredi pri posamezniku temeljne premike. Zadnjič je o svoji izkušnji z delavnicami govorila Kaja Teržan v vašem intervjuju. Sama delavnice prilagodim glede na njihov obseg, literarne ambicije in profil konkretnih udeležencev. Težko bi pojasnila pristop, ne delam po enem kopitu, vsakič se jih lotim malo drugače.

Kdaj, zakaj in kako so se rodile tvoje prve pesmi? Kateri pesniki in pesnice so najbolj zaznamovali tvoje pesniške začetke?

Že v tretjem razredu sošolci in učitelji napovedovali, da bom nekoč pisateljica/pesnica, in od takrat vsa leta dalje. Mene kaj takega niti pod razno ni mikalo (bila sem racionalen otrok, he he). Všeč sta mi bila predvsem Aškerc in Kajuh. Prve pesmi torej v osnovni šoli, predvsem zaradi poigravanja z ritmom, rimami, s formo. Sledilo je navduševanje nad določenimi pesniki – ko sem v nekaterih pesmih začutila, da bi mi lahko dejansko rešile življenje. Ana Rostohar z Rekvijemom na prvem mestu, in seveda Kosovel, Zajc. Zlobec. In posamezne pesmi različnih avtorjev, ne zgolj domačih. Določene antologije. Potem sem začela capljati za njimi, pisati, več brati, obiskovati delavnice. Objavljati sem začela nekoliko kasneje.

Odraščala si v okolici Krškega, živiš v Krškem in Krško oziroma »podeželje na jugu države«, kot zapišeš v pesmi Cena ogledala iz zbirke Gospod, nekaj imamo za vas (2009) igra pomembno vlogo v omenjeni zbirki. Ali morda lahko reflektiraš, kako, na kakšen način rojstni kraj določa tebe, tvoj odnos do sveta in poezije in tvojo poezijo?

Hmm, Krško je … kraj pač. Kulisa, orodje za takšna in drugačna sporočila. Bolj mi je šlo za prikaz atmosfere, družbe, vsakdanjih človeških »normalnosti«, ki pretresejo. Seveda te kraj zaznamuje – kaj te pa ne? Vendar ta pri meni ni v prvem planu. Občutenje ujetosti, recimo, lahko zadane žebljico na glavico, če pesem spregovori v kontekstu velemesta ali samotnega otoka. Kjer koli bi živela, ne bi mogla ne primer spremeniti dejstva očetove shizofrenije. Dvomim, da me je kaj v življenju zaznamovalo bolj kot to.

Z vidika Ljubljane je Krško provinca. V zbirki Gospod, nekaj imamo za vas problem province, provincialnosti podajaš na pesniško izjemno sugestiven, a tudi ironičen način. Pesem Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega končaš z verzi: »Tudi v drugih krajih so na cestah povožene žabe, ježi, miši in mačke; / v Italiji celo pižmovke. / Zdaj sem potolažena.« Ali je ves svet danes provinca? Ali v dobi hitrih spletnih in še kakšnih povezav sploh še lahko delimo svet na center/centre in provinco/province? Kaj je pravzaprav provinca? Ne vem, kdo je že rekel, da je to stanje duha …

In z vidika Zahodne Evrope je Dunaj na Balkanu. Če smo pošteni, v Sloveniji med mesti in podeželjem ni drastične razlike. Podeželje je pri nas precej urejeno, naša mesta so miniaturna, na kmetije pa naletiš tudi v Ljubljani. Pred par leti sem bila v Ukrajini, obiskali smo tako Kijev kot okoli sto dvajset kilometrov oddaljen Nižin, Gogoljev rojstni kraj, univerzitetno mesto. Dva svetova! Onjegin bi ob tej razliki bistveno bolj vihal nos, kot bi ga ob razliki med slovenskima centrom in obrobjem. Vendar se strinjam, provinco določa stanje duha, so horizontalne in vertikalne, velik del sveta pa je tako ali drugače kolonija Bilderbergove skupine, velikih korporacij. Verjetno jim povsem ustreza, da se ukvarjamo s »provincialnimi« zadevami, medtem ko gre njihova karavana mirno dalje.

Ostaniva še hip pri Krškem, v Krškem. Zelo si dejavna tudi na področju organiziranja kulturnih dogodkov. Kakšno je kulturno, literarno življenje v Krškem in okolici?

Ko so se pri Slovencih dogajali prvi literarni tektonski premiki, so Krčani odigrali ključne vloge – Valvasor, Adam Bohorič, Jurij Dalmatin. Veliko težo je imela ustanovitev kapucinskega samostana in knjižnice – valilnica pridigarjev kot odgovor na protestantsko gibanje. Nato grof Auersperg oziroma predmarčni Anastazij Grün, pesnik in zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi. Psiholog, politik in pisatelj Mihajlo Rostohar, soustanovitelj Univerze v Ljubljani, upornik, ki je v imenu vojske odrekel pokoro Avstro-Ogrski.

Tisti, ki se danes v Krškem ukvarjamo s kulturo, moramo o smislu in pomenu svojega početja prepričevati skeptične sofinancerje, mlačne novinarje, tekmujemo za pozornost maloštevilne publike. Običajno to rezultira v prilagajanju okoliščinam (gledališki abonma je sestavljen v glavnem iz komedij), včasih te predpostavke iz organizatorjev zbezajo več inovativnosti. Zadnjih nekaj let se spreminja tudi podoba kulturnih društev. Doslej so se usmerjala predvsem navznoter, na zadovoljevanje potreb članov, zadnjih nekaj let pa vznikajo društva, ki se odpirajo navzven, se usmerja k javnosti, ozaveščajo vpliv svojih dejavnosti na kraj.

Tvoja prva pesniška zbirka Nizki toni je pisana v znamenju ljubezni, je pripoved o ljubezni. Imaginarij zbirke prihaja iz narave, a tudi iz religije. Študirala si teologijo. V čem sta si religija in poezija sorodni in v čem sta si različni oziroma v čem sta si podobni in različni pesniška in religiozna izkušnja? Georges Bataille je na primer religijo in poezijo videl kot obliki erotizma …

Obraz na znamenitem Berninijevem kipu Terezije Avilske izraža mistično zamaknjenje – če bi izražal spolno naslado, ne bi bil bistveno drugačen, če sploh. Filozof Srečko Horvat je komentiral, da je dovolj, da omenjeni kip pogledaš in je jasno, da gre za spolno ekstazo. Tu (kakor pri religiozni in pesniški izkušnji) so podobnosti velike in mnoge, predvsem gre v obeh primerih za transcendenco, vendar na enačenje ali poenostavljanje ne pristajam. (Spominja me na debato na enem od Prangerjev, kjer je nekdo vztrajal pri trditvi, da ženske pišejo, ker moškim zavidajo penis – ker da je pisalo simbol moškega spolnega organa.)

Odziv na Nizke tone je bil zame šok. Medtem ko sem imela pri pisanju v mislih predvsem duhovni vidik srečevanj, bližine, oddaljenosti dveh – ne nujno para, ter številne biblijske simbole, podobe in formulacije (gotovo posledica študija), so knjigi kritiki drug za drugim pripenjali tablico ljubezenske poezije. Počutila sem se nerazumljeno, jasno. Ampak spet, za literaturo to ni tragedija. Še za aleksandrijsko knjižnico smo nehali jokati …

V drugi zbirki Gospod, nekaj imamo za vas tvoja pisava postane bolj konkretna, realistična, podobe so močnejše in tudi manj prijetne, svet dveh, ki je kot zaključen in nekako samozadosten prevladoval v tvojem prvencu se razpre in vanj vdre družbena resničnost. Hkrati v pesmi vključiš tudi sam akt pisanja, tu najdem prečrtano besedo, tam znak za »enter« … Gre torej za precejšnje razlike med pisavo prve in druge zbirke. Kako si občutila ta premik v svojem pisanju?

Tudi je vmes minilo približno desetletje, ista oseba je pri dvajsetih in tridesetih drugačna. V odnosu do ljudi, do sebe, sveta, v čustvovanju, vedenju, razmišljanju. Pri prvi zbirki si središče vesolja, do druge ti uspe pogruntati, da to ne drži. Ja, pisava se je sprostila in razprla, seveda ne sama od sebe. Veliko sem delala na tem, resno sem vzela kritike, postala pesniško odgovornejša, obenem drznejša. V vmesnem času sem bila na kar nekaj festivalih, tako da se je zame odprl svet sveže tuje poezije, ki me je zaznamoval in sooblikoval.

Pišeš poezijo in prozo. Kako pristopaš k pisanju pesmi in kako k pisanju proze?

Moj pristop k obojemu je pravzaprav enak, morda bi pisanje romana opisala kot pisanje konceptualne pesniške zbirke, pri čemer se ne obremenjujem zaradi preveč narativnosti. Mogoče proze sploh ne znam pisati …

Pišem predvsem počasi: k besedilu se znova in znova vračam, berem na glas, črtam, spreminjam, cizeliram. Odložim pisanje za dlje časa, da se k njemu znova vrnem z določene distance, z več kritičnosti. Krog pisanja, revidiranja, distance večkrat ponovim. Vse skupaj traja in traja. Dokler nisem za rokopis pripravljena dati roke v ogenj, ga ne pošljem na založbo. Da bi se dogovorila za objavo knjige, preden je ta povsem končana, zame ni opcija.

V pesmi Pismo sem poslala na sedemnajst naslovov, objavljena je bila na strani Poiesis, zapišeš: »Ne kradi pesnikom. / Ampak oni sami dajo, zastonj …« Kako je biti pesnik danes in tukaj? Kaj pomeni biti pesnik danes in tukaj? In tudi kaj pomeni biti pesnica v okviru slovenske literarne scene, ki je bila (ali pa še je?) poudarjeno enospolna, moška? In še, kaj pomeni biti slovenski pesnik oziroma pesnica v tujini? V pesmi Poezija moje države iz tvoje druge zbirke ugotavljaš, da izrečena misel o slovenski poeziji v tujini tudi sama postane nekako tuja …

Če preskočim negativne plati, o katerih itak ves čas čivkamo, je v pesniški poklic preprosto lep. Danes so del službe na primer festivali, tam srečaš močne pesnike in živo poezijo Kornelije Deres, Antona Helgija Jonssona, Tare Skurtu, Vyutautasa Stankusa, Efeja Duyana, Chistopha Bauerja … Neprecenljivo! Inženirju v nuklearki verjetno največ veselja prinese ugotovitev WANO komisije, da z elektrarno vse štima.

Avtorji in avtorice smo danes enakopravni, to bo marsikdo potrdil. Težko bo tudi najti pisateljice, ki bi na lastni koži občutile šikaniranja. Pa vendar med dobitniki (prestižnejših) nagrad prevladujejo moški, iz šolskih učbenikov in literarnozgodovinskih knjig so ženske izrinjene, če omenim samo dvoje. Nekoč je predsednik društva pisateljev direktorico vileniškega festivala sponzorjem predstavil z besedami: To je pa naša punca. Problem? Morda le dobronamernost, prijaznost? (Literarna) družba je še vedno patriarhalna, v okvirih teh vzorcev razmišlja in ravna večina ljudi, naš diskurz izhaja iz patriarhalne podstati, zato so nekatere upravičene reakcije sprejete precej negativno. Kaj se spet grejo te feministke! In če bi predsednika DSP predstavili: To je pa naš striček

Misel o slovenski poeziji iz omenjene pesmi pa ostaja majčkeno tuja, ker je moja misel o poeziji na prvem mestu osebna, kot taka subjektivna. Poezijo berem zaradi navdušenja, ne zaradi analitskega pregleda.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Stanka Hrastelj

Stanka Hrastelj

Pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj iz Krškega je doslej objavila pesniški zbirki »Nizki toni« (Založba GOGA, 2005), »Gospod, nekaj imamo za vas« (Študentska založba, 2009) in roman »Igranje« (Mladinska knjiga, 2012). Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in naziv najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Poleg pisanja se ukvarja z organizacijo in moderiranjem kulturnih dogodkov, literarnim mentorstvom in z oblikovanjem keramike.

Foto (c) Mike Crawford
Stanka Hrastelj

Latest posts by Stanka Hrastelj (see all)

O Stanka Hrastelj (2 Člankov)
Pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj iz Krškega je doslej objavila pesniški zbirki »Nizki toni« (Založba GOGA, 2005), »Gospod, nekaj imamo za vas« (Študentska založba, 2009) in roman »Igranje« (Mladinska knjiga, 2012). Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in naziv najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Poleg pisanja se ukvarja z organizacijo in moderiranjem kulturnih dogodkov, literarnim mentorstvom in z oblikovanjem keramike. Foto (c) Mike Crawford