Pogovor s Sophio Bekioti

Sophia, prvo zbirko Koraki (Βήματα”) si izdala pri solunski založbi preko pesniškega natečaja. Lahko razložiš svoj proces pisanja, kako je izdaja prve knjige vplivala na razvoj in kasnejše pisanje.

»Teci, Sophia, teci za svoje življenje!« Čutila sem roko, ki me grabi in komaj sem slišala nervozno šepetanje. »Vsi ti narcistični glasovi ti bodo spili kri!«

Sophia Bekioti, foto (c) Eleni Tsonis

To je bil glas moje univerzitetne profesorice, medtem ko so se vsi ostali profesorji med sabo bojevali kot petelini, kdo bo moj mentor v kvazi uspešni akademski karieri. »Lahko slikaš, lahko igraš in najpomembnejše, lahko pišeš poezijo.« »Poezijo?«

»Ja, to je najbolj unikaten način kako spiti lastno kri.« Ta izjava glede poezije me ni prepričala, ampak bila sem umetnica, zato sem tekla. Od takrat sem odvisna od pitja lastne krvi. Leto kasneje sem sodelovala na četrtem panhelenskem pesniškem tekmovanju v Kilkisu, kamor je bilo potrebno poslati tri pesmi. Kljub temu, da sem »potovala« veliko s Kavafisovo poezijo in da sem se preko študija grške literature spoznavala s poezijo, pa do takrat nisem napisala niti ene pesmi. Torej, moje prve pesmi so bile poskus potrjevanja fraze, fraze, ki je bila natisnjena v meni in vendar glede tega nisem imela nikakršnega objektivnega merila in globoko v sebi sem upala, da ga nikoli ne bo. Ko sem prejela nagrado, sem mislila, da je le naključje – saj vendar se nisem imela za pesnico. Ker sem bila izredno mlada ob prejetju nagrade, sem začutila delno paranojo s strani predsednika tekmovanja. Naslednje leto sem se prisilila napisati zbirko pesmi in jo poslati na natečaj, samo da bi si dokazala, da je bila prejšnja zbirka le tipografska napaka v mojem življenju. Poleg tega sem vmes našla drugo vrsto pitja lastne krvi in to je bilo slikanje – zato je bila poezija dokaj nepotreben del v mojem življenju.

Čestitamo, vaša zbirka je bila nagrajena.
Čestitamo, izdali vam bomo naslednjo zbirko.
 
Potem sem seveda bila obdana z glasovi, ki so mi svetovali, naj se spoznavam z ljudmi, naj se čim več smejim, naj si naredim facebook profil in se tako promoviram, naj ne bom več tako antisocialna … Potem sem ugasnila telefon, nisem se oglašala na odgovore, kako gre s prodajo knjig, in nisem hotela več pisati. Rekla sem svojim notranjim demonom, naj se grejo jebat. Odrezala sem vrv in tri leta nisem napisala nobene pesmi.

Po študiju grške literature si obiskovala tudi pesniško akademijo Sinopolous. Kako izgleda študij poezije na akademiji?

Takis Sinopolous je bil grški pesnik in ena najpomembnejših figur povojne grške poezije. Navdihovali so ga T. S. Eliot, George Seferis in Ezra Pound. Njegova poezija je lirska, epigrafska in v njej dominira velika mera pesimizma. Zadnja leta svojega ustvarjanja se je trudil pisati anti-poetično, agresivno in ironično. Po njegovi smrti leta 1981 je njegova žena donirala hišo občini, z namenom, da se ustanovi akademijo Takisa Sinopoulisa. Ta akademija gosti mlade pesnike in pesnice v starosti od 18. do 35. leta. Namen akademije je, da se osvetli posebnost in redkosti poezije ter da se hkrati ne ignorira nenehno spreminjajočega se in aktivnega odnosa med poezijo in svetom ter življenjem samim. Izbrana sem bila s strani akademije za dveletni študij. Prvo leto je bilo posvečeno predvsem študiju grške poezije in s tem mislim sodobne grške poezije, medtem ko je bilo drugo leto posvečeno evropski in ameriški poeziji. Kar se je meni osebno zdelo še predvsem izrazito, je bilo to, da smo lahko gradili na lastnem izražanju in da je akademija delovala kot avtonomna izobraževalna skupnost, ampak kljub vsemu smo si bili z vsemi zelo blizu. Akademija Sinopolous me je tako prisilila, da sem se ponovno povezala s poezijo. Razvila sem svoj osebni slog pisanja, počutila sem se motivirana z močjo brezčasne poezije, k literaturi sem pristopila preko svoje osebne poti in sem sprejela doživljenjski odnos s poezijo. Na koncu ne smem pozabiti omeniti, da sem čutila estetsko zadovoljstvo in veselje, da sem bila v sozvočju s pesniškimi stvaritvami ljudi moje generacije.

Kaj bi izpostavila o sodobni grški pesniški sceni?

So ti všeč žalostne zgodbe? Tukaj imam eno zate. V tem trenutku je v Grčiji okoli 841 založnikov. Literatura je bila ena izmed prvih področjih, ki jih je zadela kriza in rezultat tega je, da so založniki začeli zniževati stroške objave, dokler niso dosegli minimalne vrednosti. Glavna žrtev tega položaja je seveda avtor-avtorica, saj se delež odstotka prodaje zmanjšuje in zmanjšuje dokler ne doseže 0%, kot tudi to, da različne založniške hiše prosijo pisce, da sami plačajo stroške izdaje svojih knjig. Večina založnikov niti ne prebere rokopisov, ampak odpišejo avtorjem, da so za določeno ceno pripravljeni izdati njihovo knjigo. To je ta tragedija. Ni drugega kriterija razen denarja, ki bi založnike rešil iz njihovih obupnih finančnih pogojev. Kakšni upokojeni pesniki in pesnice, ki so finančno dovolj stabilni, plačujejo izdaje knjig, ki pa ponavadi niso uredniško preverjene in pogosto nekvalitetne. Mladi avtorji in avtorice, ki nimajo takšne finančne zmogljivosti in so recimo brezposelni, pa se vseeno povezujejo med seboj z namenom, da se glasovi novejših generacij ohranjajo in “uporabijo”, kadar je potrebno. S tem mislim na javna branja in festivale. In še zadnja stvar, ki bi jo tukaj omenila glede grških založb in priznanj – začenši z Mario Polydouri leta 1920 do danes, so le štiri pesnice, ki so prepoznane. To bi nas lahko vodilo h kakšnim resnim razpravam glede na to, da se zavedamo, da je v antični Grčiji bilo ženskam prepovedano sodelovati v kakršni koli umetniški dejavnosti. Torej, kaj se je pravzaprav spremenilo od takrat?

Poezija ni edino področje, na katerem ustvarjaš. Skupaj s slikarko in pesnico Mario Thoukididou vodita umetniški klub Obad, kjer združujete performativne prakse, poezijo in slikarstvo.

Kljub krizi je Grčija vedno podpirala umetniške produkcije vseh vrst – tako občinstvo kot tudi izvajalce. Intelektualnost je živa in se ohranja preko avtonomnosti in neodvisnosti. Zato se ustanavlja vedno več društev in klubov, ki združujejo ljudi. Ko smo ustanavljali društvo Alogomyga (Obad), sem komaj čakala, da pričnemo z delovanjem. V vsakem projektu je nekdo, ki da pobudo z neko idejo, nato pa vsa skupina sodeluje pri razvijanju ideje in hkrati pri realizaciji. Glavni cilj naše skupine je preobrazba nedefinirane misli in refleksije v strukturiran umetniški produkt. Ime našega kluba pa izhaja iz besed “Άλογο” (konj) + “Μύγα”(muha), kar predstavlja obada. Navdih smo dobili pri grškem filozofu Sokratu, ki je rekel: »Sem kakor neutruden obad. Nikoli vas ne bom prenehal buditi.«

Pogovarjala se je Katja Gorečan

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Katja Gorečan

Katja Gorečan, rojena 1989 v Celju. Diplomirala je na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter magistrirala na oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2012 je pri založbi Center za slovensko književnost izdala zbirko Trpljenje mlade Hane, s katero je bila nominirana za Jenkovo nagrado, leta 2017 ji je pri založbi Poetikon izšla knjiga Neke noči neke deklice nekje umirajo. Njene pesmi so bile prevedene v več jezikov.

Foto (c) Taja Kramberger
Katja Gorečan

Latest posts by Katja Gorečan (see all)