Najnovejše objave

Pogovor s Pierrom Bernetom Ferrandom

Kubanska poezija je slovenskim bralkam in bralcem skoraj popolnoma neznana. Ali lahko za začetek najinega pogovora na kratko orišeš glavne značilnosti kubanskega sodobnega pesništva, kateri so njegovi glavni tokovi, smeri … ?

Poezija sodobnih kubanskih pesnikov zajema vsa področja Kubančevega življenja: skrb za sedanjost in prihodnost dežele, njeno preteklost, družinske in družbene posledice izseljevanja, posledice izseljevanja za celotno družbo, ljubezen, področje posameznika v njegovem osebnem jazu, poezijo, ki je – zakaj pa ne – intimistična, družbene probleme, ki jih je treba rešiti in so različni, da bo življenje Kubancev polnejše; vprašanje spola, okolja, miru na zemlji itd., skratka, kubanski pesniki pišejo o vsem, kar se dogaja v naši okolici in v svetu. Nekateri uporabljajo jezik, ki je bližji pogovornemu, drugi globok metaforični jezik, ki je povprečnemu bralcu manj razumljiv.

Po mojem mnenju na Kubi ni mogoče govoriti o pomembnejših pesniških smereh, pa tudi ne o prelomu med pesniškimi generacijami. Kar se vsebine tiče, obstajajo različni načini soočanja s pesniškim dejanjem in resničnostjo, ki so odvisni od ciljev in preferenc posameznega pesnika glede načina izražanja. V naši deželi je vrsta zelo dobrih pesnikov različnih generacij. Če omenim ene, sem v nevarnosti, da bom izpustil koga, čigar delo bi si zaslužilo posebno priznanje. Naj med še živečimi pesniki vseeno izpostavim imena, kot so Fina García Marruz, naša najstarejša pesnica, ki je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim tudi špansko nagrado Kraljice Sofie; potem so tu imena, kot so Carilda Oliver, Roberto Fernández Retamar, Antón Arrufat, César López, Pablo Armando Fernández, Nancy Morejón, Reina María Rodríguez, ki so vsi prejemniki Nacionalne nagrade za literaturo, pa Lina de Feria, Soleida Ríos, Roberto Manzano, Roberto Méndez in Luis Yuseff, ki je najmlajši prejemnik Nacionalne nagrade za poezijo Nicolás Guillén.

Kako si se sam srečal s poezijo? Kje in kdaj si pričel s pisanjem pesmi in kateri pesniki ter pesnice so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?

S poezijo sem se srečal kot otrok. V Guantánamu sem imel strica, ki je bil pesnik, njegovo ime je Ángel Ferrand Latoison. Čeprav zunaj svojega mesta ni nikoli doživel pesniškega priznanja, je bilo zame poslušanje recitacij njegovih pesmi pravi praznik. Seveda name ni vplival njegov način pisanja, saj je bil zakrknjen modernist. Pisati sem začel že v otroštvu, a svojih pesmi dolgo nisem objavil, saj so me v življenju zanimale druge reči, moral sem tudi delati in skrbeti za majhno hčerko. V mladosti je bilo pisanje pesmi zame le konjiček. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi postal pisatelj, pozneje so k temu pripomogli drugi razlogi, povezani z vprašanjem preživetja.      

Mislim, da nihče ni neposredno vplival name, čeprav smo tako ali drugače vsi dediči kulture, ki prihaja od povsod, danes nihče kot pesnik ni več neomadeževan. Če hočeš ali ne, si kot bralec pil iz različnih izvirov.

Nekaj pesnikov me je zelo navdušilo, to so: Pablo Neruda, Roque Dalton, Mario Benedetti, Walt Whitman, Vladimir Majakovski, Javier Heraud, med Kubanci pa Nicolás Guillén, Gastón Baquero, Rubén Martínez Villena, Rafael Alcides Pérez, Roberto Fernández, Raúl Rivero, pa tudi drugi.

Rodil si se v Guantanamu. Kako se spominjaš svojega otroštva in v kolikšni meri te določa kot pesnika?

V moji poeziji so zelo prisotni moje otroštvo in prva leta mojega življenja, ki sem jih preživel v Guantanamu. Ti obdobji mojega življenja sta bili zares čudoviti. Bil sem najmlajši od petih otrok, edini deček in še najmlajši, zato sem bil družinski ljubljenec. Imel sem veliko prijateljev, od katerih jih je le malo ostalo na Kubi. Sam že dolga leta živim v Havani, zato z njimi nimam veliko stikov. Zame so spomini na ta leta povezani z izleti na deželo, s plažami in zabavami. Tako kot v vsakem relativno majhnem mestu smo se tudi mi klatili naokrog in to naših staršev ni prav nič skrbelo, saj so se med seboj vsi poznali. Poleg tega smo živeli v samem središču mesta. V moji poeziji se zrcali to obdobje mojega življenja in povezano je z otroško in mladostniško fantazijo, ko so se dom, reka, gričevje zdeli ogromni. Tedaj je bilo vse pretirano, stara lesena lopa je bila prebivališče duhov in nočnih prikazni. Zelo visoko drevo pa mesto, ki si ga je za svoj konec izbral obešenec. Ko si šel mimo, je bilo zato treba biti previden.

Guantanamo poznamo danes žal predvsem po tamkajšnjih ameriških zaporih za teroriste. Ali bližina omenjenih zaporov in ameriške vojaške baze kakorkoli vpliva na življenje v mestu?

O tem težko govorim, saj ne živim tam. A ko pridem na obisk, vidim, da je vedenje ljudi enako kot v kateremkoli drugem kubanskem mestu in vsakdanjik prebivalcev Guantanama je enak vsakdanjiku ljudi v drugih mestih.

Pomorska baza dandanes za ZDA nima več nobenega strateškega pomena. Kljub vsej tehnološki opremi, ki jo premorejo njihove oborožene sile, bazo ohranjajo le še kot zastarelo enklavo, ki nima vojaškega pomena. Tam jo ohranjajo le še kot dokaz svoje prepotentnosti in kljubovanja večini kubanskega ljudstva in vladi. Vojaška baza se nahaja ob vhodu v zaliv, mesto pa je na nasprotnem koncu. A Kuba v bližini ohranja obmejni bataljon, ki skrbi za varnost.

Trenutno je tam mirno, a v mojih otroških in mladostnih letih, ko je zmagala revolucija, je bilo precej drugače. Prebivalci Guantanama so živeli pod stalnim pritiskom. Zračni prostor so neprestano preletavala vojaška letala, dva vojaka iz obmejnega bataljona sta bila ustreljena iz vojaške baze, na enak način je bil med ribolovom umorjen neki ribič, ujeli so tudi nekaj kubanskih delavcev, ki so tam opravljali svoje delo, a so jih obsodili sodelovanja z revolucionarno vlado. Prek vojaške baze so se na kubansko ozemlje pritihotapili oboroženi vojaki, ki so se borili proti revoluciji. Po drugi strani pa so tudi severnoameriške oblasti dopuščale, da so mnogi, ki so pri tem tvegali svoje življenje, skušali prečkati mejo in na nezakonit način vstopiti na ozemlje ZDA.

Kot sem že rekel, zdaj je tam mirno in to prebivalcem mesta omogoča, da živijo relativno mirno, tako kot drugod na Kubi.

V Sloveniji, ki je bila takrat še del Jugoslavije, je v času socializma poezija igrala zelo pomembno vlogo v družbi. Kakšen je status poezije in pesnikov v sodobni kubanski družbi? In kako je organizirano literarno življenje na Kubi? Ko smo bili na Kubi, smo bili gostje UNEAC-a …

Na Kubi pravimo, da če dvigneš kamen, izpod njega pogleda pesnik. Naša poezija je v dobri formi in je v družbi zelo pomembna, zato sega v vse njene pore in govori o vseh človeških čustvih. Kuba je bila vedno dežela pesnikov, bolj dežela pesnikov kot pripovednikov ali avtorjev drugih literarnih zvrsti, morda je to tesno povezano z našim značajem. In v vsakem, tudi najbolj odročnem delu dežele, obstaja literarno življenje, ki ni le stvar mest in naselij. Pesniško zbirko ali roman je celo laže objaviti pri kakšni založbi z obrobja kot pa pri kakšni veliki založbi.

Da, bili ste gostje Združenja kubanskih pisateljev in umetnikov (Unión de Escritores y Artistas de Cuba, UNEAC), ki ni del kulturnega ministrstva, čeprav z njim sodeluje pri izvajanju kubanske kulturne politike. Je pa finančno neodvisna in selektivna institucija. Kdor želi postati njen član, mora predstaviti svoje delo, ki mora imeti izkazano umetniško vrednost. Toda UNEAC se ne upogiba kapitalu, pač pa ima v vsaki pokrajini svoj sedež, ki združuje najboljše umetnike iz pokrajine.

Kuba je bila desetletja relativno zaprta država. Tu se mi postavljata dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na stike med kubanskimi pesniki in pesnicami, živečimi na Kubi, in kubanskimi pesnicami in pesniki, ki so emigrirali v tujino. V kolikšni meri obstajajo stiki med enimi in drugimi?

Kot pravilno ugotavljaš, je bil kar nekaj časa ta stik komaj opazen, a dandanes je ta ovira razen redkih izjem premagana, vsaj s kubanske strani. In poudarjam, da to velja za kubansko stran. Nekateri avtorji, ki so se zaradi različnih razlogov izselili, nekateri med njimi so tudi že preminuli, so prepovedali objavo svojih besedil na Kubi. Drugi so javno kritizirali kubansko vlado in kubansko družbo.

A na splošno, ponavljam, je ta ovira premagana, in številne avtorje, ki bivajo v tujini, objavljajo tudi na Kubi, sodelujejo v kubanskih kulturnih dogodkih in so celo člani UNEAC-a.

Drugo vprašanje pa se nanaša na stike kubanskih pesnic in pesnikov s pesniki in pesnicami iz drugih nacionalnih književnosti: ali je politična zaprtost Kube vplivala na te stike in če je, kako je vplivala in kako se je odražala v samih pesniških tekstih in v misli o pesništvu?

Tukaj se to ni zgodilo. Kubanski pesniki so vedno imeli stike s pesniki iz drugih držav, ne le s tistimi iz tako imenovanih socialističnih držav. Ena prvih dejanj Revolucije je bila ustanovitev ustanove Casa de las Américas in Literarne nagrade za kubanske, latinskoameriške in druge avtorje, ki pišejo o latinskoameriških temah. Znotraj te ustanove so delovali avtorji, kot sta Mario Benedetti in Manuel Galich, obiskovali pa so jo tudi avtorji, kot so Julio Cortazar, Roque Dalton in še drugi, ki so bili člani komisije, ki je nagrade podeljevala. V okviru te institucije so se srečevali tudi kiparji, glasbeniki in gledališčniki.

Na začetku pogovora sem ti rekel, da sem se navdihoval v besedilih avtorjev, kot so Roque Dalton, Pablo Neruda in Walt Whitman. Vsi ti pesniki in stotine drugih z vseh celin so izhajali in še izhajajo pri nas. Dodati moram še Mednarodni knjižni sejem in Mednarodni festival poezije v Havani, na katera prihajajo avtorji iz vsega sveta in seveda omogočajo stike med kubanskimi in tujimi avtorji. Po drugi strani je pomembno tudi to, da smo številni kubanski avtorji tudi potovali v druge države, ker so tam izšla naša besedila, ali pa so nas povabili na različne literarne dogodke, prav tako smo predavali na tujih univerzah ali kulturnih institucijah. Sam sem, denimo, predaval in bral svoja besedila na institucijah in univerzah v Argentini, Braziliji, Španiji in Kanadi.

Kako pišeš pesmi? Kako pri tebi nastane pesem? Kaj ti je pri pisanju pomembnejše, »kaj« ali »kako«, torej vsebina ali oblika? In ali se sploh da pri poeziji razločevati med vsebino in obliko?

Verjamem v navdih, nikoli ne bi mogel, na primer, napisati pesmi po naročilu. Navdih za pesem lahko dobim tako med ležanjem v postelji kot takrat, ko se vozim z avtobusom. To prvo idejo moram takoj zapisati, potem pa ji dajem končno obliko v miru noči ali zgodnjega jutra. Včasih za kakšno pesem potrebujem celo leto, a medtem, ko ta nastaja, napišem še druge pesmi. Nekatere pesmi popravljam še, ko so že napisane, le redkokdaj sem namreč zadovoljen s svojimi besedili. Zato tudi potrebujem veliko časa, da izdam posamezno pesniško zbirko. Seveda je to povezano tudi s tem, da sem slikar in da veliko časa namenim svojim slikam. Ko sem v slikarski fazi, si delam le osnutke, h katerim se pozneje vračam. Morda sem tako izgubil tudi kakšno dobro pesem.

Sprašuješ me o razmerju med obliko in vsebino. Zame je poezija predvsem komunikacija, zato me poglobljeno metaforični jezik ne zanima. Moj poglavitni cilj je, da sem razumljiv. Pred bralcem se ne želim izkazati, ne želim, da me posluša kot nekoga, ki je sposoben premetavati najbolj vzvišene besede ali pa ustvarjati najlepše podobe. Če bi moral, da bi me kritika označila za velikega pesnika, uporabljati taka sredstva, raje veljam za manj pomembnega pesnika, ki pa je sposoben svoja čustva ali razmišljanja posredovati drugim.

Kaj je zate v prvi vrsti pisanje poezije? Je to pomenek s samim sabo ali pa nemara komunikacija z drugimi ali pa pesmi niti ne dojemaš kot oblike komunikacije, ampak je pesniški tekst sam na sebi cilj … V pesmi »Alter ego« si zapisal:

 Razmišljam

in se samotno menim s sabo,

kot bi se menil s svojim duhom

ali angelom varuhom

med vsemi tistimi osebami, ki so jaz.

Mislim, da sem na to vprašanje odgovoril zgoraj.

Poleg tega, da si pesnik, si tudi slikar. Kako vidiš razlike in sorodnosti med eno in drugo umetniško zvrstjo? Ali če vprašam nekoliko bolj natančno: v čem se »izdelava« slike razlikuje od »izdelave« pesmi?

Obe vrsti umetnosti sta pri meni del istega pesniškega izraza. V eni prevladuje beseda, v drugi pa odmevajo risba in barve. Jezika sta različna, a njun cilj je enak: ustvariti umetniško delo, ki bo posredovalo občutja, čustva in zamisli.

Naj se dotaknem še izvedbe: laže se mi zdi narisati sliko kot pa napisati pesem. Ko uporabljaš platno, imaš že v glavi, kaj želiš doseči. Pri pesmi temu ni tako, kajti prav lahko se zgodi, da v nekem določenem trenutku ne najdeš prave besede, s katero bi ustvaril podobo ali bolje pojasnil neko svojo zamisel. Ta beseda se lahko pojavi veliko pozneje ali pa je sploh ne najdeš. Tako se ti lahko izmakne pesem, na kateri si morda delal že nekaj dni.

V zadnjem času se Kuba vse bolj odpira svetu. Kako to vpliva na kubansko družbo in seveda še posebej na kubansko pesništvo?

Tukaj gre za napako v dojemanju: eno je politika, nekaj drugega pa družbeno življenje, umetnost. To, da Kuba postaja vse bolj turistično zanimiva, se odraža na finančnem stanju mnogih ljudi, ki so s turizmom povezani. Tudi Kubanec z obiskovalci, ki prihajajo iz drugih kultur, deli svoje vtise in se od njih uči. Vse več ima tudi informacij o tem, kako ravnajo drugod po svetu in bolje razume, v čem so naše prednosti in kaj vse je treba še izboljšati, da bomo živeli v boljši družbi.

V poeziji se to kaže na različne načine, vsi pa so povezani s splošnim pogledom na življenje v naši deželi. S kulturnega vidika je pomembno, da kubanski umetnik, naj bo to pesnik, slikar ali dramatik, tudi zasebno nikoli ni obrnil hrbta svetu. Ravno zaradi tega se tako imenovani socialistični realizem kljub močnim političnim stikom z nekdanjo Sovjetsko zvezo in z državami tako imenovanega socialističnega sveta pri nas ni nikoli razmahnil. Četudi so ga nekateri uradniki na položajih, povezanih s kulturo, želeli vpeljati, in so bili zato številni pisatelji in umetniki, ki se temu pritisku niso vdali, izobčeni in obsojeni na osamo. Na veliko srečo za kubansko kulturo je prevladal odpor tistih, ki niso prenehali ustvarjati v skladu z našimi lastnimi in privzetimi kanoni, ki so danes že povsem uveljavljeni.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Pogovor je prevedla Barbara Pregelj

Pierre Bernet Ferrand

Pierre Bernet Ferrand

Pierre Bernet Ferrand (1950) je pesnik, slikar in kulturni promotor. Na Univerzi v Havani je diplomiral iz španskega jezika in književnosti. Je član različnih umetniških inštitucij in organizacij na Kubi in v tujini. Objavil je več pesniških zbirk: Osebna zadeva, Pohodnikove molitve, Navaden smrtnik, Čista resničnost in druge pesmi, Kruh iz mene, Pogled v globino, Ko je vse jasneje. Je tudi avtor knjige esejev Nacionalna identiteta in kubanska poezija. Njegove pesmi so prevedene v arabščino, francoščino, katalonščino, angleščino, italijanščino in hrvaščino. Kot slikar je sodeloval na približno 80 individualnih in kolektivnih razstavah na Kubi, v Italiji, Španiji, Braziliji, Argentini, Kanadi, Franciji, Mehiki in Panami.
Pierre Bernet Ferrand

Latest posts by Pierre Bernet Ferrand (see all)

O Pierre Bernet Ferrand (2 Člankov)
Pierre Bernet Ferrand (1950) je pesnik, slikar in kulturni promotor. Na Univerzi v Havani je diplomiral iz španskega jezika in književnosti. Je član različnih umetniških inštitucij in organizacij na Kubi in v tujini. Objavil je več pesniških zbirk: Osebna zadeva, Pohodnikove molitve, Navaden smrtnik, Čista resničnost in druge pesmi, Kruh iz mene, Pogled v globino, Ko je vse jasneje. Je tudi avtor knjige esejev Nacionalna identiteta in kubanska poezija. Njegove pesmi so prevedene v arabščino, francoščino, katalonščino, angleščino, italijanščino in hrvaščino. Kot slikar je sodeloval na približno 80 individualnih in kolektivnih razstavah na Kubi, v Italiji, Španiji, Braziliji, Argentini, Kanadi, Franciji, Mehiki in Panami.