Pogovor s Pablom Arraigadom

Pričujoča vprašanja ti pošiljam iz karantene, v katero je pretežni del Evrope pahnila epidemija novega koronavirusa. Karantena spreminja naš način življenja, vendar pa se mi zdi, da še najmanj pesnikom, pisateljem, ki za svoje ustvarjanje po večini potrebujemo mir, tišino, samoto … Kje, kdaj in na kakšen način pride poezija k tebi, kako nastajajo tvoje pesmi?

Pablo Arraigado, foto (c) Cari Aime

Najprej, v času te globalne pandemije, mi ni lahko pisati. Najraje pišem in berem, kadar kam grem, kadar se vozim z javnim prevozom, kadar sem na trgu ali v lokalu. Doma berem zaradi dela, zaradi raziskav, da pišem članke in eseje. V tem smislu mi to obdobje samote in izolacije ne koristi.

Velik del mojih pesmi izvira iz vtisov. Iz kake ideje, kakega stavka, celo iz kake šale, ki jo lepega dne slišiš med prijatelji. Nimam konstantnega dnevnega ritma, kar se tiče dela, in lahko ne pišem tudi mesece ne da bi to vplivalo name. Pišem, ko imam idejo, ki mi je všeč in se mi zdi konsistentna. V času dnevne rutine v karanteni mi ne uspe pisati toliko poezije.

Pesniki s svojim delom ustvarjamo tudi svoje pesniške prednike. Kateri so tvoji pesniški predniki, kateri pesniki in pesnice so v največji meri zaznamovali tvoje pesniške začetke in kateri te navdihujejo danes?

Veliko berem in to me seveda zaznamuje. Če se moram spomniti vseh, se mi zdi to težko. Všeč mi je pesem, ki nekaj pove, ki teče, ki pripoveduje zgodbo. Zato name običajno najbolj vplivajo pesniki, ki ta narativni element uporabljajo v daljših pesmih. Mislim na Néstorja Perlongherja v Argentini, na Fowgilla. Na Allena Ginsberga in Gregoryja Corsa. Všeč mi je tudi igranje z jezikom. V tem smislu sta me zaznamovala César Vallejo in Carlos Oquendo de Amat. Oziroma Idea Vilarino, po mojem mnenju najboljša južnoameriška pesnica.

Zelo pa me je zaznamovalo tudi prebiranje južnoslovanskih pesnikov, med slovenskimi bi izpostavil, da sta mi všeč predvsem Srečko Kosovel in Tomaž Šalamun, omeniti pa moram, med drugim, še Desanko Maksimović, Vaska Popo in Izeta Sarajlića. Gotovo sem jih veliko pozabil.

Slovenci smo majhen narod (karkoli že to pomeni) in se čutimo počaščene, ko nas kdo opazi, se nauči našega jezika … Kako si se srečal s Slovenijo in slovenščino, kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da se začneš učiti slovensko?

Moje zanimanje se je razvilo iz spleta okoliščin v času, ko sem zaključeval študij. Udeležil sem se seminarja pri profesorici Mojci Jesenovec, ki je bil povezan z južnoslovanskimi književnostmi. Razpravljali smo o Nekropoli Borisa Pahorja. Tako sem izvedel za brezplačne tečaje na lektoratu in naslednjega leta, leta 2012, sem začel z učenjem. Leta 2014 sem se vpisal v spomladanski tečaj na Filozofski Fakulteti v Ljubljani. Na srečo sem imel tri odlične profesorice, ki jih danes štejem med svoje prijatelje – Mojco, Meto Klinar in Tjašo Lorbek. Trenutno sem na začetku doktorskega študija, prevedel sem nekaj knjig in to še naprej počnem. Poleg tega nimam družinskih oziroma kakršnih koli drugačnih povezav s Slovenijo, da bi želja po učenju jezika in književnosti lahko izhajala od tod. Prišla je tako rekoč iz nič.

Si pesnik in prevajalec, med drugim si prevedel v španščino tudi poezijo Josipa Murna. Tu se mi zastavljata dve vprašanji, a naj začnem s čisto prevajalskim vprašanjem: kako si izbiraš pesnike, ki jih boš prevedel?

Pesniške zbirke Pabla Arraigada

Lahko bi rekel, da se prevodi zgodijo zaradi okusa ali zaradi naklonjenosti. Z Murnom sem se začel ukvarjati, ker sem se na začetku študija posvetil modernizmu na slovenskem. Prevedel sem tudi odlomke del Dragotina Ketteja in Ivana Cankarja. Poleg tega me je za prevode Josipa Murna prosila Julija Sarachu in jih vnesla v svojo doktorsko nalogo o tradiciji v slovenski poeziji.

Danes pa, kot pravim, prevajam tiste pesnike, ki so mi všeč in za katere se mi zdi potrebno, da bi obstajali tudi prevodi njihovih pesmi v španščino. Prevajal sem Kosovela, ki je že preveden v kastiljščino, jaz pa sem iskal ton, ki bi bil bolj podoben govoru, kakršnega pozna Rio de la Plata. Poleg tega sedaj prevajam Uroša Praha in ugotavljam, kako nova je zame izkušnja, da kot prevajalec lahko govorim z avtorjem, se z njim posvetujem, z njim iščem ritem in kadenco. Prahova poezija mi je zelo všeč in predstavlja nek trud, neko iskanje v moji kratki prevajalski karieri. Za zdaj.

Naj pojasnim, da se nimam se za prevajalca. To pomeni, da mi prevajanje ne predstavlja vir zaslužka, ampak to počnem brez prisile, iz veselja. Ali pa je nekaj, kar gre skupaj z mojimi načrti za raziskave. Delam na partizanski poeziji, trenutno prevajam Mateja Bora in Mileno Mohorič in razmišljam tudi o tem, da bi prevedel kako pesem Franceta Balantiča za namene kontrastivne analize, pa tudi hrvaške in srbske avtorje, ki so delovali v istem obdobju in imajo vezi s partizanskim gibanjem. Prevod pogosto izvira iz tega, iz nečesa, kar mi je všeč, iz nečesa, kar močno pritegne mojo pozornost, kar si želim prenesti v polje analize.

In drugo vprašanje: v kolikšni meri sta si podobna pisanje poezije in prevajanje. Nekateri pesniki, pesnice vidijo med prevajanjem in pisanjem lastnih pesniških tekstov veliko podobnosti, drugi ju vidijo kot dva popolnoma različna procesa … 

Težko odgovorim, ker o prevajanju nisem nikoli razmišljal tako poglobljeno. Ne poznam prevoda, v katerega prevajalec ne bi dal nekaj svojega, kar lahko tudi pomeni, da so prevodi literarna dela, neodvisna od originala. Največ se ukvarjam s poezijo in pri prevajanju le-te mi pride zelo prav, da jo tudi sam pišem. Ne pravim, da je to nujno, a dovoljuje neko … senzibilnost. Razumevanje različnih stvari, glasbe in tonov.

Prevajanje Kosovela mi je vzelo leta in zdi se mi, da bi nekatere stvari v teh prevodih popravil. Nekaj podobnega se mi je zgodilo pri Murnu. Nisem imel veliko izkušenj in veliko muzikaličnosti njegove poezije se je izgubilo. Danes to bolj razumem in vedno težim h kar največjemu ravnovesju, čeprav sem mnenja, da mora vsebina prevladati nad obliko v veliki večini primerov. To je, jasno, le moje osebno mnenje.

Alan Ojeda v tekstu o tvoji poeziji piše, da »z razliko od drugih mladih piscev tvoje generacije, ti vztrajaš pri obliki« Kako vidiš sam razliko med obliko in vsebino v poeziji? Kaj ti je v večji izziv in spodbudo pri pisanju: oblika ali vsebina?

Težko bi dal prednost le enemu aspektu. Brez ozira na to, da pišem v prostem verzu, se včasih veliko ukvarjam z obliko, s strukturo, z igranjem s formulami in ponavljanjem. Vseeno pa se vse to navezuje na vsebino. Zabavam se, kadar se igram z jezikom in humor je v središču številnih mojih pesmi. Če v mojih pesmih ne bi bilo humorja, bi bile precej enolično pisanje o smrti mojega očeta, kar se na tak ali drugačen način vedno pojavi v kaki pesmi. Toda če se vrnem, mi je všeč zvok, polisemija, dvojni pomen. Obstajala naj bi vez med kolokvialnim, vulgarnim in formalnim, akademskim. To lahko pomeni tudi destrukturiranje poezije, njeno večjo odprtost, ne da bi bilo treba zato pisati nekaj manj kvalitetnega, kot je mogoče opaziti pri veliko pesnikih, ki objavljajo na instagramu. Napisal sem pesmi kot el hombre lobolchevique, Nosfellatio ali Putopia*, ki se poigravajo s humorjem, ki izvira iz te dvojne percepcije. Ne vem, kako bi te naslove razumela slovenska publika, hihihihihihi.

Ali lahko opišeš, kako se je tvoja poezija spreminjala skozi čas?

Mislim, da sprememba pomeni pustiti za seboj prejšnje etape. Prej je bil humor v mojih pesmih veliko bolj bogat. Javna branja so bila deležna neposrednega odziva. Težave so se začela, ko so mnogi pričakovali, da bodo take tudi kasnejše pesmi, jaz pa nisem imel želje, da bi pripravil pesniški šov. Veliko razmišljam o pisanju besedil na roko, o tem, kako bo neko besedilo predstavljeno javnosti, kakšen bo scenarij branja. Nemogoče se mi zdi pisati samo zase, duh intimnega dnevnika mi je tuj. Po drugi strani pa mi ne ustreza vedno znova ponavljati enih in istih stvari. Na primer, izšli bosta dve knjigi, Vesolje in Lepe pesmi. S prvo želim zaključiti cikel tako imenovanih hit pesmi (tako jim rečem, ker smo se s prijatelji šalili, da gre za pesmi, ki jih večina pozna, katerih dele ponavljajo oziroma vedo, o čem govorijo). V tej knjigi sem zbral pesmi, ki so nastajale več let, od smrti mojega očeta, ko mi je bilo dvanajst let. Mislim, da mi to, da sem jih zbral v knjigi, omogoča zaključiti s to temo. Ne želim več pisati o tem, vsaj nekaj časa ne. Vendar pa sem mnenja že od nekdaj, da je bila prav očetova smrt eden od razlogov zakaj pišem, zakaj počnem to, kar počnem. Poezija ima v sebi nekaj, česar drugi žanri nimajo in to je resnica. Če pesmi niso iskrene, če so zlagane, se tisti, ki jih bere, tega zave. Ni lahko, celo nemogoče se mi zdi, lagati v poeziji. To se opazi.

Na drugi stani pa so Lepe pesmi cikel kratkih pesmi iz perspektive moje psičke, Bonite, ki sem jih napisal pred kakim letom in pol, ko je imela dve leti. Dobil sem idejo pokazati svet, kot ga vidi mlada psica. Polne so nedolžnosti in so zelo refleksivne, čeprav sem si želel, da bi bil njihov ton nežen. Nimam se navade ponavljati, običajno iščem druge registre, ko razmišljam in druge glasove, kadar pišem.

Trenutno sem zaključil z organizacijo dveh projektov za naslednje knjige, ki se spogledujejo z idejo lokativnih pesmi, za kar sem hvaležen slovenščini, hahahaha. Gre za idejo kraja, smeri v vsaki izmed teh pesmi. Običajno se veliko spremeni med eno in drugo zbirko, kljub temu, da nekatere oblike ostajajo.

Kolikor je poezija stvar posameznika, posameznice, torej odraz individualnosti, pa je hkrati tudi del družbe. Pišeš v španščini, jeziku, v katerem pišejo pesniki in pesnice mnogih dežel, od Španije do držav Srednje in Južne Amerike. Kako v družbenem pogledu dojemaš sebe? Kot argentinskega pesnika ali kot špansko pišočega pesnika? In ali danes sploh lahko še govorimo o različnih nacionalnih poezijah – mnogi mlajši avtorji in avtorice se povsod po svetu ne dojemajo več v okviru zgolj nacionalnih književnosti …

To vprašanje se mi zdi težko, ker gre za nekaj, o čemer ne razmišljam pogosto. Že dolgo časa pišem poezijo, a šele lansko leto, ko sem bil povabljen na pesniški festival v Smederevo v Srbiji ravno s to oznako, sem začutil, da sem v položaju, ko lahko rečem “argentinski” ali “latinoameriški pesnik”. Zdelo se mi je res nenavadno, kajti objavljena je bila tudi moja knjiga v srbskem prevodu, in misel na moje pesmi v prevodu mi je čudna.

Mislim, da se s tem v mislih lahko označim za argentinskega pesnika, pa ne zaradi nacionalnih oziroma patriotskih razlogov, temveč zaradi jezika, ki ga uporabljam. Moje pesmi vsebujejo veliko elementov slenga, pogovornega jezika, vulgarizmov in tudi pop kulturnih referenc, ki se navezujejo na Argentino. Ko so me prosili za gradivo, sem zbral pesmi iz svojih treh že objavljenih zbirk, ki so se mi zdele najbolj primerne za to, da se prevedejo v drug jezik. Kajti v nekaterih so bile nerazumljive reference, humor, specifičen za mojo državo, podatki o kaki glasbeni skupini, osebi iz sveta zabave, tudi kak čisto poseben izraz. Živim v Buenos Airesu, rojen pa sem v notranjosti Argentine, kjer so fraze in izrazi spet drugačni, in bi tistemu, ki bi besedilo moral prestaviti v drug jezik, predstavljali skoraj nepremagljivo oviro. Kljub temu pa se ne smatram za argentinskega pesnika zato, da bi s tem označil nekaj nacionalnega. Gayatri Spivak je skupaj z Judith Butlet napisala knjigo, v kateri obravnavata idejo države-naroda v današnjem času in kako razmišljati o konceptih jezika, politike in pripadnosti. Ne spomnim se točnih besed, a Spivakova pravi, da je ideja nacionalnih držav v zatonu in da smo se zaradi nasprotovanja globalnemu kapitalizmu znašli pod vedno večjim pritiskom regionalizmov. Dandanes se jasno vidi, da se svet oddaljuje od naroda-države in se pomika k bolj abstraktni skupnosti, ki jo povezuje socialno blagostanje, ki poraja bolj kritičen regionalizem. Gre za obliko upora proti globalizaciji. Zaradi tega se ne bom označil za antikapitalista, to je nemogoče, a to mi je všeč kljub regionalizmu. Morda se motim, a včasih razmišljam tako in to skušam pojasniti svojim učencem, ko jim govorim o bivši Jugoslaviji. Zelo poenostavljam stvari, vendar menim, da obstaja neka vrednost in močno nasprotje med vidiki nacionalne države v primerjavi z regionalnimi, kar poraja idejo o združevanju tega območja. Imam Instagram (@balkanino), kjer objavljam obletnice, povezane z Balkanom, to pomeni bivšo Jugoslavijo, včasih tudi z Bolgarijo, Albanijo ali Romunijo. Govorim tudi o Sloveniji in Hrvaški. V zasebnih sporočilih sem zaradi tega včasih deležen kritike; z dobršno mero ponosa mi sporočajo, da Slovenija oziroma Hrvaška ni Balkan. Geografsko res ne, ideološko se morda zdita še bolj oddaljeni, a moj pogled iz določene distance in pozicije raziskovalca razkrije nekoliko posebno regijo, ki jo je težko definirati na en sam način. Vemo, da ima Slovenija vezi z Italijo in Avstrijo, kot jih ima lahko tudi s Srbijo. Jasno je le, da je z nekaterimi tradicijami in jezikom veliko bližje slednji. Morda pretiravam z jugonostalgijo. To se dogaja tudi med latinoameričani. Na eni strani se govori o iberoameričanih, latinoameričanih, špansko govorečih. Poleg tega Argentina skupaj z Urugvajem tvori še eno posebno skupino; smo iz Ria de la Plate in naš govor je zelo zelo drugačen od govora drugih južnoameriških držav. Seveda se razumemo, a z lahkoto pokažejo na nas s prstom in rečejo “Argentinec je”. Ko torej berem svoje pesmi, in ko ljudje slišijo besede in reference, ki jih uporabljam, kletvice, ki jih izberem, sem na koncu koncev argentinski pesnik.

Za konec bi te rad vprašal še o sodobni argentinski poeziji in argentinski pesniški sceni. Katere so glavne značilnosti sodobne argentinske poezije in kako je organizirana sodobna argentinska pesniška scena?

Ne sledim tako natančno naši pesniški sceni. Tudi, ko sem bil urednik, do lanskega leta, sem se bolj ukvarjal s prevajanjem oziroma z bolj klasičnimi avtorji. Produkcija sodobnih pesnikov oziroma dogodki, ki jih organizirajo, mi običajno niso preveč všeč, zdi se mi, da za vsem tem stoji krog prijateljev, ki ploskajo drug drugemu in se trepljajo po rami. Potem so tu tisti z lahkotno poezijo za socialna omrežja, ki se zdi kot pregovor s ščepcem sladkorja, aforizem za samopomoč, kup hermetičnih stavkov, ki ne povedo ničesar, oziroma le odlomek iz osebnega dnevnika. To je kot da bi napisal pesem o tem, kako pozabiš dežnik, kadar se ulije dež. Več napora je vloženega v to, da se nekje pojaviš, da pripadaš, da si objavljen kot pa temu, da delaš, da bi nekaj razvil, da bi izgradil to, kar boš objavil. Zaradi tega skorajda ne prebiram svojih sodobnikov, ne udeležujem se branj  oziroma predstavitev knjig; precej sem se oddaljil od sveta poezije. Obstajajo izjeme, so pesniki, ki so mi všeč , malo jih je, za katere se mi zdi, da sledijo nekemu osnutku, neki ideji. Ta hip mi pridejo na misel na primer Federico Llera, Damián Lamanna Guiñazú, Julia Enriquez, Emanuel Frey Chinelli in Paloma Cáceres Urban, gotovo pa sem pozabil še kako ime.

Naj poudarim, da na splošno nisem bralec argentinske književnosti. Veliko berem slovanske književnike, v glavnem južnoslovanske; slovensko poezijo ali pa pripovednike iz regije, kot so Milorad Pavić, Dubravka Ugrešić, Aleksandr Hemon, Velibor Ćolić, Tišma, Kiš. Kar se tiče literarnega okusa, mi je bila Evropa vedno bližja kot Latinska Amerika. Tudi branja, ki sem se jih udeležil v Ljubljani, Mariboru ali Beogradu so mi bila bolj všeč kot tista, ki jih prirejajo v Argentini.

 

*Naslove pesmi bi se lahko prevedlo kot “Boljševikodlak” “Nosfelacij” ali “Kurbotopija”. (op. prev).

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Pogovor je prevedel Luka Kürner

 

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)