Alan Ojeda: Svet in Praznina (o poeziji Pabla Arraigada)

Pablo Arraigada ni ravno tipičen pesnik sodobne argentinske poezije, saj z razliko od mnogih generacijskih kolegov, vztraja pri obliki. Ta oblika ni zgolj katerakoli oblika, ampak gre za obsežno, dolgo pesemsko obliko, ki pa kljub temu ohranja nostalgijo pete pesmi. Zdi se, da se njegove pesmi gibljejo med različnimi oblikami petja, od epske pesmi, prek elegije do himne oziroma hvalnice. Vendar pa vedno vzpostavljajo napetost med sedanjostjo in nečim drugim, kot da bi jih pritegovala neka tuja sila, ali še bolje, kot da bi sedanjost povezale s časom, ko je bilo petje še možno in življenjsko pomembno. Prvi znak tega je humor in nespoštljiv ton v tistih pesmih, v katerih pesnik poseže po bolj pogovornem jeziku in temah, ki krožijo znotraj trenutnega družbenega diskurza, in ko se loti razoroževanja stereotipov. Namerna uporaba nizkega, navadnega jezika, ki je značilen za anekdotično poezijo literature 2.0, tu postane dejavni del oblike pesmi, s tem pa ni več zgolj bežna šala, ampak njegovo poezijo postavi v bližino Marciala ali Katula. Humorni ton takšnih pesmi je v nasprotju z drugimi, prav tako dolgimi pesmimi, s tistimi, ki si za temo jemljejo izgubo: z elegijami. V teh pesmih se ton stiša, postane bolj vodljiv, manj živahen, besede postanejo bolj resne.

Ko Giorgio Agamben skuša odgovoriti, kaj naj bi bilo sodobno, se obrne k Rolandu Barthesu in Friedrichu Nietzscheju: sodobnost je nezmerno. Toda kaj je nezmerno? To je oblika časovne neskladnosti. Čeprav se lahko zdi, da je to skregano z našo intuicijo, sodobnosti ne opredeljuje novo, čista sedanjost, temveč raje nasprotno. Pesnik, ki poje z glasom svojega časa, to počne z roba, stoječ z eno nogo v sodobnosti in z drugo nogo izven nje, je razcepljen. Sodobnost je nasprotna heideggerjanskemu »Bennomenheit«, ne bi mogla biti dlje od omotičnosti. Pablo Arraigada zavzame pozicijo časovne neskladnosti s ciljem, da bi lahko poimenoval svoj čas, kar stori z glasovi in starimi oblikami. Toda pozornost vzbuja predvsem njegova zahteva po totaliteti. Z razliko od moderne poezije, ki se spogleduje s tišino, dokler ne obmolkne, je v njegovih pesmih vse pretirano: vse mora biti poimenovano, vse mora biti izrečeno. Ni pesnik, ki bi molčal.

Prav tako ni slučaj, da je svoji zbirki naslovil Praznina in Svet, torej po dveh oblikah totalitete ali dovršenosti. Prva govori o praznini v praznini, toda druga gradi svet s ciljem, da bi ga poselila. Ali kot sta rekla Deleuze in Guattari: »Ko zremo v totaliteto, tam ni nikogar. Kot da bi bila prazna. Polna praznina, glede na to, da je tam vse in vsakdo. Istočasno pa ni tam nikogar in ničesar.« Vsaka doba se definira okoli določenega ideala. In naš ideal je ideal totalitete. In to je tudi ideal Pabla Arraigada.

 

Prevedel Peter Semolič

Alan Ojeda
Latest posts by Alan Ojeda (see all)