Pogovor ob 18. Festivalu Pranger (D. Pungeršič, V. Šoster in P. Semolič)

Peter Semolič: Povezal nas je festival Pranger in zdi se mi primerno, da začnemo pogovor prav v tej točki: kakšna je bila vajina reakcija ob vabilu, da bi sodelovali na festivalu v vlogi kritičark? Osebno me je vabilo razveselilo, a tudi nekoliko zmedlo … 

Pranger 2020. Od leve proti desni: Maja Šučur, Veronika Šoster, Peter Semolič in Diana Pungeršič. Na platnu Monika Vrečar. Foto (c) Nina Medved.

Veronika Šoster: Spomnim se, da sem bila ob povabilu počaščena in prav vzhičena, da bom lahko na glas razpravljala o poeziji, da bomo verze obudili s tiskanih strani in bodo zaokrožili med nami. Me je pa močno zanimalo, kako se bomo ujeli z izbranimi avtorji in avtoricami in med sabo. Peter, kako to, da te je povabilo zmedlo?

Peter Semolič: Moja zmedenost je bila posledica tega, da kljub temu, da pišem kritike že od konca osemdesetih let dalje, nikoli nisem zares razmislil o sebi kot o kritiku. Zakaj pravzaprav pišem tudi tovrstne tekste, kaj pomeni biti kritik? In ali sta vlogi pesnika in kritika sploh združljivi? Vabilo na Pranger sem tako doživel tudi na neki identitetni ravni – kolikor so takšna prevpraševanja samega sebe zoprna, so tudi več kot zgolj koristna, so temeljna. Tudi zaradi tega sem bil vabila vesel, da se soočim s sabo na način, na kakršnega se še nisem.

Diana Pungeršič: Tudi sama sem vabila res razveselila, počutila sem se počaščeno, da bom lahko sodelovala na festivalu, ki sem ga pred tem spremljala predvsem od daleč. Pravzaprav me je zelo razveselilo tudi, da sem bila izbrana prav v kombinaciji z vama, saj se mi je zdelo, da h kritiki pristopamo podobno, s podobno občutljivostjo, poudarkom na interpretaciji, besedilnemu razpiranju, a povrhu sta vidva tudi sama ustvarjalca, zaradi česar je vajin pristop nemara še nekoliko drugačen … To bi bilo tudi moje vprašanje. Kako na vajino kritiško delo vpliva vajina lastna pesniška izkušnja?

Veronika Šoster: Predvsem je dragoceno, da se z lahkoto postavim v čevlje avtorja ali avtorice, saj imam tudi sama avtorsko izkušnjo. Cenim prav vsako delo, ki se ga kritiško lotim, saj se zavedam, koliko dela, predanosti, časa in energije je vloženo vanj, zato tudi verjamem, da je pri vsakem delu mogoče izpostaviti in najti kaj posebnega, izvirnega ali prepričljivega.

Peter Semolič: Veronika, strinjam se s tabo, tako kar se tiče energije in časa, ki se ga porabi za napisati pesem, kot tudi s tem, da lahko v vsakem delu najdemo nekaj posebnega. Pred lepim številom let sem v Klubu Nove revije poslušal srbskega pesnika in antologista Miodraga Pavlovića, ki je med drugim povedal nekaj, kar se mi je globoko vtisnilo v spomin in mi postalo na nek način vodilo pri branju poezije in pisanju o njej. Rekel je, da ni naloga pesnika, da piše tako, kot bi si mi želeli, ampak je naloga bralca, da se napisanemu odpre. Ko sem ob vabilu na Pranger razmišljal, zakaj pišem kritike, sem prišel do odgovora, da kritiko dojemam kot obliko komunikacije med mano in pesniškim tekstom – tudi zato me nemara bolj kot pisanje o poeziji, ki je podobna mojemu lastnemu pisanju, zanima pisati o poeziji, ki se od le-tega razlikuje. Hkrati pa me to – vsaj tako mislim in upam, da si tega zgolj ne domišljam – varuje pred tem, da bi nehote favoriziral določen tip poezije. Ta nevarnost namreč pri nekom, ki združuje vlogi pesnika in kritika, vedno obstaja.

Veronika Šoster: Ta misel o bralcu, ki naj se odpre napisanemu, se mi zdi res krasna, Peter. Tudi zato me najbolj privlači kritika poezije, saj od mene zahteva največjo mero odprtosti, obenem pa mi pušča tudi največ prostora za interpretacijo, za lastna videnja, konec koncev za občutke. Seveda pa je past v tem, da se hitro navdušiš nad poezijo, ki je blizu tvoji lastni, kot praviš. Meni pri tem pomaga, da berem čim bolj raznoliko poezijo, ki zna pogosto presenetiti in nagovoriti na čisto drugačen način kot tista, ki mi je že tako blizu, kar je tudi posebno doživetje. Prav tako opažam, da veliko težje pišem o poeziji, ki jo noro začutim na osebni ravni – pri takšnih zbirkah si vedno (skoraj malo sebično) rečem; ah, škoda, rada bi te občutke zadržala čisto zase. 🙂 Kakšne pa so vajine izkušnje s tem?

Diana Pungeršič. Foto (c) Nina Medved.

Diana Pungeršič: Zanimivo, kar pripoveduješ, Veronika, saj imam sama nasprotno izkušnjo. Kadar neko poezijo res začutim, sem neskončno vesela, da lahko še s svojim branjem (in pisanjem) občutja prenašam naprej, tolmačim po svoje. Pravzaprav si takrat, tudi če sama ne pišem poezije, domišljam, da je obravnavana pesem/zbirka nekaj povsem mojega in sem lahko le hvaležna, da jo je nekdo spravil v točno takšno obliko in objavil. Pravzaprav take občutke, pa ni nujno, da gre za izpovedno poezijo, iščem pri vsaki pesmi, tudi kadar je pred mano nekaj povsem abstraktnega ali zakodiranega ali distanciranega ali matematičnega ipd. Namreč velik užitek je tudi, da se v poeziji povsem izgubiš in potem skozi vztrajanje v tej izgubljenosti počasi najdevaš oporne točke in plezaš ven … In sama to praviloma najintenzivneje počnem šele v procesu pisanja, zato zbirko, o kateri pišem, gotovo preberem drugače (bolj poglobljeno?) od zbirke, ki jo »le« prebiram. Hkrati pa je tudi res, da moram zaradi »obveze« pisanja pri branju vklopiti več logike, racionalnosti, doživetje ne more ostati samo (neopisljiva) izkušnja, temveč jo moram pripeti v nove (smiselne) besede. Morda kompliciram, želim le povedati, da je poezija zame v resnici vmesni prostor, ki pravzaprav ne obstaja v besedah, ampak zgolj in samo v doživetju. Moja (domišljava) naloga je mdr. tudi ta, da skušam osvetliti, morda celo šele vzpostaviti (eno od) poti do tistega doživetja.

Peter Semolič: To je zelo zanimivo vprašanje, na katerega pa nimam enoznačnega odgovora. Včasih se mi zdi, da mi je pisanje o poeziji prineslo neko neprimerno bolj globoko razumevanje in nenazadnje tudi bolj poglobljeno in temeljitejše doživljanje pesništva, kot bi ga imel, če ne bi pisal kritik, drugič spet pa me preplavi nostalgija po časih, ko sem poezijo bral, ne da bi hkrati tudi razmišljal o njej. Takrat navadno preneham za nekaj časa s pisanjem kritik, nekega “nedolžnega” ali naivnega branja si s tem seveda ne vrnem, se pa na nek način osvežim. Sploh pa je vprašanje, ali bi si res spet želel takšnega branja, namreč kaj hitro me v teh vmesnih obdobjih popade želja po pisanju, razmišljanju o poeziji.

Absolutno pa obstajajo avtorji/avtorice, o katerih bi rad pisal, a sem njihovo poezijo do te mere ponotranjil, da enostavno ne zmorem do nje vzpostaviti potrebne distance. Če bi o teh poezijah pisal, bi v bistvu pisal avtobiografijo. Zanjo pa sem, se mi zdi, še vseeno premlad. 😉

Diana Pungeršič: Pranger je svojski izziv tudi zaradi živega soočenja s pesnikom ali pesnico. Pogovor o poezij se pač razlikuje od pisanja o poeziji, ustni prenosnik je nujno ohlapnejši, hitreje kaj ustreliš in morda ne zadeneš docela, kar si mislil izraziti. Sama sem se v tej bojazni lani kar rigidno držala pripravljenega besedila … Kako pa sta o tem razmišljala vidva? Kajti naš primarni kod je dejansko pisni …

Veronika Šoster: Res je, večinoma se izražamo s pisanjem, ker pa sem zelo družabna oseba, ki najraje na svetu razglablja in razpreda o literaturi, me je pravzaprav navdušilo, da bom lahko svoja stališča enkrat zagovarjala v živo in na glas. Se pa govorjena in pisana kritika močno razlikujeta, v govoru hitro kaj preskočiš ali pozabiš, saj celota nastaja sproti in nimaš popolnega nadzora nad njo, sploh če ti še kdo skoči v besedo ali pa poda kakšno drugo iztočnico, ki ti ponuja nov pogled na zadevo. A je ravno zato tudi bolj živahna in odzivna, saj jo lahko sproti prilagajaš sogovorniku in publiki, možnosti za razlago in utemeljitve so odprte.

Peter Semolič. Foto (c) Nina Medved.

Peter Semolič: Diana, tudi sam sem opazil, da sta to dva med sabo zelo različna koda in na trenutke se mi je zdelo, kot da se trudim izražati v nekem tujem jeziku, ki ga sicer poznam, a daleč od tega, da bi ga obvladal. Neprestano me je spremljal občutek, da bi moral vendarle govoriti kaj drugega, poudariti druge reči … Pisanje kritike je vsekakor varnejše in precej bolj udobno početje – tu pa sem imel pred sabo pesnika ali pesnico, kar ni ravno pri pisanju kritik v navadi in zna biti že zaradi tega  stresno, ob sebi dve res odlični kritičarki in tudi v publiki je bilo nekaj pravih poznavalcev in poznavalk poezije, in kar naenkrat sem se zavedal krhkosti in luknjičavosti tovrstnega govorjenja o pesništvu. A hkrati, se mi zdi, je ravno v tem čar takšnih srečanj – da ustvarimo prostor za razmislek o poeziji, pri čemer ne-povedano igra ravno tako pomembno vlogo kot povedano. Pa še nekaj je: tu se srečujeta dva med sabo vendarle različna sistema, sistem poezije in sistem kritike. In morda si vzamemo za izhodišče nadaljnje debate odnos med kritiko in poezijo. Kako vedve vidita ta odnos?

Diana Pungeršič: Sama sem začela pisati o knjigah, ker se mi je zdelo, da znam o prebranem kaj relevantnega tudi zapisati, tako za bralce_ke kot avtorje_ice, da sem torej zmožna ubesediti osebno doživljanje besedila, nekaj dodatnega poguma pa mi je vlilo tudi dejstvo, da sem literaturo tudi dejansko študirala in vendarle imela nekaj teoretičnega predznanja. Vstop v svet kritike je bil tako zelo nedolžen in po svoje naiven; sčasoma pa se je v meni stopnjeval pritisk, da mora biti kritika kritična, da mora torej vsebovati izrecno sodbo, ne le interpretacijo in primerjavo, umestitev v kontekst. Ta občutek se mi je okrepil tudi po udeležbi na Literaturini kritiški delavnici, še bolj pa v stiku s kritiškimi kolegi in kolegicami. V nekem obdobju smo se veliko ukvarjali z vprašanjem, koliko in kako naj bo kritika kritična in zakaj je/ni to nujno. Pri tem razmisleku seveda nismo mogli mimo specifike našega mikrokulturnega prostora – osebnih znanstev, ki (da) ogrožajo kritiško objektivnost.

Tako sem na določeni točki lastno početje res začela opazovati potujitveno in kaj hitro ugotovila, da kritiko dojemam precej podobno kot prevajanje. Še zlasti, kadar pišem o poeziji. Pred mano je izhodiščno (tuje) besedilo, ki ga je treba spraviti v domač (razumljivejši) jezik – takšen, ki razpira, osvetljuje in sploh komunicira v drugem (jezikovnem/družbenem) kodu. Tudi sami postopki so podobni, najprej temeljito branje, pri katerem se razkrijejo vse prednosti in slabosti, in nato nova ubeseditev, ki nikakor ne nastane hitro; površno pisanje o literaturi, sploh poeziji se mi tako in tako zdi nemogoče! Navsezadnje pa je tudi učinek pri obeh dejavnostih podoben, izvirnik je po prevodno-kritiški obravnavi, upam, bližje tako naslovniku kot tudi avtorju_ici, ki lahko skozi »kritiški prevod« svoje delo uzira v novi luči. Tako je sčasoma zahteva, da mora biti kritika izrecno kritična, preprosto odpadla, saj je v takšnem načinu pisanja preprosto zaobjeta in razvidna iz poudarkov, interpretacije, umestitve v kulturni/literarni kontekst, primerjave … Kritika je v mojih očeh podobno kot prevod zavezana izhodiščnemu besedilu, ne želi mu škoditi, temveč ga presvetliti, še najbolje kar rentgensko – in vemo, čemu so takšna slikanja sicer namenjena. V isti meri pa mu želi utreti pot do (novega) bralstva, novih (načinov) branj.

V tem smislu me je precej vznemirjal naslov festivala, ob boku katerega se pogovarjamo. Pranger je sramotilni steber, hočeš nočeš evocira sramotenje, zasmehovanje, pribijanje na križ, pljuvanje ipd. Čeprav zdaj tudi iz izkušnje vem, da festival presega svoje rigorozno ime, ki ima pravzaprav tudi »komercialno« plat, se mi zdi, da vendarle potiska kritiko v zgoraj nakazano obnebje negativnega, napačnega, domala kaznovalnega … Nečesa, kar ne ponuja roke, ne spodbuja k razvoju, rasti, kar naj bi po moje kritiška obravnava počela. Navsezadnje ne pišemo o poraznih knjigah, ki si takšne pozornosti niti ne zaslužijo, temveč o takih, ki so že dosegla neko raven, večinoma so šla tudi skozi (dobro) uredniško sito.

Pri tem velja poudariti, da se sama s svojim pisanjem ravno tako čutim pod drobnogledom, čeprav je konkreten odziv na kritiko redkejši. Odgovornost do teksta, avtorja_ice, bralcev_k in navsezadnje do same sebe mi preprosto nastavi dovolj visoko letvico, da je premislek pozoren in tudi razgledan. Z vsako kritiko in vsako prebrano knjigo bolj …

Mi je pa, kot praviš, Peter, sistem poezije, gotovo blizu tudi zato, ker mi omogoča največ pisateljske svobode in najgloblji dialog – s seboj. Poezija je po mojem občutku eden bolj raziskujočih žanrov in jo je (kot navsezadnje vso umetnost) težko spraviti v »razvidne obrazce«, prav to pa me vsakih znova opogumlja tudi v moji presoji, mojem doživljanju … Ki tako preprosto ne more biti pravilno ali napačno, ampak le bolj ali manj globoko/relevantno …

Tudi vidva sta nakazala, da iščeta v besedilih dobre plati, zakaj pa se vama zdi to pomembno? Ali to izhaja iz vajine siceršnje osebnostne naravnanosti ali tudi iz premisleka o pomenu kritike?

Veronika Šoster ob podelitvi Stritarjeve nagrade, Pranger 2020, foto (c) Nina Medved.

Veronika Šoster: Diana, odlično si izpostavila ime festivala, ki je tudi mene malo zbodlo, že tako se mi zdi, da je beseda »kritika« čisto preveč negativna beseda, zato si tudi širša javnost pod njo predstavlja nekaj hudega – tudi zato je moje prizadevanje za to, da bi kritiko odprla in približala širšemu krogu bralk in bralcem, veliko težje, saj je beseda obložena s predsodki in strahom pred neizprosnim kritikom, ki samo čaka, kdaj te bo raztrgal, joj! Pranger je v tem smislu kar malo hecna izbira za festival, za katerega sem lani še v vlogi selektorice spoznala, da naj bi v največji meri spodbujal povezovanje in izmenjavo mnenj, ustvarjal prostor za pogovor o poeziji. Ta pozitivna naravnanost, ki jo čutim v zvezi s kritiko, pa zagotovo izhaja iz moje osebne naravnanosti, kot si nakazala v vprašanju, a tudi iz (morda utopične, morda naivne, a vsekakor realne) želje po ustvarjanju prostora, ki bo cvetel in se razvijal. Le zakaj ne bi poskusili v to smer, če pa lahko?

Peter, če odgovorim še tebi; poezija in kritika se mi ne zdita tako oddaljeni, pravzaprav ju vidim v nenehnem dialogu, tudi moje izkušnje s kritiko poezijo so zelo pozitivne – od zahval avtorjev in avtoric, ki so seveda neprecenljive, da sem se ukvarjala z njihovo poezijo, do konkretnih komentarjev na opažanja, ki včasih pesniku ali pesnici res odprejo neko drugačno dojemanje, nov pogled, in ravno v tem vidim najlepši izkupiček kritike poezije. Prav tako (morda spet naivno) verjamem, da kritika soustvarja kanon in da bi brez nje poezija obstala še bolj na robu. Zato bi vaju vprašala, kako vidita položaj poezije v slovenski knjižni produkciji in kako bi jo lahko kritiki postavili bolj v ospredje? Dejstvo je, da že izvirne, kaj šele tuje poezije, izhaja zelo malo, pogosto pa tudi pri manjših založbah, ki niso tako medijsko izpostavljene, zato ne pride vedno do bralcev. Pravzaprav se mi zdi smešno, da v tako hektičnih časih še vedno kraljujejo zajetni romani namesto nekajvrstičnih pesmi, ki jih lahko preberemo ob jutranji kavi in z lahkoto še cel dan nosimo okrog s sabo. 🙂

Peter Semolič: Diana, izjemno zanimiva mi je tvoja primerjava kritike in prevoda – sam nikoli nisem na problematiko kritiškega pisanja pogledal s te plati, ampak sem ostajal v neki dihotomiji med pesnjenjem in pisanjem o pesništvu. In bolj ko razmišljam, bolj imam občutek, da je ta primera zelo na mestu. Dejansko kot kritik prevajaš poezijo v nek drug jezik ali vsaj jezikovni kod in se pri tem srečuješ s tako tekoč prevajalskimi dvomi, torej kako daleč od “izvirnika” smem v interpretaciji iti, kje je tista meja, ko je moj tekst še tekst o izbrani zbirki pesmi in kdaj izgubi potrebno navezavo nanjo. Vsaj mene pri pisanju kritik vedno spremlja določena bojazen, da bom zašel v nadinterpretacijo, torej pripisal obravnavani poeziji lastnosti, ki jih ta nima. Ali povedano s prevajalskim besediščem, da se bom preveč oddaljil od izvirnika. Hkrati pa se mi zdi, da je pri kritiškem pisanju potrebna določena mera poguma, saj drugače kaj lahko ostaneš pri čisto pozitivističnem naštevanju očitnosti. Pravzaprav je za pisanje kritike potrebno biti precej pogumen, in to sploh ne zaradi vrednotenja, ki naj bi ga kritika vsebovala, ampak prav zaradi lovljenja te meje med zvestobo obravnavanemu tekstu in svobodo pri interpretaciji.

Sam imam pesniško in zdaj tudi kritiško izkušnjo Prangerja in občutek imam, da si v vlogi kritika na festivalu neprimerno bolj izpostavljen kot pa v vlogi pesnika. Kritiški teksti so seveda sekundarni teksti in naj bi bili kot takšni nekako manj presojani kot pesmi, a moj subjektivni občutek je, da se v kontekstu festivala to razmerje obrne – kritiški tekst stopi v ospredje. Ali če to povežem z imenom festivala: tu smo na prangerju bolj kritiki kot pa pesniki.

Sam vidim kritiko in poezijo kot dva precej ločena sistema, vendar pa je to, v kolikšni meri sta ali nista ločena odvisno od samih akterjev, predvsem spet kritikov, od tega, na kakšen način kdo pristopa k pisanju kritik in tudi s kakšne pozicije. Če si na primer zaposlen kot kulturni novinar pri časopisu in si zadolžen za pisanje kritik, boš verjetno drugače pisal o knjigah, kot če si npr. samozaposlen in že v tem čisto socialnem smislu v istem čolnu, kot marsikateri pesnik, pesnica. Zato mi je zelo zanimivo vajino videnje, doživljanje razmerja med kritiko in poezijo in mu z veseljem pritrjujem in s tem seveda korigiram svoje dosedanje stališče, še sploh kar se tiče skupnega ustvarjanja prostora za poezijo in govor o poeziji. In morda prav zaradi tega ne vidim vrednotenja kot pomemben del kritiškega pisanja, saj vrednotenje ta prostor prej zapre kot pa odpre – za povrh pa je to še sila dolgočasen del kritiškega pisanja.

In ta prostor je danes še posebej pomemben, saj je poezija izrinjena na rob javnega prostora – beseda slehernega udeleženca kakega resničnostnega šova ima vsaj večji odmev, če že ne večjo težo, kot pa beseda književnika, književnice, in poezija je za povrh, kot Veronika ugotavljaš, izrinjena tudi na rob literarnega prostora. To je res, vendar pa je tudi res, da je poezija zase našla neke druge distribucijske poti – zame je zelo povedna izkušnja s Poiesis. Ko se jo je odprlo, sem bil prepričan, da bomo imeli morda pet, šest, maksimalno deset bralcev, bralk dnevno in da bo že to težko doseči; potem pa smo jih imeli mimogrede tudi po par sto na dan. Torej poezijo se bere, je pa njen simbolni status v družbi precej klavrn, na splošno so ljudje prepričani, da pesem napišeš kar tako, mimogrede, medtem ko je pisanje na primer romana šele tisto pravo delo. Spomnim se Daneta Zajca, ki je enkrat nekemu pisatelju rekel, da zelo rad hodi v hribe, nakar je ta to pokomentiral, češ, ja, malo se sprehajaš, zraven pa si še kakšno pesem izmisliš. In mu je Dane odgovoril, ja, če bi hodil kakih 100 kilometrov, pa bi morda res kaj nastalo.

Mislim, da bi se moralo delati predvsem na tem, da se pesnjenje ponovno, če je v teh krajih kdaj sploh bilo temu tako, uveljavi kot resno delo in ne kot prostočasna aktivnost. Mislim, da kritika takšno nalogo izpolnjuje že z neko svojo držo – torej da se poezije loti na spoštljiv in dostojanstven način oziroma, kot praviš ti, Diana, da pri tem ni površna. S tem ne mislim, da naj bo kritika resnobna in suhoparna, ampak da ni že v izhodišču zaničevalna do poezije in pisanja poezije. Takšen, resen in pozoren odnos, pa da veljavo ne le pisanju pesmi, ampak tudi pisanju o pesmih – niti prvo niti drugo ni približno lahko delo. Napram prozi bo poezija najbrž za vedno ostala precej ezoterična dejavnost in v okviru založništva zato tudi manj zanimiva, a neko poudarjeno resno in odgovorno ukvarjanje z njo, bi ji morda znalo dvigniti simbolni status, kar bi nemara potegnilo za sabo tudi druge posledice – njen večji družbeni odmev, s tem pa tudi zanimanje večjih založb za pesništvo. Poezija nikoli ne bo množična, lahko pa je stvar prestiža. Vprašanje pa seveda je, kako bi to povratno vplivalo na poezijo, točneje na pesnike, pesnice …

Diana Pungeršič: Ja, Peter, se ne bi mogla bolj strinjati. Poezija in njeno motrenje terjata bivanjsko zavzetost, posebno zbranost, razprtost,  ne le svoj čas in prostor. Sama pravzaprav obeh početij ne morem ločiti, čeprav sama nisem pesnica. V prostor poezije pač vstopiš  ali pa ne. V slednjem primeru ostaneš zunaj in nisi udeležen.

Pesniti (ali pisati o poeziji) je očitno privilegij, ki si ga v bistvu v tej družbi lahko podeljuješ (žal) le sam. Se bojimo ustaviti, soočiti … ? Ne vem,  vem pa vsekakor to, da je odločitev za poezijo, pa naj bo branje ali pisanje, nekaj temeljnega in na vsak način pretresljivega.

Verjetno nam, Veronika, ne preostane nič drugega kot vztrajati pri svojem početju – pisanju, branju urednikovanju, objavljanju poezije, pa tudi pri ustvarjanju (novega) mesta zanjo, seveda, tudi spletnega, Peter. Čeprav sta tržna, potrošniška logika knjigo po svoje uzurpirali, pesmi (literature) gotovo nista. Morda pa upanje tiči prav v naši predanosti …

Peter Semolič: Morda zaključimo naš pogovor s čisto konkretnim in v luči novega Prangerja precej aktualnim vprašanjem: kako sta izbrali lansko leto in letos pesniške zbirke za festival? Katera načela sta pri tem najbolj upoštevali? Sam sem izbral zbirke, ki so me najmočneje nagovorile, in potem izmed teh, ki jih sploh ni bilo malo, tri, za katere se mi je zdelo, da bi znale odpreti zanimive teme …

Veronika Šoster: Odlično sta izpostavila to resnost oziroma držo kritike, ki se poezije loteva na takšni ravni, kot si zasluži, s tem se ne bi mogla bolj strinjati. Pri svojem izboru za Pranger sem obe leti poskušala obdržati razmerje med tem, kar je vredno neke poglobljene debate in analize, in tem, kar me nagovarja čisto osebno, kot bralko poezije – poglejta, koliko dihotomij se nam nenehno pojavlja! Skratka, obe leti sem bila posebej pozorna na prvence, ker se mi zdi, da si še posebej zaslužijo pozornost (in, konec koncev, tudi resno obravnavo, ne pa kakšnega pokroviteljskega mnenja v stilu »za prvič je super«). Potem pa sem pregledala še znana imena in iskala tisto, kar najbolj izstopa po pesniški govorici, pa naj gre za nek preobrat v opusu ali za res močno nadaljevanje dotedanjega pesniškega dela. Prav tako me vedno »kupi« poezija, ki je ni strah humorja in samoironije, tu se namreč vzpostavi tista žlahtna distanca, zaradi katere takoj slutiš, da bo tudi debata v živo bolj plodna in brez zamer. Res me je presenetilo, koliko odličnih del je izšlo v tem času, tako da sem se v bistvu največ časa ukvarjala s tem, da sem številko izbranih pesnikov in pesnic spravila na dovoljeno. 🙂

Diana Pungeršič: Letošnji izbor je bil preprost in težak hkrati. Preprost, ker sem imela že dobro izdelano predstavo, o čem, kakšni poeziji, se želim pogovarjati, težek pa zato, ker sem morala pri izbiri iti preko (tudi lastnih) predsodkov o (dobrem) pesništvu. Z obravnavo izbranih zbirk sem želela izpostaviti dve lastnosti, na kateri v sodobni slovenski pesniški produkciji, še posebej uveljavljeni, naletimo redkeje. Na eni strani je to t. i. nebolečinski tip poezije, torej poezija, ki ni le vitalistična, temveč lahko odprto bodrilna, taka, ki nudi uteho, kaže pot k dobremu, lepemu, presežnemu … Poezija, ki se torej (pred bolečino) ne zateka v samoironijo, smeh (kar sem mdr. izpostavila lani), ampak z osupljivo lahkoto vztraja v življenju, gibanju, sprejemanju, veselju … In na drugi odkrita religiozna poezija, ki ne zastira duhovne razsežnosti oziroma celo neposredno nagovarja (krščanskega) Boga.  Zanima me, kaj v resnici (božji) absolut prinese v poezijo. Jo res ubije? Se je zavoljo umetnosti res treba odreči Božjemu? Zgodovina slovenske poezije premore tudi religiozne pesniške glasove, če spomnim samo na Silvina Sardenka, Franceta Balantiča ali pa navsezadnje Edvarda Kocbeka … Kljub temu v sodobnosti do Božje navzočnosti v umetnosti čutimo zadržek … Vesela sem, da sem z izborom spodbudila tudi konceptualno debato Poezija in Sveto.

Nekaj zaleta pri izbiri pa mi je dal tudi pogled skozi oči nebralca poezije, skozi njegove predsodke o zateženosti, nerazumljivosti in kompliciranosti (slovenske) poezije … Zavest, da se je za užitek ob branju potrebno potruditi, je med splošnim bralstvom še vedno zelo nizka, hkrati pa se mi zdi nizka tudi (kritiška/strokovna) zavest, da je preprosto (ali če hočete komunikativno) lahko tudi kakovostno. Morda pa nam uspe oba pogleda prekrižati? Upam le, da ne bomo začeli škiliti … 🙂

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)