Premišljanje o smernici za prispevek o otroški literaturi se je sprva razvijalo dokaj ubrano in umirjeno. Brskanje po spominu o lastni zgodovini branja na začetku procesov učlovečevanja in zbiranje informacij o aktualnih trendih je potekalo v relativno navdihujočem vzdušju. Kot v vsaki poučni pravljici pa se je zgodba kmalu začela zapletat. Podvig je postajal vedno bolj stresen in se razširjal v milo rečeno neprijetne kontekste. Otroška literatura namreč ne obstaja, obstaja pa literatura za otroke z bolj ali manj izrazitimi vzgojnimi nameni, ki jo po logiki stvari usmerjajo in ustvarjajo različne odrasle osebe. Otroci so prepuščeni mentalnemu dometu, pameti ali ideološkim težnjam odraslih.
Ob pomisleku na kriterije zadovoljstva s percepcijo odraslih, ki pomembno vplivajo na razvoj otroka v domačem in vzgojno-izobraževalnem okolju, nas zlahka neprijetno stisne v želodcu. Vsaj moralo bi nas! Pomembni odrasli predstavljajo v precej ozkem svetu otrok bogove. Niso le ključ za odpiranje vrat v otrokove možgane pri možni izbiri literature, ampak predstavljajo pomemben prevodnik že pri odločanju, s čim, zakaj in kako bodo otroci pod njihovo nadvlado sploh soočeni v življenju. Bo branje sploh postala osebna izbira otroka, ker se uspešno razvija v radovedno osebnost, ki sebe in okolja ne presoja le skozi lastne preskope izkušnje, ali ne. In ne le to! Pri branju je na prvi ravni pomembno, ali otrok dobro razume, kar je prebral, na naslednji ravni pa se odvija primerjalna interpretacija lastnega zaznavanja in zmožnosti kritične presoje o prebranem. Ravnokar sem zapisala nekaj, kar bi lahko pojasnili kot prve korake pri razvijanju empatije, vzpostavljanju objektivne distance in spoznavanju osnovnih pojmov argumentacije, ko se otrok še ne sooča z obširnimi konteksti in podrobnostmi v življenju. Zapisala sem torej nekaj, kar v Sloveniji slabo obvladujejo celo dijaki po »uspešno« prepiflanem srednjem šolanju. Bralna pismenost Slovencev je predvsem na ravni razumevanja posebnih pomenov in širših kontekstov pri zahtevnejših vsebinah od oglasnega sporočila porazna, kar sploh ni presenetljivo, saj je osupljivo otročji nivo izražanja osebnih mnenj in komunikacije zelo zaznaven že v vsakdanji stvarnosti in skozi virtualni odsev na družbenih omrežjih.
Rezultati mednarodne raziskave o bralni pismenosti bi bili med večino odraslih, ki so formalno izobraževanje zaključili že pred več kot desetimi leti in se od takrat naprej niso skoraj nobene kakovostne knjige pritaknili, zagotovo še precej bolj sramotni. Vrtci in šole ne opravljajo zadovoljivo niti svoje ključne socializacijske funkcije, v kolikor otrokom v najbolj ranljivem obdobju, ko se vzpostavljajo temelji značaja, osebnosti in osebni potenciali, ne vzbudijo sle po radovednosti, veselju do učenja in ustvarjalnosti. Intelektualne sposobnosti človeka so vendarle ključna ločnica med človekom in živaljo, ki je ujeta predvsem v prvinske vzorce brutalnega zakona narave. In ja! Daleč najbolj učinkovito sredstvo je zgodnje soočanje otrok s knjigami. Filmi ne zakrpajo lukenj, ki nastajajo zaradi odsotnosti branja slogovno in vsebinsko vedno bolj zahtevne literature skozi obdobja odraščanja. Literatura vsebuje avtorjev notranji glas, posega v miselni svet predloženih protagonistov, spodbuja domišljijo in omogoča bralcu počasno ponotranjanje vsebin s postanki za osebni razmislek o prebranem. Omogoča vzporedno spontano učenje. Zamujena priložnost v prvih fazah razvoja lahko pomeni zamujeno priložnost za širjenje mej dojemljivosti za vekomaj. Odrasla oseba, ki se ni dokaj uspešno otresla otroškega narcizma, razvila empatije, radovednosti, bralne kondicije in zmožnosti osredotočenja, bo ob soočanju z bolj kompleksnimi izzivi na papirju, računalniškem ekranu in v svojem življenju hitro kapitulirala v poskusih razumevanja, kaj se sploh dogaja in zakaj. Zaradi skopega zaznavanja pomembnih podrobnosti, različnih pojavnosti enakega pojma in zapletenih kontekstov bo oseba oropana zmožnosti razumevanja najbolj kompleksnih in zanimivih vsebin, s tem pa tudi užitka ob soočanju z njimi.
Prenekateri se s pridnostjo dokopljejo do formalne izobrazbe in uglednih položajev, na katerih bi morali predstavljat izobražence z ustrezno intelektualno in duhovno širino, vendar berejo kvečjemu na športni način v zadoščenje pričakovanim kriterijem za opravljeno dolžnost. Skozi gradivo se predvsem prečrkujejo. Berejo, vendar ničesar ne preberejo. O vsem, česar ne razumejo, sodijo skozi ozko privzeto ideološko prizmo, večinoma pa si pomagajo s povzetki vsebin in ideološko ustreznimi navodili za ustrezno razumevanje nerazumljivega, kot so se iz leta v leto učili skozi okostenel izobraževalni sistem. Realna nebralna narava takoimenovanih »športnih« bralcev je precej bolj problematična, ker ostaja večinoma prikrita v primerjavi z nebralci. Odkriti nebralci se ne pretvarjajo, da so intelektualno opolnomočeni, in ne prikrivajo, da se dolgočasijo ob najbolj žlahtnih in poučnih vsebinah, medtem ko se silno zabavajo ob najbolj dolgočasnih plitvinah šunda in kiča. Če je povprečna masa populacije dovolj intelektualno in ustvarjalno zatrta, se oblikuje okolje diktature povprečja in negativne selekcije. Na položaje moči in na oblast se prikomolčajo osebe, ki predstavljajo le ogledalo povprečnega nivoja družbe. Z močno ambicijo zlahka poveljujejo prilagodljivim in vodljivim ljudem, ki čakajo le na navodila, kaj naj počnejo sami s seboj, da bi zadostili osnovnim zapovedanim normam in dosegli določene cilje, kakor so predloženi v okviru še tako primitivne in za prihodnost skupnosti škodljive ideologije. Sveta preproščina vedno diskriminira, marginalizira in zatre vse in vsakogar, ki frustrira krasni egalitarni svet enoumja in brezumja. Kultura, umetnost in intelektualni presežki, ki ne služijo promociji ideologije oblasti, so praviloma marginalizirani, diskreditirani in na koncu procesa tudi povsem konkretno preganjani. Sovražen odnos do žlahtnega uma in duha se vedno izvaja s pomočjo sveto preproste in prilagodljive kritične mase populacije, ki za malo kruha in veliko iger zlahka pokloni prazno dušo gospodarju. Pogreb empatije, razuma in duha običajno eskalira v skrajno bedo in razslojenost na številnih nivojih, nato pa v norost vojnih razsežnosti na najbolj preprostem animalnem nivoju. Želja po prevladi svete preproščine se periodično uresničuje v svojem polnem sijaju. Znova in znova.
V okviru nacionalne raziskave o bralnih navadah Slovencev iz leta 2019 so avtorji raziskave med drugim opozorili, da v kolikor starši ne bodo brali knjig svojim otrokom v fazi, ko sami še ne berejo in pišejo, bodo otroci slabo bralno, matematično in informacijsko pismeni. Zgodba se seveda nadaljuje. Ker ne bodo razvili veselja do branja in raziskovanja, tudi v nadaljnjem življenju ne bodo razvijali in krepili logike, sposobnosti zaznavanja in povezovanja ustreznih informacij v smiselne kontekste. Raziskava je pokazala, da najmlajšim otrokom dnevno bere le 12% staršev, občasno v tednu pa le 17%. Logično. Če odrasli niso nikoli z veseljem brali, razen trivialne literature, tudi otrokom ne bodo brali. Prepričani so, da ni treba. Zakaj pa bi? Saj je vse v redu, mar ne. Življenje teče dalje. Zgrožena je baje stroka! Predstavniki vzgojno-izobraževalne sfere so milo rečeno neprepričljivi z diagnozo izvora problema. Z največjim veseljem namreč s prstom kažejo na glavnega izbranega krivca za polom na ravni intelekta in duha naroda. Izbranci so seveda starši! Kdo pa so starši?! Je starševanje kakšen poseben poklic?! Kje pa poteka izobraževanje za poklic starša, prosim?! Ojoj! Nikjer! Starši so le različni ljudje, ki so se razmnoževali in imajo pač otroke. Vsi starši so bili nekoč otroci, ki so jih vzgajali ali zanemarjali takšni ali drugačni starši. Nekateri odrasli z ubožnimi bralnimi navadami ne postanejo le starši, ampak tudi novinarji, ki bolj ali manj onesnažujejo medijsko sfero. Edini uradni prostor za možne popravke in nadgradnjo v izobraževanju in socializaciji človeka predstavljajo vzgojno-izobraževalne institucije, od vrtca dalje! Vrtec naj bi pomembno prispeval k primarni socializaciji otrok. Res? Kakšni so ključni kriteriji za opravljanje poklica vzgojitelja ali vzgojiteljice v predšolski vzgoji? Ali so vzgojitelji in vzgojiteljice v povprečju nadpovprečno načitane, visoko bralno pismene, moralno visoko ozaveščene in razgledane osebnosti?
Komu ali čemu prepuščamo socializacijo otrok?
Mnoge kultne ljudske pravljice, ki so kasneje v knjižni obliki nadaljevale svojo pot iz roda v rod, so se rodile v domišljiji mater, babic, varušk in gospodinj. Svoje zgodbe so pripovedovale otrokom in jih posredovale tudi prijateljicam, da bi z njimi vznemirjale, umirjale ali uspavale druge otroke. Brata Grimm sta ustvarila najbolj znano zbirko ljudskih pravljic. Raziskovalci zgodovine pravljic so sklepali, da so se navkljub izrazito patriarhalnemu okolju ravno zaradi ženskih pripovedovalk v mnogih pravljicah pojavljale v ospredju mlade protagonistke. In ravno mnoge najbolj priljubljene pravljice predstavljajo hkrati dokument spoznanja o globoko ponotranjenem patriarhalizmu, ki so ga z enako vnemo prenašale na naslednje rodove ravno ženske. Ženske so posredovale otrokom pogost motiv o ugrabljeni princeski, ki jo lahko odreši izpod jarma le princ. Včasih princ prijezdi na belem konju, včasih se pojavi v podobi žabe, v vsakem primeru pa v številnih pravljicah simbolizirajo zlo predvsem izrazito demonizirani liki čarovnic. Čarovnice zavajajo in ugrabljajo mlada dekleta. Čarovnice se pojavljajo v podobi grde hudobne starke ali pa fatalne lepotice, ki pod krinko zapeljivosti skriva strašljivo zlo. Ženske, ki jih očitno ni pravočasno odrešil in s poroko osrečil princ, predstavljajo zlo, moški pa rešujejo mlade nepokvarjene deklice, da ne bodo ugonobljene ali morda tudi same postale družbi nezaželene čarovnice. Naivna šovinistična percepcija, ki jo dandanes brez dodatnih pojasnil težko sprejmemo kot odlično literarno izbiro za otroke v zgodnjem obdobju intenzivnega vsrkavanja sporočil in posnemanja. Branje pravljic s potečenim rokom ideološke sprejemljivosti je lahko enako zanimivo in poučno, vendar z ustrezno dodano vrednostjo pogovora o prebranem. Enako velja tudi za številne sodobnejše literarne stvaritve za otroke. Težko se je sprijaznit z dejstvom, da je v Sloveniji še vedno pri vrhu popularnosti pravljica Muca Copatarica. Muca otroke, ki ne pospravljajo svojih copat, nagradi za malomarnost z zakrpanimi, opranimi in lepimi copatki. Muca Copatarica, ki očitno simbolizira skrbno in ustrežljivo mamo po patriarhalnem konceptu, je tragikomičen vzgojni polom. Vse bi storila, da bi ustregla. Otroci se bodo res veliko naučili o položaju copataste ženske. In ja, seveda, ne pozabimo! Avtorica Ela Peroci je bila po poklicu pedagoginja. Na srečo je Svetlana Makarovič Slovenijo obdarila z vrsto legendarnih pravljic za otroke brez preočitnih moralnih zdrsov zavoljo omejene starokopitnosti v nazorih.
Še preden bi otrok posumil, da se v zgodbi zrcali možen nezaželen moralni zaplet, se odrasli običajno na polno skregajo med seboj zaradi različnih osebnih mnenj, kaj naj bi bilo za otroške možgane dobro in kaj ne. Današnja literatura za otroke je prioritetno v zaščitniški funkciji. Surov realizem in okrutnost se v otroški literaturi skoraj ne pojavljata več, medtem ko so nekoč nastajale pravljice, ki so vsebovale polno surovosti in gorja. Med zaščito otroka pred nečim, kar bi ga lahko prezgodaj negativno psihološko zaznamovalo, in slabovestnim prikrivanjem stvarnosti je meja zlahka zabrisana. Otroke, ki so se rodili v svet, v katerem je bilo vnaprej predvideno, da se bodo naužili pomanjkanja, nasilja in trpljenja, so odrasli tudi preko pravljic že zgodaj soočali z mračno platjo tuzemskega bivanja. Preštevilne bosonoge, lačne in demoralizirane otroke pod kleropatriarhalno šibo so odrasli večinoma želeli predvsem pripravit na uspešen surov boj za preživetje. Vzgojili so veliko čustveno zatrtih, nasilnih in tekmovalnih primitivcev, s čimer so še naprej, tudi preko naslednjih generacij, ustvarjali bolj primitiven, tekmovalen in okruten svet, kot bi bilo treba. Medtem ko se ljudje trudijo prilagajat okoliščinam, zlahka pozabljajo, da so sami tudi ustvarjalci okoliščin.
Vsekakor ni enostavno ustvarjat pravljice za otroke v nepravljičnem svetu. Danski mojster Hans Christian Andersen je po mojem mnenju eden redkih pisateljev, ki je vreden svojega razvpitega slovesa pravljičarskega mojstra. S prodornim moralnim čutom in surovim realizmom je posredoval skozi pravljice udarno kritiko odraslega sveta. Zbirka Andersenove pravljice, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga leta 1967, je brez dvoma ena izmed bolj izmučenih knjig na knjižni polici, ki sem jo v otroštvu znova in znova prebirala. Najbolj popularna ostaja verjetno Deklica z vžigalicami, še posebej ob raznih dobrodelnih kampanjah, ki so namenjene diskriminiranim otrokom, za katere se še vedno pretvarjamo, da jih imamo radi. Če bi imeli radi ljudi, bi imeli radi tudi otroke in ne bi potrebovali nikakršnih dobrodelnih akcij, da ne bi ostali lačni in bosi tudi v 21. stoletju! Andersenova srhljivka o revni deklici, ki je primorana v borbi za življenje prodajat vžigalice, uteho pa najde šele v odrešilnem objemu pokojne babice, je tudi danes omembe vreden spomenik kapitalistični izrojenosti človeškega uma. Kapo dol! Žal so nekateri pojavi še vedno »večni«.
Z grdim račkom je Andersen med drugim predstavil naravo prvinskega nasilja in izključevanja drugačnosti, kar odrasli še danes povsem tolerirajo pri otrocih, tudi z raznimi puhlimi vzgojnimi psevdoideologijami o učenju otrok, da se postavijo zase! Kaj pa pomeni, da naj se otrok postavi zase?! Preprosto. Nasilni otroci maltretirajo subtilne in dobro vzgojene otroke toliko časa, dokler se empatični otroci ne postavijo zase in udarijo z nasiljem nazaj. Le najbolj krepostni in vzdržljivi ne postanejo skozi odraščanje tudi sami povprečni agresivni in tekmovalni kreteni s popolno blokado v razvoju empatije, ki je ključna pri človeku za human razvoj uma in duha. Domnevno odrasli v vzgojno-izobraževalnih institucijah namreč običajno ne vzgajajo otrok, ampak jih predvsem prepuščajo zgledom po lastni meri, idejam po lastni pameti in na podlagi priučenih pedagoških tehnik, ki pa nikakor ne ustrezajo ali celo koristijo vsakemu otroku. Starši si na drugi strani predvsem želijo, da bi se njihovi otroci pač dobro znašli v življenju, kar pa v svetu odraslih, ki mu vladajo še vedno najbolj povprečni in podpovprečni komolčarji, ne pomeni nujno dobre novice za učlovečevanje. Andersenova pravljica o golem cesarju je namreč še vedno enako aktualna kot nekoč. Grdim račkom je sicer namenil možno uteho. Diskriminiranemu otroku je ponudil upanje! Ko boš odrasel, boš postal labod. Morda. Postal bo krepostna, pametna in lepa osebnost, ki se ni uklonila animalnim plitvinam agresivne krakajoče perjadi. Vendar bo tudi eleganten labod še vedno plaval med enako agresivno krakajočo perjadjo, ki se je medtem le postarala, a ne v resnici odrasla.
Verjetno je že precej očitno, da ne premorem zelo dobrega mnenja o procesih domnevne socializacije v okviru vzgojno-izobraževalnega aparata, ki se pretvarja, da izvaja pomembno poslanstvo, pri čemer pa se žal zdi, da se teoretični pojem socializacije zlahka pretvori v drhalizacijo v praksi. Zgodovina vzgoje najmlajših članov družbe ni ravno blesteča. V patriarhalizirani preteklosti so se z otroki ukvarjale predvsem vzgojiteljice. Poklic je bil izrazito feminiziran in še danes je podobno. Ampak zakaj? Po patriarhalni ideologiji predstavljajo otroci v najzgodnejšem obdobju nekaj podobnega malim opicam, s katerimi naj bi se zmogle ukvarjat kronično poneumljane, nerazgledane in neizobražene ženske, ki jim moški gospodarji niso prepustili niti volilne pravice. Ženske so bile pravzaprav dojemane kot bitja, ki so na enakem mentalnem nivoju kot otroci in naj na takšnem nivoju tudi ostanejo. Pomislite! Otroci v najranljivejšem obdobju, ki v osnovi oblikujejo osebnost do približno sedmega leta, so po patriarhalni pameti prepuščeni nadzoru in vzgoji žensk, ki veljajo za skoraj neprištevne in brez moškega nadzora povsem izgubljene v vesolju. »Pametni« očetje naj se vključijo v življenje otroka šele takrat, ko mala opica že pridobiva na človeških lastnostih. Hodi, govori in je celo sposobna osnovne komunikacije. V dokaj izdelani fazi razvoja bi vrli odtujeni ata rad malemu človečku solil pamet. Da se otroci ob zatrtih, nevrotičnih in poneumljenih materah in vzgojiteljicah ne morejo naužit in naučit nič spodbudnega za prihodnost človeštva v imenu dobro izkoriščenih pogojev za kakovostno sobivanje, je logično. Da se kasneje tudi ob čustveno odtujenih očetih, ki bolehajo za pohojeno empatijo, narcizmom, frustracijami, patološkimi ambicijami in paranojo v vojni z drugimi »samci«, otroci ne naučijo nič resnično pametnega, žlahtnega in plemenitega, je logično še bolj. Ključno vprašanje Zahodnega človeka pa je, koliko pozitivnih sprememb smo glede na bistveno boljše pogoje bivanja in možnosti od kleropatriarhalne daljne preteklosti ustvarili vsaj v temeljnih vrednotah in prioritetnih vrlinah.
Odgovor na začetku socializacije človeka je enostaven. Vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih bi morali poosebljat enega izmed najbolj vsestransko izobraženih, razgledanih, inteligentnih, osveščenih in psihosocialno usposobljenih kadrov v družbi. Poklic bi moral postat temu primerno visoko cenjen in spoštovan. Logično, saj govorimo o osebah, ki vzgajajo bodoče rodove v najranljivejšem obdobju in pomembno soustvarjajo prihodnost naroda, kar še toliko bolj velja za osnovnošolske in srednješolske učitelje.
Žal je splošna mentaliteta precej patološka. Prevladuje popolna neuravnoteženost med potrebo po gibanju in učenju umirjanja, čuječnosti in osredotočanja na določeno dejavnost. Otroke večinoma ne vodijo skozi življenje ljudje, ki vsaj dovolj berejo, opazujejo in mislijo. V digitalizirani in neoliberalizirani norišnici družba diha na adrenalinu. Obstaja polno knjig za otroke in raznorazne ustvarjalne igre, preko katerih lahko otrok razvija tudi mentalne in umske sposobnosti. Ampak ne! Današnji starši, pedagogi, guruji in medijski pametnjakoviči ne vedo, kaj bi z otroki počeli, pa jih puščajo, da blaznijo v prazno in poglabljajo neznosen občutek pomanjkanja pristne pozornosti. Logično, da konstantna akcija sproža nove navale adrenalina in še več potrebe po brezumni akciji. Res nenavadno, da najstarejši osnovnošolci ne znajo dobro pisat niti po nareku. Njihova koncentracija je bojda tako na psu, da ne zmorejo sestavit več kot pol strani polpismenega prostega spisa. Vse, kar zmorejo počet v navideznem miru, je buljenje v pametni telefon. Slikce gledajo! Igrajo igrice, v katerih se podobice hitro premikajo. Starši so krivi, ker njihovi otroci ne znajo izražat in ubesedovat niti lastnih občutkov! Res?! Samo starši?! Oprostite, ampak današnji starši so generacija, ki ji pripadam tudi sama, zato zelo dobro vem, kakšne vzgojno-izobraževalne ustanove so obiskovali. Takšne, v katerih so nas poneumljali s skrajno bedastimi in škodljivimi igrami. Gnilo jajce. Zemljo krast. Med dvema ognjema. Branje? Se hecate!!! V šoli smo se naučili, da je branje potrata časa! Pomembno je predvsem piflanje obsežnega predloženega gradiva v boju za ocene. Kdor bi pri pouku slovenskega jezika vse prebral, namesto le nasmetil možgane s kratkimi povzetki literarnih del, bi lahko prejel celo slabšo oceno pri kakšnem predmetu, ker bi potrošil preveč časa in energije za prezamudno branje. Otroci, ki smo od malega veliko brali, smo zagotovo najmanj brali in ustvarjalno razmišljali, ko smo postali ujetniki vzgojno-izobraževalnega kolesja. Oprostite še enkrat Obvezno čtivo po šolah je ukinjeno. Znano je, da danes med študijem ne preberejo niti ene knjige celo prenekateri študenti primerjalne književnosti! Saj nič hudega. Učitelji in profesorji itak nikoli niso bili naklonjeni branju in učenju v pravem pomenu besede. Žal. Starši so vsega krivi?! No, ja. Starši lahko postanejo ljudje, ki pojma o pojmu nimajo o ničemer, tudi najbolj odgovorni starši pa ne morejo popravit vsega, kar vrtec in šola v imenu profesionalnosti zavozita.
Kako sem veliko brala in postala najbolj nezaželena knjižna svetovalka
Ker sem odraščala kot edinka, sem bila toliko bolj podvržena preživljanju časa sama s seboj. Dopuščeno mi je bilo, da občutim dolgčas. In ja. Odraščala sem med nešteto knjigami v družini bralcev. Ne spomnim se, kdaj sem prelistala prvo slikanico. Ne spomnim se, kdaj sem slišala branje prve knjige. Zelo dobro se pa spomnim, da je bilo poslušanje zgodb in pogovor o njih daleč najbolj zanimiva dejavnost, a mi je v izvedbi kmalu začela presedat. Če je pri otroku spodbujena radovednost, si kmalu zaželi več svobode pri odločanju, kdaj in koliko bo preko branja spoznaval nove zgodbe, pojave in spoznanja. Začne se sanjarjenje o samostojnem branju. Živela svoboda! Spontano učenje branja, ki izvira iz notranje želje, vzbudi spoštovanje do pisane besede. Spoštovanje do knjig. Spoštovanje do vednosti. Spoštovanje do osebnosti, ki posredujejo znanje in modrost! Kdor ne posluša, nima smisla, da veliko govori. Notranjega sveta človeku ne more nihče ukrast ali uničit! Ko se otrok na lastno željo prvič prečrkuje skozi knjigo in ne pod prisilo drugih, doživi prvi simbolni akt občutka svobode, ki ga ne pozabi nikoli. Branje je v mojem življenju hitro postalo navada, radovednost nekaj najbolj vznemirljivega, cilj pa poseganje po vedno zahtevnejših zalogajih. Buljila sem v številne knjige na knjižnih policah, ki so poleg nekaj omar za obleke prekrivale skoraj vse stene v razpoložljivih sobah. Vse tiste knjige, ki jih berejo odrasli, jaz pa še ne. Ker jih baje še ne bi ustrezno razumela. Tako mi je bilo rečeno. Ne razumem še dovolj. Komaj sem čakala, da bi razumela dovolj in vedno več. Na živce mi je šla Pika Nogavička, ki se je otepala odraslosti in želela za vekomaj obtičat v zasužnjeni liliputanski podobi. Nerazumljivo. Odkrito povedano me nobena knjiga za otroke na zavedni ravni ni posebej zaznamovala in hkrati so me zaznamovale. S časom se niso več kosale s silo možnega vpliva razpoložljive literature za odrasle. Pomikale so se v oddaljeno preteklost. Spomnim se, da me je posebej očarala Matilda Roalda Dahla, vendar sem si vsebino zapomnila le okvirno. Živi so ostali predvsem pozitivni občutki. Ko sem jo kasneje v odrasli dobi ob naključni priložnosti prelistala ponovno, mi je postalo jasno, s čim me je navdušila. Matilda je pravzaprav kritika neumnosti in čustvene zadrtosti odraslih v zlagani vlogi skrbnikov in učiteljev, ki ne prepoznajo posebnega potenciala otroka in zatirajo tudi plemenite odrasle osebe. Matilda razkriva vojno med dobrim in zlim v svetu odraslih ter hinavščino v odnosu do otrok.
Spomnim se navdušenja nad avanturizmom in bistroumnostjo Emila in detektivov Ericha Kästnerja in navezanosti na zbirko poezije Sonce ima krono Srečka Kosovela. Mnogo knjižic je romalo skozi moje roke in vse so bile pomembne na svoj način. Literatura za otroke je predstavljala predvsem iniciacijo v svet branja in hlepenja po vedno bolj zahtevnih slogovnih in vsebinskih izzivih. Kdor redno bere, se mu postopno razkrije zanimivo dejstvo, da so pomemben člen v verigi tudi knjige, ki jih izločimo v kot razočaranja ali celo odpora. Razmišljanje ali pogovor o literarnem delu, ki mu sodimo z negativno oceno, je lahko enako navdihujoče in živo kot ob literarnem delu, ki bralca globoko prepriča in fascinira. Bralci se s posebnim mazohističnim užitkom prebijamo tudi skozi literaturo, ki sproža bore malo pozitivnih občutkov ali celo užitka, vendar presodimo, da smo ujeti v svet, ki ga želimo razkrinkat in doumet. Bralci smo zato nezaželeni svetovalci za izbor čtiva nebralcem.
Nekaterim nebralcem, ki me vsaj približno dobro poznajo, se kdaj pa kdaj zazdi dobra ideja, da bi me povprašali za nasvet pri izbiri literarne poslastice. Želijo poslastico! Po dolgem času bi se radi nahranili z duši in intelektu kakovostnim obrokom, vendar ne vedo, katero knjižno jed bi izbrali, razen kadar se na trgu pojavi udarno oglaševan hit poletja. Ljudje so večinoma radi na liniji z normo in popularnimi dejavnostmi, da se počutijo v sozvočju z družbo. Za ceno občutka pripadnosti so pripravljeni marsikaj potrpet in celo ogrožat lastno življenje ali življenja drugih.
Najbolj neprijetno presenečeni ob svetovalcu mojega profila se izkažejo tisti posamezniki, ki so ob redki odločitvi za branje zelo ponosni na svoja visoka in dobro izdelana pričakovanja. Pa menda bom razumela, da želijo le naslov tistega najboljšega in edinstvenega literarnega izdelka, ki povprečnega človeka razsvetli ali pa z določenim optimalnim naukom vsaj pripomore k razrešitvi pomembnega problema, ki trenutno muči iskalca osebne odrešitve. Nebralci se zavedajo, da še obstaja na svetu manjša skupnost obsesivno kompulzivno motenih čudakov, ki zapravljajo dandanašnji skromno odmerjen prosti čas za nesmiselno mučenje z zamudnim branjem vsega možnega v knjižni obliki. Nenavadni obsedenci se prebijamo skozi številne knjižne zalogaje, čeprav morda največ enkrat na leto naletimo na presežno navdihujoč izziv. Ob izostritvi pričakovanj pa ima pravzaprav celo vsak zagret bralec v visoki starosti na koncu koncev shranjenih v spominu le nekaj optimalno priljubljenih knjižnih stvaritev, na vrhu piramide pa morda celo en sam zmagovit ustvarjalni izdelek po lastni presoji. Koliko zapravljenega časa za tako skromen iztržek!
Sodobni racionalni in praktični nebralci, ki ne bolehajo za nenavadnimi osebnostnimi ali duševnimi motnjami, kot je na primer obsesivno kompulzivno slo po branju, k osebnim interesom pristopajo preudarno. Čemu bi se naprezali, če pa lahko uporabijo le ožji izbor norca, ki dnevno bere, namesto da bi raje postoril kaj dobrega ali koristnega za lastno prihodnost. Lahko bi se na primer obsedeno posvečal zdravi prehrani, telovadbi in poslovanju s kriptovalutami za čim bolj zdravo in dolgo prazno življenje. Nebralci se običajno zaletavajo v knjižno ponudbo za »osebno rast«, ki ponuja odrešitev v primeru vzornega sledenja paradi naukov, verskih nasvetov in navodil za znosno prenašanje življenja. Na voljo so številne različice preprosto podanih »kozmičnih resnic« in zgodbic, ki naj bi potrjevale učinkovitost psevdoduhovnih idej. V sekularizirani potrošniški družbi, v kateri religija ne predstavlja več dominantnega vpliva na um in duha velike večine, ponuja trg polno prilegajočih se nadomestkov v izogib soočanju s stvarnostjo. Nebralci, ki se prosto po B planu odločijo, da bodo lepega dne ponudili možnost izboru kakovostne literature, so običajno že razsvetljeni do te mere, da so dovolj razočarani nad sodobno ponudbo praznovernih bukvic na knjižnih policah, vendar pa pristopajo v pričakovanjih na popolnoma enak način. Prosijo vsaj za odrešilno molitev, če že ni na voljo biblija. Prosijo za občutek osebnega vrhunskega športnega dosežka, četudi je njihova bralna kondicija na primerljivi ravni z osebo, ki je več let preležala v postelji in se lepega dne odločila, da preteče maraton do cilja, po možnosti z odličnim rezultatom.
Enako uteho privoščijo tudi svojim otrokom, ki jim sami ne predstavljajo zgleda kot bralci in jim tudi v najmlajši fazi redko privoščijo branje, kaj šele da bi jim uspeli vzbujat veselje do opismenjevanja, razmišljanja in branja. Nebralcu bralec ne more v vlogi svetovalca izpolnit pričakovanja. Bralec namreč srka spoznanja, sporočila in informacije od vsepovsod, kar ni nadomestljivo preko ene same popolne knjižne biblije. Bralec se lahko sploh ne spomni, od kod je načrpal vse, kar počiva v zakulisju njegovih možganov in pride na plano ob pravem trenutku kot ustrezen pomislek, kontekst ali motiv. Bralec preprosto bere in se konstantno uči preko številnih virov! Odgovori na določena vprašanja se, podobno kot v življenju, lahko skrivajo na povsem nepričakovanih mestih. In ko nebralec bralca povpraša, v kateri knjigi bi izvedel največ o nečem, kar ga trenutno žre, bralec prav gotovo ne bo poznal odrešilnega odgovora. Pozitivnih učinkov branja ni mogoče podarit. Zato je prebuditev radovednosti in veselja do branja najmanj, kar bi vzgojno-izobraževalne institucije morale privoščit otrokom in mladini, ki bodo nekoč verjetno postali starši! Zaenkrat se nič podobnega ne dogaja. Verjetno predvsem zato, ker tudi vzgojitelji, učitelji in profesorji večinoma sploh niso bralci!
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
