Peter Semolič: Poezije vprašanj

Krištof Dovjak: Saladinovo ihtenje (Hiša poezije, Ljubljana)

Naslovnica pesniške zbirke Krištofa Dovjaka Saladinovo ihtenje.

V času po koncu velikih zgodb za temo svoje zbirke Krištof  Dovjak vzame prav eno izmed velikih zgodb sedanjosti, če ne celo največjo med njimi, in sicer spopad med islamsko in krščansko civilizacijo. Na prvi pogled se morda zdi, da se je pesnik lotil teme, ki po svojih značilnostih sodi prej v domeno epike kot lirike, vendar pa takšnemu pogledu stoji nasproti vsaj od modernizma dalje zavest, da sklenjena epska pripoved ni (več) mogoča, kar lepo ponazarjata dve ključni deli dvajsetega stoletja, Ulikses Jamesa Joycea in Pusta dežela T. S. Eliota. Namesto sklenjene in v mitu utemeljene predmoderne pripovedi tu srečamo pripoved, ki se stalno razkraja pred našimi očmi, hkrati pa razkraja tudi mit, v katerem naj bi se utemeljevala. Saladinovo ihtenje Krištofa Dovjaka se zapisuje znotraj opisane tradicije, saj je zanj značilna fragmentiranost, eliptični govor in modernistična metaforika, ki te pesmi iz sfere realistične pisave premikajo v bližino samonanašajoče se pesmi.

Vendar pa v podstati Dovjak ohranja tudi nekatere navezave na predmodernistično poezijo, pri tem mislim predvsem na bližino poezije in glasbe in sicer tako na ravni izjavljanja kot na ravni ubesedovanja, kar pričujoči poeziji daje poseben, skoraj trubadurski ton. Vendar pa modernistični postopki prevladajo, v pesmih se srečamo z liki in personami, ki govorijo v imenu bodisi Saladinovih vojščakov bodisi križarjev, pri čemer že skoraj v dramski maniri govorijo drug mimo drugega, zato je ključno vprašanje te zbirke vprašanje prevoda oziroma ali je ta ob trku dveh civilizacij sploh možen. Prevod tako ni razumljen zgolj v dobesednem pomenu besede, ampak pridobi v kontekstu zbirke simbolne razsežnosti, saj sega tudi na področje glasbe in nenazadnje same pesniške govorice – tudi ta se namreč vzpostavlja kot govorica drugega, kot protigovorica, kot takšna pa ne razgrajuje le sebe, ampak tudi svet, na katerega se nanaša, torej islamsko in/ali krščansko skupnost v njuni preteklosti in sedanjosti.

Saladinovo ihtenje je izrazito sodobna zbirka, za katero se zdi, kot da se zapisuje na sledi Poundove maksime “make it new”. Zato je Saladinova žalost ob nezmožnosti prevoda, oziroma vzpostavitve razumevanja med obema civilizacijama, tudi naša žalost. Vendar pa Dovjak tej žalosti navkljub najde upanje in najde ga prav v Saladinovi drži – zbirka je globoko zaznamovana s tradicijo humanizma, s težnjo po odpreti se ‘vsem barvam in tonom’.

Maja Vidmar: Pojavi (LUD Literatura, Ljubljana)

Naslovnica pesniške zbirke Maje Vidmar Pojavi.

V zbirki Maje Vidmar se srečamo s pomirjenim, pripovednim tonom, ki nam vliva občutek varnosti, vendar pa varnosti pod zaledenelim nebom in sredi praznega trga. Prevladujoče občutenje zbirke je samota in subjekt teh pesmi se lahko le sam na novo osmisli in si poišče mesto v svetu. Odrešenost od tradicije mu podeli določeno mero svobode, hkrati pa v njem vzbudi tudi tesnobo; ta pride še posebej do izraza v pesmih, ki tematizirajo živali.

V pesničinem neposrednem stiku z živalmi ali prek filmov na Youtubu le-te zažarijo v svoji enkratnosti in tujosti do človeškega sveta, pri čemer so nam tuje ravno zaradi podobnosti, na katero pa le težko pristanemo – v sočutju, ki sega prek meja živalske vrste. Ob samoti je drugo ključno občutenje te zbirke empatija. Te pesmi nagovarjajo v nas temeljno potlačitev, da so tudi živali čuteča bitja. V aktualnem trenutku pesmi delujejo kot angažirane, vendar pa segajo še globlje, do samih temeljev vzpostavitve homo sapiensa kot posebne in drugim vrstam nadrejene vrste, pokritje za takšno vzpostavitev pa ljudje neredko najdemo v bogu, pri čemer potlačimo dejstvo, da »kadar je nekaj v nebo vpijoče, to po vsej verjetnosti ni povezano z nebom, ampak s človekom.« Odločitev pesnice za ateizem je tako več kot logična.

Poezija Maje Vidmar je poezija vprašanj, tudi vprašanj, ki izhajajo iz pesmi v zadnjem delu zbirke, ki je z naslovom Otrok ločen od preostalih pesmi. Tu ne gre za zunanjega otroka, temveč za notranjega otroka, ki nam ne podeljuje samo nedolžnosti in možnosti čudenja nad svetom – ta raje pride od naših transformacij kot odraslih ljudi, takrat, ko se zavemo družbenih prisil, ki smo jih ponotranjili – temveč nas tudi vedno znova obteži s svojimi dejanji, čutenjem, strahovi.

Nove pesmi Maje Vidmar nas naslavljajo z vprašanji, ob katerih nam je najmanj neprijetno, saj nagovarjajo v nas različne potlačene teme, zato ni nenavadno, da se zbirka konča s pesmijo Intervju (str. 93), v kateri pesnica tematizira smrt, strah pred smrtjo in človekovo nemoč, da bi lahko odločilno vplival na »odštevanje«, ki se začne ob našem rojstvu.

Pesmi iz zbirke Pojavi so strašne, grozljive, zaznamovane z bolečino, vendar nikoli patetične, a so tudi lepe, le da to postanejo šele takrat, ko se skupaj z njimi v polnosti soočimo s temačnimi vprašanji o našem bivanju in delovanju v svetu – takrat pojavi, od palice in živali, prek praznih trgov in zaledenelega neba, do otroka v nas zažarijo v tihi, odmaknjeni, samo njim lastni, a še kako tudi nas presvetljujoči lepoti.

Ivo Stropnik: Od anusa do želve (Ustanova Velenjska knjižna fundacija, Velenje)

Naslovnica pesniške zbirke Iva Stropnika Od anusa do želve.

Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«, katere avtor je prav Stropnik.

Lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo, ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, ki pa jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij.

Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo, in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbudijo v nas. Namreč vse pesmi so pisane v oblika nizanja različnih vprašanj, pri čemer gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik nanje ne ponuja odgovorov, ampak le-te prepusti bralki in bralcu. Toda ne glede na to, da so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna – Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvari izjemno raznolike in v sebi dinamične pesmi, to pa doseže z različnimi postopki, kot so prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka, ritmično raznovrstnostjo, v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi, z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih najdemo stavke, ki se približajo angažirani poeziji,  kot tudi z medbesedilnostjo in nenazadnje z menjavo tona: satiričnim, humornim pesmim, sledijo trpke in pretresljive pesmi, kot je to pesem bližine, posvečena spominu pesnikovega očeta in matere.

Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravnih, od zvočne, fonetične, prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega konteksta, s svojimi vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke. 

Ivo Stropnik je s pričujočo zbirko zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale svojega dolgoletnega projekta Slovarja melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas.

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)