Pesniško zbirko Leta na oknu začneš z verzi: »Nikoli ne bom prepričan, / da sem bil otrok.« In vendar te bom najprej povprašal po otroštvu. Rodil si se v Nemčiji slovensko-italijanskim staršem, kasneje si se preselil v Furlanijo. Seamus Heaney je nekoč rekel, da je pričel s pisanjem poezije, ko se je njegovo branje križalo z njegovimi koreninami. V kolikšni meri je pri tebi pisanje poezije povezano, če sploh je, z vprašanjem identitete oziroma identitet? Tu izhajam tudi iz lastne izkušnje, saj je (bilo) pri meni pesnjenje tesno povezano prav s tem vprašanjem …
Ne vem, če je moje pesništvo res povezano prav s problemom identitete, čeprav se s tem problemom ukvarjam vsaj zadnjih petindvajset let. Identiteta je zame čudna stvar: rodil sem se v Nemčiji, kjer so delali moji starši, ker takrat (tako kot danes) v Italiji ni bilo dela. V Italijo sem prišel, ko sem bil star leto in pol, živel sem v majhni vasici in prvič sem v stik z drugimi otroci prišel, ko sem začel hoditi v osnovno šolo. S problematiko Slovencev v Italiji sem se začel ukvarjati pozno, ta »svet« sem odkril šele pri dvajsetih letih. To odkritje pa mi je odprlo pot tudi k spoznavanju slovenske književnosti. Se je takrat kaj spremenilo v moji identiteti? Verjetno se je, ampak to se je zgodilo tudi takrat, ko sem se poročil s Kolumbijko in prek nje spoznal drug zanimiv »svet«, tokrat južnoameriški. Konec koncev mislim, da ima prav tisti, ki je rekel da je identiteta kot lazanja, da se spreminja s plastmi, ki so narejene iz izkušenj, ki jih človek nabira od rojstva do smrti.
Različni pesniki na različne načine opisujejo doživetje svojega prvega srečanja s pesništvom. Kako si se ti srečal s poezijo? Se nemara še spomniš, kdaj te je prvič nagovorila in kdaj si sam pričel s pisanjem?
V naši hiši smo imeli le malo knjig. Spominjam se samo enciklopedije in pa knjig iz zbirke Readr’s Digest. V šoli poezije nisem maral kaj posebno, še posebej ne, če sem se jo moral učiti na pamet. Potem pa se je nekaj verjetno zgodilo pri mojih dvajsetih letih, vendar ne bi znal razložiti kaj. Preprosto sem začel pisati in pisal sem poezijo. Dve leti kasneje sem poslal zbirko (naslov zbirke je bil Notte delle radici, Noč korenin) na neki pesniški natečaj v Milanu. Ko sem zanjo dobil prvo nagrado, sem bil tisti, ki je bil najbolj presenečen.
Kateri pesniki so v največji meri vplivali nate, na tvoje pesništvo?
Zelo različni. Kaj imata skupnega Jorge Luis Borges in Charles Bukowski kot pesnika? Verjetno samo to, da sem, ko sem ju bral, začutil v trebuhu neko gibanje. Nisem velik bralec poezije, imam pa svojo majhno knjižnico, iz katere vsake toliko časa izvlečem kakšno knjigo in jo preberem, marsikdaj tudi na glas. Bi pa omenil še enega pesnika, ki je pisal tako, kot si bi želel pisati sam, a ne utegnem, to je Roberto Juarroz: v svojih verzih je povedal svetu z enostavnimi, a hkrati globokimi besedami, ka je človek in kakšne so njegove krhkosti.
Topolovo bo zame za vedno ostal poseben kraj, kraj, kjer sem se v pesniškem smislu na novo rodil, torej po letih molka spet pričel s pisanjem. To se je zgodilo leta 1998 na festivalu Glasovi iz čakalnice, ki ga vodiš in ki je pesniški del umetniškega festivala Postaja Topolovo. Kako je prišlo do tega festivala? Ga lahko na kratko predstaviš?
To je težka naloga. Postaja Topolovo ni festival, je prostor, majhna vas v Beneški Sloveniji, kjer se vsako leto, meseca julija, nekaj dogaja. Temu dogajanju smo organizatorji postavili nekaj osnovnih izhodišč: umetniki so vabljeni na krajše ali daljše bivanje v Topolovo, edina naša želja pri tem je, da v vasi pustijo neko sled. Postaja je tudi neke vrste igra, saj v Topolovem obstajajo med drugim letališče, poštni urad, Zavod za tipologijo in celo univerza. In to v vasi, kjer danes živi dvajset ljudi.
Po kakšnih kriterijih izbiraš pesnice in pesnike, ki jih vabiš na festival?
Tako kot vsi umetniki, ki prihajajo v Topolovo, se mora tudi pesnik (pesnica) povzpeti v kraj, priti do tega prostora, če je treba tudi s kakšnim naporom (ne prihajajo vsi od blizu, vsi pa prihajajo zastonj) – to je njihovo prvo umetniško delo. Potem pa seveda morajo imeti kaj za povedati.
S svojim organizacijskim delom pri prej omenjenem festivalu kot tudi s svojim prevajalskim delom predstavljaš pomemben most med italijansko in slovensko poezijo. Ali morda lahko reflektiraš sodobno italijansko in slovensko pesništvo, v čem sta si sorodna in v čem se razlikujeta in kako se poznavanje obeh zrcali v tvojem pisanju?
Italijanska in slovenska kultura (in tako tudi literatura) sta bili v preteklosti, zaradi političnih in ideoloških razlogov, ki jih vsi poznamo, dolgo časa oddaljeni. Ko sem se začel ukvarjati s poezijo, sem pomislil, da bi bilo pametno nekaj narediti, da bi se malo bolje spoznali. Najprej sem začel prevajati predvsem zase, da bi boljše razumel tekste, ki sem jih takrat bral. No, potem pa sem začel sodelovati s Postajo Topolovo in takoj sem začel vabiti tudi slovenske pesnike. Da bi jih italijanska publika razumela, sem jih začel tudi prevajati. Temu pa so sledile antologije in knjige slovenskih pesnikov, ki so izšle v Italiji, in za katere upam, da prispevajo k boljšemu poznavanju slovenske literature v Italiji.
V pesniški zbirki Marginalije v tvojih pesmih v ospredje vse bolj prihaja etična dimenzija, o čemer v svojem spremnem tekstu govori tudi Iztok Osojnik. Kako ti vidiš razmerje med etičnim in estetskim v pesništvu? Je zate pesem, ko sedeš k pisanju, v prvi vrsti stvar forme ali vsebine?
Brez dvoma vsebine, seveda z vsem spoštovanjem do forme. Me je pa vedno zanimalo nekaj povedati, ne glede na to, kako bi to utegnil narediti. O etični dimenziji bi povedal le to, kar je moj dober prijatelj in odlični goriški pesnik Francesco Tomada nekoč napisal o moji poeziji, da v njej ne gre toliko za »civilno poezijo« (ta izraz po moje v Italiji uporabljajo slabo, civilna poezija je bila pač tista, ki jo je pisal Pasolini …), temveč bolj za »pravično poezijo« (poiesia giusta). Odkrito rečeno, o svoji poeziji ne maram kaj dosti govoriti, saj mislim, da je v trenutku, ko jo javno preberem ali objavim, stvar, ki zadeva druge ljudi, ne več mene.
Začetni verzi zaključne pesmi iz Marginalij se glasijo: »Ob oknu čakam na leta, ki bodo prišla / – to že veš. Pozorno opazujem.« Kakšno držo naj pesnik zavzame v današnjem svetu? Naj bo pričevalec, graditelj vizij, družbeni aktivist … ?
Menim, da bi bilo lepo, če bi pesnik utegnil biti malo od vsega tega. Ne bi rešil sveta (to je odgovor na vprašanje, ki sem ga že prevečkrat slišal, namreč, ali bi poezija rešila svet? Uffff …), a vsaj nekaterim ljudem, morda tistim najbolj občutljivim, bi bilo malo lažje živeti.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Michele Obit: (Izhodi) - 14. 11. 2017
- Pogovor z Michelejem Obitom - 13. 5. 2015