Najnovejše objave

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 06

Belo, belo … Tih poletni večer. Katja bere, sedim za računalnikom. Po dnevih dežja se je poletje končno vrnilo. Zrak in veje dreves v parku pod oknom mirujejo v prijetni toploti. Belo, belo … Z igrišča onkraj parka se sliši vzklike otrok, ki igrajo košarko ali nogomet, in vrisk vlaka z železniške postaje. Ljudje prihajajo in odhajajo in se vračajo … Belo, belo … Ulice za železniško postajo se spuščajo proti centru mesta, proti reki, nabrežje Ljubljanice se zdaj zagotovo že polni, pomislim, in odprem nov dokument v wordu. Prijatelji srečujejo prijatelje, srečujejo se pari, znanci, skupine turistov iščejo primeren bife za večerno pivo. Spodaj se v betonskem koritu vali Ljubljanica, vse bolj temna pod temnečim se nebom. Belo, belo …

Katja bere. Sedim za računalnikom. Levo na kup nametani listi in lističi. Ustvarjalni kaos ali zgolj malomarnost? Belo, belo … Začnem jih jemati v roke: fotokopije nekega teksta, počečkane s popravki, nekaj praznih listov (za kaj sem jih že hotel uporabiti?), račun iz trgovine in nekogaršnja vizitka, delci tedna, ki je minil. Belo, belo … Desno kup knjig, zloženih kot paličice za mikado ob začetku igre. Seveda jih je treba pospraviti. Ne jutri, danes, ta hip jih moram pospraviti. Zložim jih in jih potem spet zložim, ker se mi zdi, da sem jih prvič zložil narobe. Računalniški ekran se je naveličal čakanja in se potemnil. Rahlo premaknem miško, da se spet zablešči v belini svežega dokumenta. Belo, belo …

Prisluhnem Katji, njenemu umirjenemu dihanju ob branju. In nenadoma se mi porodi kup vprašanj v povezavi s še večjim kupom najrazličnejših stvari, sila nujnih vprašanj o sila nujnih rečeh, o katerih se morava pomeniti. Odprem usta in … Molčim. Vprašanja le niso tako pomembna. Vprašanja sploh niso pomembna. Tu so samo zato, ker mi je zmanjkalo papirja za pospravljanje in ker so vse knjige zložene. Pred mano rahlo utripa računalniški ekran. Ali se nisem nameril pisati pesem? Zakaj je potem ne pišem? Zakaj se izogibam celo pogledu na belino odprtega dokumenta?

Pravzaprav ne vem, za kaj točno gre in ali gre res za pregovorni strah pred belino praznega lista papirja. Vem pa, da ni prvič, da se izogibam tej belini, trenutku, ko bom res premaknil roko s svinčnikom, kulijem ali nalivnim peresom, ko bom res udaril po tipkah pisalnega stroja ali računalnika.

Pred očmi se mi zvrstijo vsa mogoča pisala, s katerimi sem do zdaj čečkal svoje verze, vse mogoče podlage, na katere sem jih čečkal. Pri pisanju pesmi je namreč zanimivo tudi to, da ni vseeno, s čim pesem pišeš in na kakšno podlago jo pišeš. Pisanje z roko je popolnoma nekaj drugega kot pisanje na računalnik ali pisalni stroj ali tipkanje pesmi v pametni telefon. In tudi ni vseeno, ali se jo piše na brezčrtni papir, na karo papir, na črtast papir, v zvezek, blok, na bel ali obarvan papir. Pisalo in podlaga ter velikost podlage na nek čudežen način med pisanjem postaneta del procesa pisanja pesmi.

Sam sem vse tja do začetka devetdesetih let pisal pesmi na roko, s črnim kulijem in v zvezke z malim karom: drobna mreža mi je bila kot neke vrste koordinatni sistem in šele znotraj le-tega sem lahko zagledal in realiziral pesem. Samo tam je pesem dobila zame razvidno telo. Potem pa se je vse skupaj nekega dne ustavilo in mreža, ki mi je prej nudila orientacijo pri pisanju, se je nenadoma spremenila v zaporniške rešetke, črke in verzi pa so se zvijali v njej kot ribe v ribiški mreži. V nekem intervjuju je Ivan Mrak povedal, da že po videzu svoje pisave ve, ali mu gre pisanje tisti dan od rok ali ne. Podobno se je godilo meni, s to razliko, da sta se čudno vedla tudi pisalo in papir.

Ne vem, kako mi je takrat v začetku devetdesetih v roke prišel kup brezčrtnega papirja, A4 format, s pomembno napako: listi, ki naj bi bili beli, so bili neenakomerno oranžno obarvani. S papirjem se je srečno ujelo tudi novo pisalo, tokrat nalivno pero. Verzi so se mi podaljšali, zadihali, pesmi so se sprostile in se napolnile s čutnostjo, ki je moja pisava prej ni poznala. Kot da bi mi brezbrežnost papirja ponudila novo svobodo, oranžna barva pa bi se prelila v besede, ki so dišale po koži, orošeni s potom.

Belo, belo … Sedim pred računalnikom. Katja bere. Nekje je pesem, ki čaka, da se udejanji. Moram res spet enkrat menjati pribor za pisanje, da se bo tudi res udejanjila?

Peter Semolič

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič
O Peter Semolič (34 Člankov)
Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik. Foto (c) Nina Medved
Kontakt: Website