Nick Makoha: Kraljestvo težnosti

Nismo Aleksander, ki je osvojil svetove
in jim dal nove jezike, delimo pa zgodbo
ladje, ležeče na afriški reki, ki se na obali                            
razpenja, zdramljena od mrzle nočne plohe,            
in zre v obličje Nila, ko te opominja
 
                                   Kragulj si
                                   ki molčiš v glasu
                                   vesolja opolnoči
 
Kaj žene človeka, da poimenuje mesto po sebi,
da od zidakov hoče, naj bodo kosti, od vetra,
naj diha kot pljuča noči,
od noči, naj pride bliže, naj ti spregovarja
kot pleme, od plemena, naj spi,
od sna, naj mu jezik razveže, od
jezika, naj sanja? Pridi k meni.
 
Ne vidiš, da sem se podal iskat ogenj,
neizoblikovano pesem luči? V ustih
mi lebdi ime kakor dim, bilo je izrek
preročišča. Kot drugi sem iskal
gozd, kraj, ki bi mu rekel dom.
 
A kaj ti lahko povem o Kraljestvu,
o tem, če ti svet leži pri nogah?
Ko boš obredel vse meje te zemlje,
boš hrepenel po zrcalih, jih iskal v potokih,
in ko ti bo reka vrnila pogled,
kako naj veš, da se ni nič izgubilo?

Prevedla Katja Zakrajšek

Nick Makoha

Latest posts by Nick Makoha (see all)