Človek, ki je pripiral oči, ne da bi spustil veke
včasih stoji odprtih oči kot trebuh zgodovine
po mimohodu ljudi, si kot ostriga po srečanju z nožem
želi spustiti veke, toda zataknile so se mu
kot železna zavesa v Jeruzalemu
Alžiru, Santiagu, Belfastu, Berlinu, Budimpešti
človek, ki je pripiral oči, ne da bi spustil veke
odpre usta in beseda, ki uide iz njih, je kot pešak
boji se, blebeta, jeclja, ustnice mu drhtijo
nikoli še ni govoril v jeziku sanj
ko bi se moral zbuditi, je že prepozno, dan eksplodira
kot gnil sadež, vržen ob steno
ognjena luna, sanjska kri obrizga zemljo
se razlije po strani in papir je spet le umazana krpa
zaspi prekrižanih rok z zapečatenimi ustnicami
z dlanmi, razprtimi kot usta
ki iščejo neko drugo
besedo
Prevod Vera Pejovič in Peter Semolič
Marc Delouze se je rodil v Parizu in je pesnik in popotnik “iz nuje”. Prvo pesniško zbirko “Spomini iz hiše iz besed” (Souvenirs de la maison des mots) je objavil leta 1971, predgovor zanjo pa je napisal Louis Aragon. Sledile so še tri zbirke, potem pa se je zavestno odločil za dvajsetletni javni molk. V tem času je ustanovil Les Parvis Poétiques, literarno organizacijo, ki se ukvarja s prirejanjem različnih literarnih dogodkov, kot je “Nepretrgani pesniški festival v 18-tem okrožju” (Festival Permanent des poésies dans le 18ème arrondissement), ki se odvija na področju Montmartra in na katerem nastopajo pesniki, glasbeniki, igralci, plesalci, pevci, likovniki, videoumetniki … Njegova zadnja pesniška zbirka je “Pesem Zemelj” (La Chant des Terres). Marc Delouze se ukvarja tudi z inovativnimi pristopi v podajanju poezije in je avtor desetih knjig, ki jih je napisal v sodelovanju z različnimi slikarji.
Latest posts by Marc Delouze
(see all)
