Dragi Marc,
 
se res poznava že pol stoletja? Kmalu bo res že toliko. Želja, da bi ponovno prebral Spomine iz hiše besed in obudil spomin na najino prvo srečanje leta 1971, me je privedla do drugega naslova, ki je nadnaslov ponovne izdaje: Pesmi v končni fazi (2011).
 
Imel si prav, da si si upočasnil čas, ko ga je manj; ni boljšega kot malce humorja, da se zavest zbudi. S težavo zapisana zadnja beseda povzroči trenutek tišine, v kateri pridobi na pomenu, ki me preseneča in izziva. Temu je tako zaradi znanega trenutka ozaveščanja med poprej omenjenima naslovoma, ko ta beseda – beseda »zavest« – naenkrat pridobi še poseben pomen, vrednost, zmožnost poimenovanja, ki osvetljuje včerajšnje ponovno branje tvoje knjige z dvema naslovoma.
 
Ob ponovnem odkrivanju tvojih pesmi iz let 1970–1971 sem bil občutljiv na tvojo nedolžno rabo besed: ta daje tvojim takratnim pesmim spontanost, ki ohranja njihovo svežino in mladost. Včasih, kadar je ustaljen, je njihov ritem ritem posnemanja, ki pa se zgodi tako naravno, da pridobi enako živahnost.
 
Ton »končne faze« je v mojem branju povzročil nekakšen trk, temu pa je sledilo odkritje besede »zavest«. Od leta 1971 do 2011 je preteklo štirideset let: najbolj prikladno bi jih bilo označiti kot »pesniške trge« in navesti njihove dolgotrajne uspehe, kar dokazujejo objave, med katerimi mi je še posebej draga Govori svet (2007).
 
Vendar mi občutki ob delu »V enakih solzah« in drugih delih, ki sestavljajo »Končno fazo«, dajejo misliti, da se v vseh teh letih nisi nehal samospraševati, obenem pa si vse skupaj ozaveščal, kar je bolj in bolj načenjalo tvoj odnos do pisanja, do politike, do družbe. Na vsakem izmed teh področij si doživel pokol – da, beseda je pretirana, a jo uporabljam z razlogom, da nasilje, ki ga izkusimo, nima meja, ko vedno znova izgubljamo gotovost v zvezi s prihajajočimi časi, ko se bo pelo, kateri družbeni red je pravičnejši, pisanje pa bo narekovala iluzija naslednje objave.

Zdi se mi, da si, bolj kot kdorkoli, trpel, »v enakih solzah« ob odkrivanju podobnosti med vsemi represijami in vsemi zbirnimi taborišči, kakorkoli so se imenovala in kjerkoli so se nahajala. To izražaš v aforizmih, ki trpinčijo jezik, v opombah, ki zarežejo v vertikali, skratka z iznajdbo odpora, ki ne okleva prizadeti sedanjosti, da bi jo rešil vsaj pred iluzijami.
 
Hvala iz vsega srca,
 
Bernard
 
Prevedel Luka Kürner

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS