Mansour Noorbakhsh: Dokler me ne prepoznaš

Celo mračno ali zvezdnato nebo potrebuje zvok čričkov, da poživijo noč.

Zato jim lahko prisluhnemo ali pa poslušamo svoje korake, ki spominjajo na petje. In še vedno nič ne more pomiriti sanj, odpihnjenih z nenadnim nepovratnim prebujenjem.

Rešite pesem zame, besede otroštva, materinstva ali ljubezni, izgubljene v Teheranu, Bagdadu ali Kabulu ali umrle v Damasku, vržene skozi bolnišnično okno, utopljene v zapuščenem bazenu, poginule v sestreljenem letalu ali v slavnem svetem zaporu, izginule ali ukradene nekje na Bližnjem Vzhodu, v Afriki ali kje drugje, vznemirjene, omrtvičene, žalujoče. In še vedno je čar odgovornosti ali “pravičnosti” sardonični nasmešek, sebičnost nerealnih protestov. Spoštovanje, upoštevanje ali sočutje v odsotnosti tvojega glasu je ironična tavtologija. Samo vaše podtalne besede ogrožajo tiste, ki nas vidijo kot zastrte in neme človeku podobne sence. Streljajo pesnike. Reši pesem in povej nekaj, zaradi česar bom še naprej sanjaril o korakih tvojega otroštva, ki spominjajo na petje; živahnih, srečnih in odločnih. Reci nekaj, kar nas bo rešilo iz sence tistega, kar vidiš izkrivljeno, in zagotovilo, da se bomo prepoznali, ko bomo hodili po tej prašni cesti, ob tej deroči reki ali proti tistemu cvetočemu travniku, ki se mu bližamo, če se mu bližamo. Tvoj molk me straši.

 

Prevedel Peter Semolič

 

Mansour Noorbakhsh
Latest posts by Mansour Noorbakhsh (see all)