Tatjana Gromača se v njeni drugi pesniški knjigi naslovljeni Brezdomec Ivan in njegove pesmi z nekoliko bolj lebdečo in spevno govorico pesniško oglaša po dvajsetih letih. Njen prvenec Je kaj narobe?, ki ga je leta 2004 prevedel Tone Škrjanec, je upovedoval porogljiv, tragičen, predvsem pa prizemljen pesniški svet, napolnjen predvsem s trenutnim urbanim življenjem in njegovimi posebneži. Z uporabo tovrstne stvarnosti je šlo torej zgolj za eno izmed možnih pesniških plasti, kjer je mogoče preigravati jezik, ki pa, ravno zaradi prizemljenosti, ni bil nič kaj speven, liriziran, ampak nadvse prozaičen. Ta prozaičnost se je še dodatno navezovala na že omenjene mnogotere čudake, ki so zaradi svoje prosojnosti, plastičnosti v jezik Tatjane Gromače vstopali s posebno bivanjsko težo, in nenavadnosti navkljub povedali nekaj resničnega o človeškem izkustvu.
Raznoosebne perspektive se ohranijo tudi v tokratnem pesniškem zamahu. Sicer je jasno, da je izpovedovalska perspektiva ena sama, lastna pesnici, kar je razvidno iz mnogih odstiranj njenih globljih bivanjskih pogledov, občutij in reflektivnih premislekov (denimo v pesmih Hvala pesniku in Predel ob reki). Kljub temu se njena pisava zaveda, da ji je ta perspektiva omogočena zgolj zaradi implicitnega pesniškega položaja, ki deluje kot vpojen medij, filter, njegovo občutljivo zaledje pa je predvsem pesničin razširjujoč, radoveden pogled v svet. Gromača zato nagovarja ali pa skuša izpovedati tudi izkušnjo svojega bližnjika (denimo v pesmi Darilo, Na začetku in Ostati v istem), svojih družinskih članov, povsem naključnih mimoidočih, denimo trgovcev in natakarjev. Raznovrstnost subjektov jasno izrisuje razsežnosti posamezne izpovedi, ki je s kopičenjem izkustev trdneje ustalila, unificirala mnogotere bivanjske izkušnje v eno samo.
Pri poeziji se zdi nadvse čudno govoriti o kakršnikoli objektivnosti, ki marsikdaj pomeni precejšnjo mero udobne gotovosti. In pri poeziji Tatjane Gromače se z množenjem odkritih posameznosti ne skušamo dokopati do izmerljive verjetnosti ali zanesljivosti, ampak predvsem prepričljive prodornosti, preseganja posameznika, ki poetiko vpenja v širše, razpenjajoče se izrazno polje. Skratka, pesnik je morda izpovedovalec, mešetar z besedo, nikakor pa edini, ki je izkusil trpkost, milino in naključnost bivanja. Omenjena raznolikost in kopičenje bivanjskih izkustev omogočata, da se pesniško dogajanje jasno razsredini, potem pa v razvejanosti tudi ustali, da bi se porodila neka obča človeška izkušnja. Da bi temu sledila, Gromača z razbarvanjem lastnega glasu in pripuščanjem drugega, preobrača, poljubno odpira, in zastira bralski pogled. Kar sledi je določeno utišanje njenega lastnega, »tipičnega« izpovedovalskega glasu, s tem pa ga popolnjuje z novimi, globljimi izkustvenimi plastmi.
Odločitev za razvejanost pesniškega polja ga naredi naplastenega, poleg uporabe številnih subjektivnih položajev, se tudi stvarnost sama po sebi v nasprotju s prvencem razširja. Kot že pesnica meandrira med različnimi krajinami, urbanimi, podeželskimi, tudi nadvse neokrnjenimi. Med mnogoterimi pesniškimi polji pesnica ni snovno razpeta, ampak je vanje enostavno razdeljena, vsak izmed njih namreč evocira del njene oziroma človeške biti. Razširjanje se torej podvojuje, najprej z vključevanjem drugega, potem s širitvijo atmosfere, na koncu pa s preigravanjem različnih notranjih stanj celo z drobljenjem lastnega bistva, da bi ga čistega, ogolelega dokončno uzrla. Tako se pesnica vrača samo vase, s tem pa tudi v razširjanje samo, saj z vsakim osvetljenim, prosojnim uvidom, zmore vstopiti v novo pesniško polje, na ravni pesniškega postopka, pa s tem začrta občutenje kroženja, ponavljajoče možnosti za ponovno pesniško izraščanje.
Naj nekoliko razvijem še vlogo spominjanja, ki je individualnosti umaknjeno s svojevrstno zamišljenostjo časovne enotnosti. Zastavljeno je epohalno, v maniri, da je mogoče razbirati zgodovinsko obteženo, a zrelo človeško snov. Torej, ponovno, vznikne želja, da bi pesnica upovedala nekaj občega, razsežnega, elementarnega o človeškem bistvu, ne zgolj današnjemu, ampak nadčasovnemu, nadvse univerzalnemu, tako prirojenemu kot privzgojenemu. Predvsem slednje je lahko univerzalno, le če se poraja iz zgodovinsko podobnih, ponavljajočih okoliščin. Ljudje drvimo k enakim usodam, želimo se zbliževati, da bi se trdno usidrali, pa nam vedno uspe, da svoje skupnosti razlamljamo z vse bolj splošno sprejetim nasiljem (celo slavljenim), tako zasebnim, kot oblastnim in ekonomskim, ki ga ponovljivost naših usod, tudi ohranja. In ta ponovljivost ne pomeni dobro naoljenega krogotoka, ki bi omogočal vrednotne, sistemske premike, ampak predvsem otopelost in vdajo v ustaljeno hierarhijo.
Nekaj precej bolj pretočnega in spevnega pa se zgodi na sami ritmični in strukturni ravni pesmi, zbirka se namreč skoznju razpenja skozi občutenje kroženja. Ne glede na to, da smo v prebiranju precej globoko, se zdi, da z vsako pesmijo zbirko začenjamo znova, da smo vedno znova priča porajanju, višanju, ki se potem nadaljuje v spuščanju govorice, ki se bo v naslednji pesmi lahko znova prebudila. Posebna širina Gromačinega oziranja v svet je torej izgrajena s pomočjo pesniškega postopka polnega pretočnih sosledij (k tem priča tudi pogosto uporabljen nominalni slog, asociativnost in naštevanje), ki jih je zaradi miselnih preskokov mogoče poljubno razdvajati in znova povezovati, tako da pesmi dihajo same vase in navzven. Tej zračnosti, v kateri zmore zalebdeti in tudi trajneje obviseti gost, nezatikajoč se ritem, pritiče tudi že omenjena enotna raba porajanja pesmi, prelomnih točk za spuste, vse do samega konca. K temu priča tudi razsvetljensko oziranje k naravnemu kroženju, in ravnovesju, ki ga tovrstna pretočnost napoveduje, ki se v poetiko umešča s posameznimi metaforami, pa tudi z dogajalnimi prostori, ki niansirajo atmosfero določene poetike. V tem smislu jezik zaobjame določeno prirojeno, nadvse spevno golo obliko. Obliko, ki jo enačimo z organskim prebujanjem iz niča v nekaj razcvetenega in barvitega, in s ponovnim drobljenjem v v praznino, ki naj bi nakazala, kdaj je potrebno primež pesmi razrahljati v vsaj simbolno, prihajajočo ali zgolj slutečo pomiritev: »Počutim se prijetno/Pozabljam vse neumnosti/Obsedenost z družbenimi vlogami in pozicijami/In se oddaljujem od teh prevar/Kakor se šoja oddaljuje od vetrovnih in hladnih predelov/ Kjer ni mogoče splesti prijetnega gnezda«.
Poezija Tatjane Gromače upoveduje nadvse razraščen pesniški svet, ki je sposoben tako razlamljati izkustvo sveta kot ga tudi znova pripenjati, pri tem pa se vedno znova vračati v svoje izhodišče. Bralec, morda izgubljen, morda le prepuščen naplastenim pesniškim kroženjem, je soočen z razširjenim vpogledom v svet, ki se razsredinja, razpenja v osnovno mnogoterost. Dober avtor zna uravnovešati med privilegijem lastnega medija, in s tem povezanega izreka, ter obteženostjo, prosojnostjo druge bivanjske izkušnje, zavoljo katere mora svoj izpovedovalski glas včasih utišati. Posebna širina pogleda, ki presega ponovljive vzorce in se skuša zazreti v naše, od posameznosti neodvisno bistvo, je tista, ki pesniški svet naredi za odtenek resničnejšega od sveta samega.
Vse uporabljene verze pesmi je iz hrvaščine prevedel Kristian Koželj.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Gobec: Vključene usode - 9. 5. 2024
- Lara Gobec: Krog za krogom, beseda za besedo - 8. 8. 2023
- Pogovor z Andrejo Štepec - 12. 7. 2023