Kako si se prvič srečala s poezijo? Kateri avtorji in umetniki so te na poti najbolj zaznamovali?
S poezijo sem se srečala precej zgodaj, mojo mami je namreč vedno zanimala književnost, poleg tega pa sem se sama ves čas ukvarjala z umetnostjo, igrala sem violino in umetnostno drsala. Prav tako me je privlačil ritem in spevnejše umetniške oblike, in pri desetih letih sem na mamin pisalni stroj napisala svojo prvo pesem. Sicer nihče ne more dokazati, da je zares obstajala in kaj je sporočala, saj je sčasoma izginila, se pa spominjam, da je bila povezana z belino. Moja pesniška pot se je v srednji šoli nadaljevala skozi pogosto občutenje odmaknjenosti, v katerem sem veliko opazovala, premišljevala ter potem skušala sestavljati podobe.
Kar se tiče umetniških vplivov, ki so me izgradili kot avtorico, gre gotovo omeniti ogled Pasolinijevega filma Salò, ki je name kot najstnico naredil močan vtis zaradi svoje kontroverzne in surove vsebine. Zato sem kasneje tudi začela prebirati Pasolinija, poleg njega bi še omenila Fernanda Pessoo, Sylvio Plath, Gregorja Strnišo in Svetlano Makarovič.
Omenila si podobo, ki te je pograbila in spodbudila k premisleku. Kako podobe postanejo del tvojega jezika?
Podoba je pri mojem ustvarjanju najbrž prej kot beseda. Tudi slika (kot denimo v filmu) je svojevrsten zapis in nosi kopico detajlov. Že statičen kader je sestavljen iz tisočerih pikslov, ki nosijo lastno zgodbo. Zato pri pisanju največkrat ujamem ravno podobo, ki se mi prikaže pred očmi, in jo potem poskušam zapisati. Pesem se mi zdi kakor filmska pokrajina, nabrana iz sličic, ki potem romajo v montažo.
Kako torej poteka tvoj pesniški proces, se vanj spuščaš spontano ali z jasnim načrtom?
Ponavadi izhajam iz čustvenih stanj, predvsem melanholije, spominov in jeze. Zato pišem organsko in intuitivno, prav tako svojih pesmi ne popravljam veliko. Sicer imam v mislih določen koncept, idejno zasnovo, a je ne skušam pretirano načrtovati in nadzorovati, da moja pisava ne bi postala lažna. Pri pisanju je pomembna pristnost, za katero vem, da je ne morem doseči, če s težavo nadaljujem misli in zaključujem stavke.
Zdi se, da je jeza ena izmed ključnih odzivov tvoje pesniške govorice. Kako se potem preoblikuje v tesnobo, ki jo je prav tako mogoče zaznati? Kako ta občutja umestiš v telo?
Kadar pišem, izhajam iz sebe kot posameznice, s tem pa z besedo neizogibno zaobjamem tudi kolektivno, torej družbo. Že dolgo se spopadam s tesnobo, ki se napaja iz občutij razstavljenosti in vrženosti v svet. Izhod iz realnega je gotovo pripoved, ki izhaja iz mene, hkrati pa je fiktivna. Na nek način se zato v pesmih lahko znova sestavimo.
Kar se tiče telesa bi rekla, da se vedno odziva, premika glede na naša mentalna stanja. Človekova duševnost ne deluje le na mentalni ravni, ampak tudi telesni, marsikdaj pa telesne podobe v svoji poeziji povezujem tudi z erotičnim nabojem.
Tako tvoj prvenec Edit Paf kot tudi Jesenožki se izgrajujejo na razdrobljenem jeziku posameznice vržene v svet, je pa očitno, da se je v času med njima marsikaj spremenilo, tako na individualni kot družbeni ravni. Kako so tovrstni preobrati vplivali na razvoj tvoje pisave?
Prva knjiga je bila zlepljena iz več obdobij mojega ustvarjanja, pesmi pa združujejo občutki tesnobe in osamljenosti. Verjetno je prva bolj abstraktna kot druga, ki je bolj konkretna, zanjo se zdi, kakor da je vsaka pesem naslovljena na točno določen subjekt, denimo na mojo mačko ali dedka. Ne gre za to, da bi ti subjekti nagovora potrebovali vedeti, da sem o njih pisala, gre za razvoj mojega načina pesniškega izraza, kar je bilo gotovo pogojeno z določenimi družbenimi preobrati (npr. s pandemijo).
Prav tako sem prvo zbirko pisala z drugačno motivacijo, bila sem pod vplivom elana, adrenalina in hkratnega strahu ob izdaji prve knjige. Pri drugi sem bila že bolj sigurna in suverena, prav tako sem se distancirala od nekaterih pesmi iz prve knjige.
Tvoja poezija odnos upoveduje predvsem kot navideznega in razkrojenega. Kakšno vlogo ima torej bližnjik v sedanjem trenutku?
Morda se je zdelo, da se bomo ljudje v kriznih situacijah bolj povezali, a se je zgodilo ravno obratno. Navideznost odnosov in njihov razkroj sta postala le še močnejša. Bližnjik je bil in tudi ostal orodje, predmet za lastno privzdignjenje. V ljudi se skušamo vpisati, vanje sestaviti sebe z željo o brezpogojnem sprejemanju.
V resnici se kljub razdrobljenosti, ki jo pogojujejo mnogotere družbene vloge (družinske, delovne) kot tudi družbena pričakovanja o storilnosti in reševanju sveta, sledenju kultu optimizma, lahko sestavimo le sami. Kar moramo storiti umirjeno, vsem oviram in raznovrstnim primankljajem navkljub.
Kako potem poezija prenese razkrojen svet?
V resnici današnji svet ne daje pretiranega upanja, čeprav se to sliši dokončno in grozljivo. Zato pri pisanju ne skušam olepševati in estetizirati, ampak predvsem upovedati najbolj ranljivo.
Poezija najbrž lahko najbolje prenese boleča stanja povezana z občo razkrojenostjo. Prihaja namreč v zamahih, udarcih, v katere se lahko vedno znova vračaš. Poezija me zaradi tega rešuje, sem pa zato tudi bolj ranljiva.
Poleg tvoje tesne povezanosti s podobo kot tako, se ukvarjaš tudi z videopoezijo, z njo se začne tudi tvoja druga knjiga Jesenožki. Kako je nastal fnt moj?
Fnt moj je nastajal povsem spontano, skladno z načinom, v katerem sem ga zapisala. Ustvarila sem ga v razdrobljenem jeziku, ki je nastajal v afektu, zato je na posnetku vse skupaj malce trashy in amatersko, tudi smešno. Nosi podobe, ki zaznamujejo moje ustvarjanje, boks, pohan sir, babičin krznen plašč iz medveda, pa tudi železniške tire, ki ponazarjajo ritem in zvok. Lahko bi ga imenovala za eksperimentalen kratki film, predvsem pa kot vpetost v en segment mojega vsakdanjega življenja.
Če živimo v in po delcih, kako nas poezija lahko znova sestavi?
Poezija se zdi kakor vesolje, polna neznanega z mimoidočimi črnimi luknjami, te hkrati popelje na potovanje, potem pa znova prizemlji. V poezijo ne gre polagati pretiranih upov, da nas bo vedno znova reševala, saj lahko tudi uničuje in nas naredi še toliko bolj ranljive. Zato ne bi rekla, da nas bo sestavila, ampak nas bo obnavljala, nas znova naredila človeške.
Pogovarjala se je Lara Gobec
- Lara Gobec: Vključene usode - 9. 5. 2024
- Lara Gobec: Krog za krogom, beseda za besedo - 8. 8. 2023
- Pogovor z Andrejo Štepec - 12. 7. 2023