Krizni čas sodobne kuge, ki ga upoveduje Andreja Štepec v njeni drugi pesniški knjigi Jesenožki (jst sem tok utrujena), je primerek dolgo pričakovanega, na nek način pa tudi že trajajočega zgodovinskega trenutka. Širše družbene katastrofe so namreč predvidljiv del sveta na pragu Eliotove Puste dežele, McCarthyjeve apokaliptične ceste, kjer se rokujejo, vladajo in delijo predvsem moralne nevroze, zlomi in preobrati. Katastrofe povzročijo, da je sedanjost le še bolj nikogaršnja, disfonična in osušena. Prostori za bivanje se skrčijo na preostala trhla in samotna obrobna stopnišča, s tem pa največkrat na ljudi same. Jesenožki skozi hiperodziven in razdrobljen jezik prevprašujejo, kam se zatečemo, umaknemo in morda celo umestimo, ko je bivanje v celoti parcelirano, nespečno in marginalno.
Ko govorim o marginalnem in obrobnem velja omeniti, da je tovrstni položaj pogojen predvsem s hiperobčutljivostjo pesniškega glasu in njegove razdrobljene percepcije sveta. Z zaporednim, navidez naključnim nizanjem bizarnih in domiselnih zunanjih vdorov, kulturnih referenc (npr. Tarkovski, Jakobova lestev in Vitruvijev človek), lastnih premislekov in razodevanj, pesniška govorica izpoveduje raznosnovno in nemirno vizijo sveta. Register jezika je kakor v prvencu Edit Paf trzajoč, razdrobljen, njegovo delovanje pogojujejo miselni preskoki, razdrobljene posamezne besede, ki se v naslovu usidrajo v besedno igro Jesenožki. Pesniška govorica se izgrajuje skozi preigravanje, meandriranjem po lastni snovi, ki sprva vodi v jezikovno napetost, potem pa tudi v novonastale pomenske plasti, kolizije in izpeljave, tako recimo v pesmi Abrupcija: »policaji na konjih/horse/v druge žile/nasmej/se konju jedan«.
Pri snovanju razdrobljenega, na filmske kadre razrezanega jezika, je mogoče zaznati tako ludistične težnje kot tudi možnost popolnega uničenja jezika. Njegova odsotnost je v družbi navideznega spektakla, hipnih srečanj in digitalnega vezja zanemarljiva in priča zgolj o praznini, ki jo je z lahkoto mogoče zapolniti. O možnosti izpraznjenosti jezika pod predpostavko njegove končnosti se sicer poigrava v mnogoterih pesmih (npr. Erste klasse, tudi v razdvojevanju besed v pesmi korelacija z ne bom, najintenzivneje pa v pesmi kosovelčica), a vendar se mu s tem ne odpoveduje zares, ampak privzame tonaliteto glasu, ki lahko parira občemu razdružbljanju (kot zafrkljivo nakazano v pesmi golobji macchiato, v maniri družbenega zloma pa v pesmi volič), tonaliteto, ki jo je mogoče snovati zgolj skozi razdrobljeno percepcijo, ki lahko zaobjame še žive, izbrušene preostanke.
Nemiren jezik izkazuje jasen konflikt med disfunkcionalno občo skupnostjo in njej drugotno posameznico. Slednja poraja avtonomno govorico izmaknjeno prevladujoči, ki se snuje na udobnem površju, da bi ubranila pred videnji notranjih neskladij apokaliptičnega praga. Zato ne zmore izreči ničesar resničnega ali živega, vse, kar je živo, je namreč nespokojno razdrobljeno in prepuščeno skrivanju v osami. Sicer pa, poleg že omenjene dvojnosti in izključujočnosti središča in obrobja, gre za pesniško govorico s posebnim filtrom, lahko ga imenujem kar za »neberljiv 35mm filmski trak«, ki podobi dopusti, da se prosto razpenja, izteka po pesniškem polju brez posegov avtoritete. Nastane torej disfonična govorica polna trkov, prijemov in izpuščanj, tako realnih kot irealnih, pa kljub temu ostaja tekoča, ravno zaradi izpuščenih vajeti višje instance pa tudi prehodna sama vase in navzven.
Medsebojnemu se pesniška govorica Jesenožkov sicer ni odpovedala, kakor denimo zapiše v pesmih Vajkard, relikvija, moja interpretacija: »po ljudeh in njihovih sapah/ne preoblačim postelje«, je pa mogoče razbirati s tem povezano nezadostnost, ponovljivo kratkotrajnost in obstalost na robu izginotja. Odnos z bližnjim v sedanjem trenutku pogojujejo predvsem tihe in intimne zlorabe, prav tako skoraj vsakdanje posedovanje drugega za preseganje izhodiščnega stanja, čemur pesniška govorica ne sledi, kakor ne privzema vizije sveta, ki jo narekuje neoliberalno središče. Nastalo sosledje o izmaknjenosti je mogoče razbirati skozi občutja postanega zatišja, ponavljajočega vsakdanjika in medlega udobja, ki se pesniško prikazujejo predvsem kot pavze, zamrznitve filmskega traku v prostem teku.
Na začetku sem omenila disfonijo, hripavost, izražanje z glasom, ki izmenjuje peridoične zamolke in krike, ki naj bi poseljevali sodobni wasteland, kjer je vsakdo »spočet v kriptovaluti« in že vnaprej vrojen v središče ali pa je prepuščen krožnemu beganju okrog njega. Nemir in hkratna težavnost izreka, ki spušča in viša frekvenco, se zdi kakor gonilna sila izraza Jesenožkov, hkrati pa marsikdaj pomeni tudi padec v nemilo in tresočo izpraznjenost, o kateri se pesnica izreka predvsem skozi podnaslovno utrujenost, marsikdaj povezano z otopelostjo in jezo. Menažerija obrobnega je upovedana skozi telo, ki postane tako materialno kot tudi nesnovno obličje njenega pesniškega jaza, ki kljub dvojcu ne osvetljuje zgolj enega izmed njiju, ampak oba, s tem pa ostaja lasten sebi. Korpus njunega skupnega delovanja je izraz skladnosti pesniškega glasu (navkljub razdrobljenosti), ki se zoperstavlja oteževanju izreka, ožanju registra jezika, ki je v (ne)literarnem prostoru podvržen enakemu stiskanju, prisilnemu mirovanju in morebitnemu izbrisanju kot medsebojnost.
Živost jezika Jesenožkov je živost jezika, ki se prebuja iz različno obarvanih napetosti. Napetost se začne kakor naslovna besedna igra, ki združuje Jesenice kot simbolni kraj povratka in domačnosti, možnost bližine in nože kot nosilce jeze, nasilja in boja za sebi lasten obstanek. Nadaljuje se skozi celotno pesniško knjigo, predvsem kot občutek jutrišnjega, pričakovanega utišanja, hipnega zožanja prostora namenjenega jeziku. Silovitost prostega toka pesmi, editiranje filmskih slik, ki se zdijo mimohodne, a se svoje snovi enostavno lotevajo z različnih razdalj, se napaja iz nujnosti izreka (denimo v že omenjeni pesmi volič: »piši pravijo/piši in se ne oziraj«), ki se zdi kakor edina možnost za kakršnokoli genezo, ustavitev razdvajanj in ostalih pojavov (post)kapitalistične družbe, kjer človek ni ne otok, kaj šele Leonardov proporcionalni ideal Vitruvijevega človeka, ampak komaj prah apokaliptične puščave, mimobežen prah, zaradi katerega izgubljamo vidljivost.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Gobec: Vključene usode - 9. 5. 2024
- Lara Gobec: Krog za krogom, beseda za besedo - 8. 8. 2023
- Pogovor z Andrejo Štepec - 12. 7. 2023