Tatjana Gromača: Na nasipu, ob izvoru zdravilne vode

Kako stlačiti kaos v eno samo molekulo
Ki ne bo niti oporekala
Niti obteževala ponosa ob sklepanju?
Tam, kjer se vlečejo suvereni zaključki
Najobičajneje zablesti sramotna točka napake
Ki se na koncu izpostavlja kot največja gotovost
Toda, ljubljeni, kdo bo pozabil večnost gibanja
Večnost sprehodov ob nasipu
In stare železniške proge
Po kateri so vlaki nekoč odvažali olivno olje in vino
Od tod proti Trstu?
Kdo bo pozabil ležanje v travi ob izviru zdravilne
vode z Novembrom Gustava Flauberta v roki, nekega
davnega poletnega popoldneva?
Zvonik neke cerkve trosi svoje zvonove, kakor da jih poganja
Nedoumljivo močna roka kakšnega velikana
Ki hoče reči
Ne sprašuj se, ne prizadevaj si za spoznanja
Samo prepusti se obstoju, izostri čutila
Napravi jih bolj živa, kot to dopušča tok življenja
Zakrili z rokami, oddaljuj se od tal
Na krhkih, neobstoječih nitih, ki jih v tebi tke
Ta jezik skrivnega bratstva, poezija

Prevedel Kristian Koželj

Tatjana Gromača
Latest posts by Tatjana Gromača (see all)