Juš Škraban: ***

na robu joka

na robu balkona z razgledom

pesek opečnatih streh.

preliva se k reki – v mednožje

dveh svetov – za sabo pa pušča

zgolj eno nemo a močno vprašanje.

sosed menja strešnike. vedno ko doda enega

odvzame dva – luknja se pomika

a ne ponuja izhoda.

si si zapomnil čas, ko si se uglasil

na reko in svojo smrt?

ni bližnjic, je samo vztrajanje v pozicioniranju.

pes, ki laja in ne grize, zavzeto opazuje

prihodnost. bolj kot jo gleda, mirnejši je videti.

uležem se na tla in dam prostor.

pesku, da me sprejme in tebi,

da mi naliješ kavo, ki se nikoli ne shladi.

 

 

Juš Škraban
Latest posts by Juš Škraban (see all)