Juš Škraban: ***
na robu joka na robu balkona z razgledom pesek opečnatih streh. preliva se k reki – v mednožje dveh svetov – za sabo pa pušča zgolj eno nemo a močno vprašanje. sosed menja strešnike. vedno ko doda enega odvzame dva – luknja se pomika a ne ponuja izhoda. si si zapomnil čas, ko si se uglasil na reko in svojo smrt? ni bližnjic, je samo vztrajanje v pozicioniranju. pes, ki laja in ne grize, zavzeto opazuje prihodnost. bolj kot jo gleda, mirnejši je videti. uležem se na tla in dam [preberite več]