Najnovejše objave

Jan Krmelj: Zavetja

.

 

Strah, gib

izvotljenosti, iracionalna

blokada poznanega, ki pozablja,

da je poznano svet, ki se ga dotakne

ime. Vsa površina tal, grajena iz celic,

smisel, reduciran na odmev.

 

.

 

Otrok, izrasel

iz tvojega čela – v neko naročje –

v odobritev oči – da se iztekajo v vodi –

njegov glas – njen – ki spreminja toke rek –

tudi ko ni nikogar, da bi zrl

širino reke – tudi ko se moje roke lomijo

da bi jo dosegle –

 

.

 

Še zmerom stoječ – ko podpiram odprto lobanjo –

da ne upade – da se postopno zaraste – da se občutja

zgostijo na zvok, ki ostaja – »nekje je varen kraj« – in žrtev,

ki jo zavzame tvoje telo – da se prepušča besedam,

vsem tujim – »nič ne more biti

tujega v meni« – in končiči mojih prstov

se iztekajo v mleko – tkiva in vlakna, spojena,

zakopana v polje, da se nekoč

kmalu ponovno odprejo.

 

.

 

Krog okoli jezera – zapolnjen s telesi ljudi – ki jih

poznam – ne poznam – v strahu pred soočenjem

s poznanim – kar mnogo presega

moje odnose z viharji – z negibnostjo spoja v očeh –

steblo in sonce – dvoje sonc pod kožo na mojih dlaneh –

krog sedečih, upočasnjenih na odkrivanje gest – čas,

namenjen razumevanju učinkov – privilegij rojstva,

ki omogoči zavedanje, kaj je se s premikom povzroči –

rani, obljubi – naključno izbranemu izmed teles –

sedečih v krogu ognja – in jezero ni tisto,

ki gori.

 

.

 

Priklicevanje odsotnega – kot sneg, pozabljen v otroštvu –

zdaj pretopljen – vrteč vrtiljake – in rja –

in lom, skrit v plasteh rdeče barve – na kovini –

na nas je – in enačbe se omejijo na enosmernost –

in izločeni impulzi, ujeti v spekter – veter,

ki niti trenutka ne omeji.

.

 

Ko je treba odriniti vse – in je izgon v lovišče –

edina opora – nasilje, prikrito v formi družine – skupinski

portret pred odhodom na lov – nobene moje

oči ne strmijo v oko – vse že odvrnjeno v poke,

korake čez dračje – oprezne premike – menjave moči –

in lakota, ki izdolbe rano krogle – enakomerni premiki –

razlaščen v iskanju zavetja – in sledi me izdajo –

in detel molči.

 

.

 

Izkušnja psa – moje telo, prestreljeno na ulici,

omejeno na bistvo trojine rojstva – jesti, piti,

vnašati, nemara ploditi – in spekter možganov, odprt

za prostorske strukture celotnega mesta – čutiti

odnose med telesi – umik dimenzije, ki gib

z mirovanjem ločuje – nihče ne spoštuje

uvida v fiktivnost prostorskih enot – in prazna polja

ne obstajajo – kdor se premakne, zbeži.

 

.

 

(Premikajo se. Stopim na ulico, premikajo se,

nič se ne ustavlja, vse moje misli in spomini,

v hipu transformirani v vodo. Po kolenih steče.

Cel spekter ljudi kot barv, ki se izmenično

kotalijo. Lakota ptic, luknje izstrelkov,

ogrodje telesa, grajeno iz žice, kako

naj ne mirujem? Niče se ne ustavi,

nihče se ne odzove prozornemu bdenju.)

 

.

 

Ne prenesem tišine – ki jo sproži krik –

soočitev z latentnostjo ognja – v vsakih dlaneh –

prepričal sem žice v odklon – zapognil dlani v krvavenje –

izmenjava skoz steklo, ki bode – ne vrača

se odmev. Ne vzdrži –

občutje –

tok.

 

.

 

Razvrednotiti edinstvenost odnosa

z govorjenjem – ubojem

divjadi, ki se steka med drevjem – natančne

vrvi med oskubljenim lubjem in ljubljeno

točko, tik pod središčem, tik v središču,

v dvojini, ki me spaja v nočeh –

kot gorenje in porstor med žicama –

zadosti močna želja – da se telesi primakne

do ognja – in slutnja popolnega kroga,

zarisanega z jezikom – v tleh –

.

 

Ko tudi odpopr več ne vznikne – izključitev

vsakega boja preraste v boj proti stiku – in odklon

od moči kot podgobje, ki pušča – sledi brez gorenja,

pisava brez giba – da se sinapse odprejo

tudi v življenju, ki opazuje – preveč je odnosov –

preveč je stonog – preveč dotikov bi moral premeriti,

da bi se dihanje strnilo v krog –

.

 

Preveč otrok v mojem drobovju – preveč planetov

tik pred izbruhom – in ustja živali – žival kot živetje

v enačbi – živ ali skrit, nenehno prisoten

kot Možnost – in možnost

neobstoja, prebita

s prvo besedo, ki sem jo izrekel, da bi te

rodil.

 

.

 

Nikogar ni, ki bi zrl v rastline – in trenutek

je zloščen v polje – kot zemlja odseva –

grmi, grmi v celičnem soncu – vsi moji koraki

čez sobe – ne premaknejo niti lista – ne govôri –

ne govôri da iztekam preveč vode – ne govôri

da te voda gradi – ne dopusti da se osušijo –

ne govôri ničesar –

 

.

 

Do izpaha dvigniti roke nad svojim življenjem – izviseti

v fluidnem nadzoru – med brutalnostjo mej in ubojev –

v vodi – s pogledom – telo, spočeto

iz rok – iz stika beločnic vzrasel otrok – količina ozemlja

in transmutirane glave cvetov – namesto vboda trije –

grleti z okoliščinami, ki premaknejo slamo z voza – in v zraku –

iskati bilke v kopici šivank – noge se zapletejo v pobočja kolen,

obarvanih, ranjenih, samih.

 

.

 

Misel, da ne more izginiti – nič kar sem čutil –

nobene izgubljene izkušnje v prenosu med časi –

nobena stopnja mojega telesa ni skozi rast podrejena izgonu –

najvišji stropovi kot mah za oko – sprostitev

vseh morij, ki jih sedanjost drži.

.

 

Nevede sprejeta – zaveza izgona – kot fokus dlani,

da se steka v črte – izliv kot priznanje –

objem kot ugriz – zaklonišče teles pred zelenjem –

goreča nihalka – med kožama nobenih puščic, ki bi drle

slapove razlike – posvečenost v noč – misterij sejanja

in klic razrešitve, ko se bujenje obrne v norost –

.

 

Bolečina mozaika – vključena v nebo –

ničesar ne bo – več – vse izkušnje, ki so shranjene

v tkivu, ostajajo zvite v fragmente, ki jih dostopa

nekdo – ki se sprožijo vsakih z vrnitvijo – vrnitev kot struna,

drhtenje v jati – nenadni preboji zaves,

ki premikajo zvok v strmenje – ničesar se ne rabiš

bati, otrok – ničesar ne bo – nič se ne vrne –

noben tuj spomin.

 

.

 

Ne vem, koga sem zanikal z glasbo – izostril dlani

na natančne premike ukazov – povleči vse točke, v katere

se sidra pogled – jih kot vajeti speti skoz zrak z dlanjo

v ustavitvi – in usta sledijo razpadu – ko se iz ust

v usta stekajo morja – otrok – otroci, ki mirujejo usta –

natančno sporočanje gibov – in spojev – prerokb –

.

 

Pod težo tuje zavesti – tujega spomina,

ki me naseli – vse dokler so roke združene,

spojene z morjem – še sila, s katero besni

življenje v nekem odhodu, se obrne – v petje –

in gledam, kako se levi – vse geste, puščene pred mano –

ta sled kot vpogled v vrtenje – in vlaki v ožilju –

 

.

 

Nenadna toplota, ki jo živijo dlani – kot vrnitev,

v kateri s tipanjem določijo obliko telesa –

nekdo se bo vrnil – nekdo v združitvi,

nekdo bo zapolnil izpraznjeno zemljo, v kateri

podgobje trohni – nekdo bo povezal

ta strah pred vživetjem vase – ga povezal

z igro, ki preobraža samote v smeh.

 

.

 

Z ničemer ne zamenjam tvoje tišine –

z nikomer ne delim skrivališč, kjer ostajaš –

pod grmovji, vkopan opazujem drvenje –

travniki mesta, razgrnjeni v forme –

skrita v maternici cvetja – skrita v toploti –

varujem te in se levim.

.

 

Če te premaga – nedovzetnost za petje –

nedovzetnost strmenja – preveč informacij v gojišču glasilk –

podpri se z mojimi okruški – mojimi trupli, ki jih razlaščam –

odsekana dlan, ki se žrtvuje za varnost – tvojo –

če se izgublja zavetje – če te premikajo –

če se izgubiš – v mestu, ki te joče –

če se izgubiš –

Jan Krmelj

Jan Krmelj

Jan Krmelj (1995, Maribor). Njegov prvenec »Relikvije dihanja« (Litera, 2014) je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado (2015) ter za najboljši prvenec na Knjižnem sejmu 2015. Izbor njegove poezije je bil uvrščen v »Antologijo sodobne slovenske poezije«, ki v okviru Vilenice izide l. 2016 v New Delhiju. Objavljal je v revijah »Idiot«, »Literatura«, »Poetikon«, na spletnem portalu »LUD Literatura« ter v češki reviji »Psi vino«. Prevajal je Mallarméja (Stéphane Mallarmé: »Pour un tombeau d'Anatole«, prevod neobjavljen) in Celana (Paul Celan: »Schneepart«, prevod neobjavljen) ter nekaj fragmentov poezije Piera Paola Pasolinija (objavljeno v reviji Idiot XV). – Študent gledališke režije na AGRFT. Leta 2016 ustanovil gledališko skupino »DivinaMimesis«. Režiral avtorski projekt »MARAT« (Mestno gledališče ljubljansko, 2015) in predstavo »Kralj Ojdipus« (AGRFT, 2016). Avtor številnih samostojnih performansov in razstave slik »Relikvije, prostori, konji«. Trenutno z ekipo ustvarjalcev pripravlja projekt »Autobiographical Animal«.

Foto (c) Nika Erjavec
Jan Krmelj

Objave avtorja Jan Krmelj ( poglej vse)

O Jan Krmelj (1 Člankov)
<p>Jan Krmelj (1995, Maribor). Njegov prvenec »Relikvije dihanja« (Litera, 2014) je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado (2015) ter za najboljši prvenec na Knjižnem sejmu 2015. Izbor njegove poezije je bil uvrščen v »Antologijo sodobne slovenske poezije«, ki v okviru Vilenice izide l. 2016 v New Delhiju. Objavljal je v revijah »Idiot«, »Literatura«, »Poetikon«, na spletnem portalu »LUD Literatura« ter v češki reviji »Psi vino«. Prevajal je Mallarméja (Stéphane Mallarmé: »Pour un tombeau d’Anatole«, prevod neobjavljen) in Celana (Paul Celan: »Schneepart«, prevod neobjavljen) ter nekaj fragmentov poezije Piera Paola Pasolinija (objavljeno v reviji Idiot XV). – Študent gledališke režije na AGRFT. Leta 2016 ustanovil gledališko skupino »DivinaMimesis«. Režiral avtorski projekt »MARAT« (Mestno gledališče ljubljansko, 2015) in predstavo »Kralj Ojdipus« (AGRFT, 2016). Avtor številnih samostojnih performansov in razstave slik »Relikvije, prostori, konji«. Trenutno z ekipo ustvarjalcev pripravlja projekt »Autobiographical Animal«.</p> <p>Foto (c) Nika Erjavec</p>