Gbenga Adesina: Kako nas spomin razstvari

Buni Yadi, 25. februar 2014

Za to bo treba filmarkinih oči,
moje ne bodo dovolj,
priznam.
In potrebovala bo gumb, ki ustvarja in razstvarja
spomine. Morda bomo z njo na novo
vstopili v tisto jutro:
Svetloba,
medla svetloba pravzaprav,
rjavina noči, ko se redči,
lično razvrščene omarice v dimenzijah ljubezni, približamo
čevlje in sandale, vedra in pograde, postelje
in smrčanje in otroke, dvanajst-, trinajst- ali štirinajstletne dečke,
razprostrti so kot mir in spijo.
Eni se kot deklice šobijo v tekočinastih sanjah, drugi
se oklepajo postelje, vsaj za zdaj šolski nasilnež ne more do njih.
Tu je Ibrahim, z drobnim nasmehom na ustih, plah celo v snu.
Na dlan si je zabeležil, kaj mora danes storiti: Poklical bom mamico,
vadil matematiko. Danes bom Fatoumatou povedal, da jo imam rad kot oranžado.
Če se bo zahihitala, kot se ponavadi,
bom zbežal.
 
Naša kamera se za hip ustavi, se preusmeri, spolzi
po steni navzgor, kjer je gekon izplazil jezik kot črno
preroštvo.
 
Nazaj k našim dečkom – preteklo ni pol minute –
a dečkov ni več. Le pepel in kriki in 
kriljenje rok. Posteljnina v plamenih, bobnenje
bomb, živalski kriki in tulež
borcev: Džihad! Džihad!
Nekaj dečkov pleza skozi okna v gotovo smrt,
njihovi šibkejši prijatelji vpijejo imena, stegujejo roke
iz teh ognjenih sanj. Drugi se zvijajo na posteljah, gorijo,
preveč osupli za smrt.
 
Zdaj se trudimo prekiniti snemanje, kličemo
filmarki, naj prosim pritisne na gumb, ki razstvari
spomine. Na trnih smo. Ujeti med videnim in njegovim izbrisom. Prizadevamo
si izstopiti iz tistega jutra, si šepetamo, da bomo
ob vrnitvi spoznali,
da je bil požar le spodrsljaj v pogledu. Pa ni.
 
Je tlenje in cvrčanje teles v poslednji molitvi,
neobredno zmaličenje dečkov in njih imen v brozgo
mesa. In hrušč smrti, naše smrti.
Nedoumljivo zgodovinsko dejstvo, da je sonce vzšlo pozneje
tisti dan.

Prevedla Katja Zakrajšek

Gbenga Adesina

Gbenga Adesina

Gbenga Adesina je nigerijski pesnik in esejist, ki piše o ljubezni in izgubi, oblikovanih in izkušenih sredi »žgočih postkolonialnih nesoglasij«, kot pravi pesnica Ladan Osman v predgovoru k njegovi zbirki Painter of Water (2016). Pogosto slika prizore nasilja in vojne, usodo otrok vojakov in otrok kot žrtev, ob tem pa se, kot piše Osman, dosledno zateka k »obredju nežnosti in normalnosti« in v kljubovanju nasilju slavi odprtost in ranljivost. Nagrado Brunel je prejel leta 2016 (skupaj z nigerijsko pesnico Chekwube O. Danladi).

Twitter: @Gbadenaija
Gbenga Adesina

Latest posts by Gbenga Adesina (see all)