Darija Žilić: V reškem pristanišču

In kaj si mislila? Da je morje samo po sebi zdravilno?

Da te bo omamilo? Nisi opazila, da njegov vonj

požirajo avstroogrski oboki in da so že davno izginili

zvoki Parafa. Rečani odpenjajo srajce, kot da

hočejo steči v morje, kot da se nimajo kam skriti.

 

Niti trgovine niti butiki niso odprti, ostanejo le klopi v luki.

Raztegni se na eni od njih, sleci pulover, ki je

še poln snega. Predstavljaj si, da cveti agava, da

tečeš za žogo, ponujaš starcem čokolado. Če ti uspe,

bodo padale pomaranče s Hvara. Glej, z ladje že prihajajo

zaboji, polni slepih potnikov.

 

Zvečer na Sušaku, medtem ko boš pela in brala, tako

prikrito pripoveduj o vsem. Omeni telo in ljubezen

in moškega človeku s pivom, smešni umetnici,

dolgolasemu aktivistu. Kaj si mislila? Nič nisem mislila.

 

Prevedla Jana Putrle Srdić

Darija Žilić

Latest posts by Darija Žilić (see all)