Barbara Siegel Carlson: Sama se zbujam

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Oblečena sem v čipkasto bluzo, ki jo je na roko sešila ženska,

z  artritično iznakaženimi prsti. So noči, ko me zbuja

ekstatično tuljenje kojotov. Vsaka ljubezen brez korenin

je razpotegnjena kot vetrovi, nosijo jo kačji pastirji.

Sok rastlin pronica. V vseh smereh

so lestve brez prečk. Kresnica sveti sebi

svojo pot. Sama spim. Zbudim se

ob napol mrtvem hrastu. Sežem po nekom,

ki ga ni tam – na točki največje požrešnosti

spomin oslepi v temi in korenine se plazeč

potiskajo skozi pesek in glino kot šivanka

skozi težko blago.  Rezko striženje škržatov

s krili vžiga sanje, ki delajo luknje

v gostem mraku moje notranje neznane dežele.

 

Prevedli Ana Jelnikar in Meta Kušar

Barbara Siegel Carlson

Latest posts by Barbara Siegel Carlson (see all)