Barbara Siegel Carlson: Sama se zbujam
Oblečena sem v čipkasto bluzo, ki jo je na roko sešila ženska, z artritično iznakaženimi prsti. So noči, ko me zbuja ekstatično tuljenje kojotov. Vsaka ljubezen brez korenin je razpotegnjena kot vetrovi, nosijo jo kačji pastirji. Sok rastlin pronica. V vseh smereh so lestve brez prečk. Kresnica sveti sebi svojo pot. Sama spim. Zbudim se ob napol mrtvem hrastu. Sežem po nekom, ki ga ni tam – na točki največje požrešnosti spomin oslepi v temi in korenine se plazeč potiskajo [preberite več]