Aleksandra Gačić: Poezija, bližja od družine

V živahni in bučni ulici, nekje med starim mestnim jedrom Piazzo, kjer je na pročeljih ostarelih hiš še zmeraj moč zaznati italijanski pridih etiopski arhitekturi, in Merkatom, največjim trgovskim središčem v celotni vzhodni Afriki, se nahaja ena redkih knjigarn v Addis Abebi. Ker se knjige ponavadi prodajajo pretežno v ulični prodaji, na improviziranih stojnicah, kjer sem nekoč v množici zaprašenih knjig našla celo izvod Zapiskov iz podtalja Fjodora Dostojevskega v amharskem prevodu, je knjigarna Book World postala nekakšna moderna inačica lično urejenih knjigarn in literarno pribežališče za vse tiste, ki smo si iz takšnih ali drugačnih razlogov knjige želeli brati v angleščini.

Medtem ko se v spokoju, značilnem za prostor posejan s knjigami, z glavnim urednikom založbe Shama Books, Asfeho Tesfayem, sprehajava mimo knjižnih polic, s katerih z vso natančnostjo izbira izvode knjig, ki mi jih želi podariti, se v mojih rokah nenadoma znajdeta dve nadvse zanimivi pesniški zbirki – v amharščino prevedene pesmi Arthurja Rimbauda, ki je mimogrede nekaj let tudi sam preživel v Etiopiji, in zbirka britansko-etiopskega pesnika Lemna Sissayja z naslovom Gold from the Stone. Letošnji dobitnik nagrade PEN Pinter, ki se podeljuje družbeno angažiranim pesnikom in pisateljem v Veliki Britaniji, s svojo performativnostjo, kot mi pove Asfeha, vsakič znova navduši množico poezije željnih Etiopijcev, ter mi namigne, da bo zagotovo všeč tudi meni. Še isti večer začnem zagnano prebirati pesmi in si vzporedno ogledujem Youtube posnetke Sissayevih javnih branj ter njegovih TED Talkov.

Lemn Sissay (1967) je eden tiste vrste vsestranskih in celostnih umetnikov, čigar umetnost je popoln odsev njegovega življenja. Kot so zapisali angleški časniki, je Lemn Sissay pesnik, ki hoče biti dramatik; dramatik, ki si želi biti režiser; režiser, ki je komik; komik, ki je aktivist, in nazadnje aktivist, ki hoče biti pesnik. A kljub skorajda literarnemu zvezdništvu in slavi, ki ju je pridobil, ko je leta 2012 postal uradni pesnik Olimpijskih iger v Londonu, od leta 2015 pa tudi rektor Univerze v Manchestru, ter številnim častnim nazivom in doktoratom, ki mu ob pomisli, da sam nikdar ni obiskoval univerze, zbujajo svojevrstno nelagodje, se njegova poezija poraja iz »čustvene Hirošime«, podedovane iz mladostniške travme zapuščenega in predvsem nikogaršnjega otroka.  

Sissayevo življenje se bere kot filmska zgodba. Ko je davnega 1966 leta njegova mama kot ena prvih štipendistk pod okriljem etiopskega cesarja prišla študirati v Anglijo, je kmalu ugotovila, da je noseča z etiopskim pilotom, ki je leta kasneje izgubil življenje v letalski nesreči. Skladno s tedanjim časom, ko se je izven zakonskim otrokom samodejno podeljeval status najglobljih družinskih skrivnosti, je po spletu okoliščin in predvsem institucionalne birokratske brezbrižnosti socialnega sistema, Sissay že od rojstva bil dan v rejništvo, ki se je kasneje pretvorilo v uradno posvojitev. Pobožna družina angleškega delavskega razreda je posvojitev črnega otroka razumela kot požrtvovalnost posebne vrste in bogu nadvse všečno delo.

Kasneje je bil Sissay pod pretvezo, da svojih krušnih staršev ne ljubi kot to zapoveduje božja beseda, vrnjen v sirotišnico, ki je veliko bolj kot zatočišče za sirote imela funkcijo poboljševalnice in otroškega zapora. Leta kasneje je zato Lemn Sissay v Guardianu zapisal, da je pokazatelj civiliziranosti nekega naroda ravno njegova skrb za sirote, za katere se zdi, da se v Veliki Britaniji od Dickensovega Oliverja Twista pa vse do danes ni nič kaj bistvenega spremenilo. A priori kriminalizirani in demonizirani otroci brez staršev so tako največja sramotilna točka socialnega sistema Velike Britanije. Pri sedemnajstih letih je zato Lemn Sissay zaradi številnih zlorab pobegnil iz sirotišnice in si zadal dve nalogi – poiskati svojo družino in pisati poezijo. Toda ti dve nalogi nista bili nikdar ločeni, ampak sta se tekom njegovega kasnejšega življenja prepletali, dopolnjevali in zamenjevali.

Poezija je tako postala Sissayevo varno zatočišče pred svetom in nadomestek občutku pripadnosti, ki ga ni mogel dobiti od družine. Kot pove pesnik, je bila poezija edini dokaz njegove eksistence, saj ne družinski spomin ne birokracija centrov za socialno delo nista mogla pojasniti njegovega obstoja v danem času. Teme njegove poezije so zato predvsem odtujenost, izkoreninjenost, zapuščenost in samota, kar v pesmi Preden se podava v to povzame, rekoč, da nima ne rojstnih dni, ne božiča, ne telefonskih klicev /…/ nikogar svoji koži bližnjega.

Pri 21 letih je Lemn Sissay z denarjem, ki ga je zaslužil s čiščenjem jarkov in kasnejšim nadomestilom za brezposelnost, v samozaložbi objavil svoj prvi pesniški »pamflet«, imenovan Perceptions of the Pen, ki je tudi vključen v zbirko Gold from the Stone, v kateri so zbrane pesmi, ki so nastajale v različnih obdobjih pesnikovega življenja. Pesem Mati, ki jo je Sissay napisal tik preden je po skorajda detektivskem iskanju naposled dobil priložnost spoznati biološko mamo, ki je ta čas delala v Združenih narodnih v Gambiji in bila poročena z enim izmed visokih funkcionarjev Haile Selassiejeve vlade, je iz Sissayjevega zgodnejšega obdobja. S tako čustveno kot tudi pesniško negotovostjo zapiše: Mati, kaj mi boš porekla? // Mati, boš brala mojo poezijo?// Sem tisto, kar si si želela, da postanem? // Mati, boš lahko videla z mojimi očmi?.

Toda Sissayeva mama, kot se je nato odkrilo retrospektivno, je leta pošiljala pisma in prošnje, naj ji otroka vendarle vrnejo, saj jo je skrbelo, da bo odraščal v okolju polnem rasne diskriminacije. Njeni strahovi o srečanju z rasizmom v tedanji Veliki Britaniji so se izkazali za utemeljene. Sissay je bil namreč avtomatična žrtev strukturnega rasizma, ki politizira subjekte proti njihovi lastni volji, in deprivilegiran skozi hendikepiranost na podlagi polti, kot ta pojav opiše nigerijsko-britanska novinarka Reni Eddo-Lodge. Odraščanje v okolju, kjer do devetega leta pesnik ni imel priložnosti videti druge temnopolte osebe, je pomenilo zapoznelo odkrivanje lastne identitete, pri čemer mu je pomagala karibska skupnost v Manchestru, preko katere se je povezal z britansko-karibskimi pesniki kot sta Benjamin Zephaniah in Linton Kwesi Johnson, ki sta bistveno pripomogla pri zorenju Sissayevega pesniškega izrazja. Ravno tako kot številni drugi britanski avtorji, katerih polti so drugačne od zahtevanih, se tudi Lemn Sissay v svojih pesmih posmehuje sodobnim naracijam o barvni slepoti, ki strukturnih rasističnih diskriminacij ne odpravlja, temveč le izumetničeno in licemerno prispeva k praznemu govoričenju. Pesem Razumevanje razlike tako tematizira strukturno enakost, ki naj bi pripadala vsem.

A kljub vsem pretresom, ki so navdihnili pesmi, Lemn Sissay ostaja nadvse vedra oseba. Vsako jutro namreč na svojem Facebook profilu objavi krajšo, povsem spontano napisano pesem z motivacijskim pomenom, ki, kot je zapisala žirija nagrade Pen Pinter, nagovarja k »tisočim razlogom za življenje in ljubezen«.

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Aleksandra Gačić

Aleksandra Gačić je literarna komparativistka in kritičarka, ki je po študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti študij nadaljevala na področju sociologije spola in spolnosti, kar ji je omogočilo tudi dodatno usposabljanje na School of Oriental and African Studies, univerze v Londonu. V svojem delu se ukvarja predvsem z afriško literaturo. V Vodnikovi domačiji v Ljubljani od leta 2016 pripravlja Serijo pogovorov in predavanj o afriški literaturi in objavlja recenzije pri Airbeletrini. Kot kolumnistka sodeluje tudi z IPES – Inštitutom za preučevanje enakosti spolov.
Aleksandra Gačić

Latest posts by Aleksandra Gačić (see all)