Blaž Božič, rojen leta 1991 v Ljubljani, je pesnik, klasični filolog, prevajalec in glasbenik. Na Filozofski fakulteti UL je leta 2018 zaključil študij klasične grščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, trenutno pa je doktorski študent na Oddelku za klasično filologijo na isti ustanovi, kjer pripravlja disertacijo na temo zadnjega epa antike, Dionizovih del pesnika Nonosa iz Panopole. Izdal je chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in tri pesniške zbirke, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013), K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016) in Mleček, žbunje: grobovi v njem (Center za slovensko književnost, 2022). Za slednjo je prejel Jenkovo nagrado za leto 2023. Deluje kot književni prevajalec iz več živih in historičnih jezikov, mdr. je sodeloval pri pripravi integralnega prevoda homerskih himn iz stare grščine (Homerske himne, izšlo pri založbi Družina, 2019), v pripravi pa je tudi njegova antologija osmanske lirike Čas divjega tulipana (ŠKUC Lambda). Kot kitarist skupine nevemnevem in človek za eksperimentalnim breakcore-glitchcore projektom SsmKOSK je zavezan tudi področju glasbe in zvoka.