Za pesniško zbirko V drevo Ane Pepelnik se zdi, da je v svojem bistvu zbirka o iskanju zavetja. Že sam naslov pa zelo jasno nakazuje gibanje: ne gre zgolj za drevo kot podobo ali simbol, temveč za vstop vanj, v njegovo notranjost, v njegovo zaščito. Za vstop v zavetje.
V drevo tako postane tudi v pesem – v prostor, kamor se človek zateka, kadar se zdi, da zunaj ni več mogoče ostati. Toda pri Ani Pepelnik to zavetje ni prostor umika pred svetom, temveč ravno nasprotno: je način, kako sploh vstopiti vanj. Lahko bi celo rekli, da je vsak vstop hkrati tudi izstop. Iz lastne samote, iz zaprtosti vase, iz varnosti znanega.
Zavetje lirska subjektka išče prav v tem izstopanju in odstopanju. Ta premik navzven pa nikakor ni boleč prelom ali trenutek obupa. Nasprotno. V njem je nekaj nežno optimističnega, skoraj lahkotnega. Zdi se celo, da zbirka v sebi nosi neko tiho pripravljenost, morda celo zaupanje svetu.
Če smo imeli še nekaj avtoričinih zbirk nazaj občutek, da je tega zaupanja zares malo, V drevo ponudi izstop v svet, ki je, kakršen pač je. Izstopamo v prostor, ki je »prostor kolikor ga raztegujemo da smo lahko sploh skupi«. Že od pesniške zbirke Tehno spremljamo nek postopoma naraščajoč občutek sprijaznjenja s tem, da, kot zapiše Pepelnik, človek pozablja, onesnažuje, ne spoštuje in ljubi »čeprav ne zares ne dovolj«. Lirska subjektka se v ta svet in v to neovrgljivo sprijaznjenje podaja, ker verjame v njegovo čudno in, če ne zamerite, do jedra zjebano lepoto. V lepoto, ki nastaja med ljudmi, med drevesi, med odnosi, ki jih je še mogoče ustvariti ali ohraniti.
In kaj drugega je sama pesniška govorica Ane Pepelnik kot izhod iz pesmi, vstop v resničnost, da bi v njej, paradoksno, ponovno našla pesem?
Tudi sam jezik zbirke deluje kot nenehno prehajanje med notranjim in zunanjim svetom. Pepelnik že zadnjih nekaj zbirk mojstrsko razvija poetiko prostega miselnega toka, a pri avtoričini pisavi tok ni pomemben zgolj kot slogovna izbira, ampak kot način tega nenehnega prehajanja. Stavki pogosto delujejo, kot da šele sproti iščejo svojo smer. Misel v pesmih ne prihaja iz gotovosti ali zaključene refleksije, temveč nastaja iz gibanja samega, v ponavljanju, odmikanju in vračanju. Stavki se odpirajo, prekinjajo in nalagajo drug na drugega, kot da pesem nikoli ne more povsem obstati v lastni govorici, ampak jo ves čas vleče navzven.
Miselni tok zbirke nikakor ni zaprt sam vase. Ravno nasprotno: pesem išče v odmikanju od literature, v pogovorih, druženjih, hoji, opazovanju ljudi, v bežnih stavkih in trenutkih, ki bi jih bilo mogoče zlahka spregledati. Kot da mora pesem najprej zapustiti samo sebe, da lahko sploh nastane.
In morda jo prav zato Pepelnik najpogosteje najde v sočloveku. Kot zapiše v uvodni pesmi, gre pri vsebini zbirke za pisanje »o drevesu in človeku ki stoji pod njim«. Drevo tako ni zgolj naravni motiv, ki ga sicer lahko najdemo pri dolgi četici v zadnjih letih izdanih pesniških zbirk pri nas, ampak postane podoba zavetja, bližine in odnosa. Zbirka je namreč izrazito zaznamovana z ljudmi, ki so pesnici blizu. Ana Pepelnik pogosto omenja prijateljice_e, jih nagovarja poimensko ter jih vključuje v tok pesmi. Verzi skozi celotno zbirko dajejo občutek intimnega govora, kot da nastajajo znotraj kroga ljudi, ki se dobro poznajo in ki drug drugemu predstavljajo oporo. Drugi človek je tukaj uteha. Možnost preživetja. Pesem.
Verjetno najbolj mojstrske so strani, ki spominjajo na intimne pogovore z najbližjimi. Bralka_ec v do skrajnosti okleščenem jeziku dobi občutek nočnega pogovora s partnerko_jem v postelji. Ti pogovori kot najranljivejša oblika iskanja zavetja pa v ponavljajočem ritmu – izstopa naprimer ponovitev pesmi/vprašanja »Kako si?« – delujejo kot vezni člen zbirke. Skrajno minimalističen pogovor kot gradnik obstoja. Gradnik pesmi. Gradnik zavetja.
Toda prav v tej bližini se skriva tudi močan občutek samote. Jasno je, da čeprav so soljudje nenehno prisotni, ostaja človek v temelju sam. Eden najlepših verzov zbirke to občutje povzame z besedami: »ko ko hodim hodim sama če je dež z dežnikom v roki da lahko pada name na obraz na pelerino kot pada življenje«.
Samota se nepričakovano vrne nazaj »v zavetje« pri tematikah minljivosti. Pepelnik se v zbirki nikakor ne izogne občutkom smrti, izgubljanjem prijateljev in, če hočete, podiranju dreves. Takšna je na primer ta pesem je naenkrat postala memento mori, ki tematizira izgubo bližnjega, ali pa njena vzporednica brez konca, ki preizprašuje izgubo zavetja v poeziji sami. Končnost lirsko subjektko vsakič znova vrača nazaj med drevesa.
Pri Pepelnik so prehodi med vstopanjem in izstopanjem v zavetja izrazito prepustni in nikoli dokončno zamejeni. Zavetje ne deluje kot stabilen prostor, temveč kot nekaj, kar se vzpostavlja v gibanju in stalni negotovosti, ki jo zbirka sama poimenuje kot občutje, kjer ne vemo »ali je obup ali odločitev za preživetje«. Če si to gibanje predstavljamo kot sprehod po gozdu, gre za paradoksalen teren: hkrati spolzek in nevaren, a tudi naseljen z drevesi kot začasnimi točkami zavetja.
To dvojnost zaostrijo verzi iz pesmi loop: »da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba«, kjer se meje med temo in svetlobo raztopijo v procesu prehajanja, ki ne vodi iz enega stanja v drugo, temveč spreminja samo izkušajočo subjektko.
A zbirka ta občutek na koncu radikalno razpre. V zadnji pesmi lirska subjektka ugotovi, da »gozda ni«. Ta izjava ne pomeni le odsotnosti celote, ampak tudi razpad iluzije, da obstaja enoten, sklenjen prostor zavetja, v katerega bi bilo mogoče vstopiti. Gozd se razsuje na posamezna drevesa, na točke, ki ne tvorijo več sistema, temveč zgolj razpršeno pokrajino začasnih opor. Je le vstopanje in izstopanje. In pesem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
- Aljaž Primožič: V, iz (o zbirki Ane Pepelnik V drevo) - 28. 6. 2026
- Aljaž Primožič: Vračanje (o zbirki Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba) - 16. 10. 2025
- Aljaž Primožič: Danska - 26. 7. 2025