Žilažili je tvoja druga pesniška zbirka, pred tem je izšla njena sestrska zbirka Rane rane. Kje vidiš prestopno točko, ki iz rane popelje v žile? Kako si našla zaključek prve in začetek druge zbirke – je šlo zgolj za časovno mejo ali jasen tematski preskok med knjigama?
Ko je bil zaključen izbor pesmi za Rane rane in med procesom oblikovanja ter urednikovanja knjige, so pri meni že nastajale nove pesmi. Bile so nekakšno nadaljevanje še nezaključenih ali ne popolnoma raziskanih tem in pa v nekaterih primerih tudi most od prejšnjih tem k novim. Oziroma celo prevpraševanje preteklih zaključkov. Ko je bila prva knjiga zunaj, sem tako že zelo hitro začela fantazirati o tem, kakšna bo naslednja, ker sem že videla pot, po kateri gre pisanje naprej. Vedela sem, da bo knjiga nekako sorodna prejšnji, kasneje sem jo poimenovala »njena sestra«, starejša in morda, nismo prepričani, modrejša. Nekako se mi je prav malo mudilo ustvariti novo knjigo, material je klical po tem, da se splete v celoto. Vendar je bilo treba počakati, ne samo zaradi kopice drugih obveznosti, ampak tudi zato, da bi se izpisalo oziroma nastalo še več stvari, se pravi pesmi, ki bodo nekakšna najboljša možna artikulacija tega, kar se je nastavilo.
Od izida druge zbirke sta pretekli skoraj dve leti. Kakšni so tvoji občutki o zbirki po tem času? Kako zdaj z razdalje gledaš na svoj proces njenega ustvarjanja?
Po eni strani je knjiga zaključena, po drugi strani pa se še kar nadaljuje. Po izdaji se je namreč zvrstilo kar nekaj pesniško-gledaliških performansov oziroma koncertov z naslovom Žilažili, katerih del smo jaz, igralca Blaž Šef in Voranc Mandić ter glasbenik Drago Ivanuša. Prvič smo skupaj nastopili na predstavitvenem večeru zbirke septembra 2024, od takrat naprej pa se odzivamo na razna povabila. Vsakič naš nastop prilagajamo prostoru in času. Poleg tega sem ob izdaji knjige zasnovala tudi spletni link Žilažili, na katerega – zadnje čase sicer precej nevestno – dodajam sprotne intuitivne zapise/prispevke in se knjiga tudi na ta način nadaljuje.
Ko pa na dogodkih vsakič znova berem ali pojem pesmi iz Žilažili, jih včasih tudi malce nadgradim ali izčistim. In tudi v sami knjigi bi dandanes kakšno zadevo, če bi lahko, z veseljem spremenila ali izboljšala.
Sem pa zelo hvaležna, da se nisem prestrašila izdaje v samozaložbi in se tako veliko naučila o izdelavi in organiziranju nastanka same knjige. Čudovit proces. Omogoča toliko svobode in uresničevanja najbolj specifičnih idej. Preden sem se tega zares lotila, pa me je bilo, ob vsem navdušenju, tudi zelo strah. Med drugim sem se bala tudi tega, da se knjige ne bodo prodale in da bom v minusu, kar se denarnega vložka tiče, ampak sem ravno prejšnji teden, ko sem se vrnila nazaj v Ljubljano, iz kleti prinesla zadnjo škatlo knjig – tako da jih imam samo še dvajset na zalogi. In pa tistih nekaj, ki so po knjigarnah.
No, poleg vsega tega pa se ravno tako kot po knjigi Rane rane že ukvarjam z novimi materiali, ki so nastajali po izboru za Žilažili. Nič se ni ustavilo. Sem pa vesela, da je bila knjiga tako lepo sprejeta in mi je lepo, da me na nek način še vedno zasleduje.
Med tema zbirkama si napisala dramski tekst – Tekst telesa. V vseh treh delih se do neke mere ukvarjaš s podobnimi temami. Kje vidiš most med prvo in drugo zbirko in kje na sredini tega je Tekst telesa?
Zaključek in izid prve zbirke je sovpadal z najhujšim obdobjem moje bolezni. Takrat sem veliko pisala o tem: dnevniški zapiski, pesmi … Veliko tega, preoblikovanega, je potem pristalo v Tekstu telesa in v pesniški zbirki Žilažili. Tekst telesa se je večinoma pletel med zaprtji v času korone, ko sem imela več konkretnega časa za oblikovanje takšne daljše strukture, kot je dramski tekst. Nastajal pa je tudi prek odzivov na dramski platformi, ki jo je vodila Simona Semenič. Jedro besedila je bilo torej napisano že dve leti preden sem ga prijavila na razpis za Grumovo nagrado. Nagrajen je bil namreč leta 2023. Leto kasneje, leta 2024, pa je torej prišla še druga pesniška zbirka Žilažili. Most med vsemi deli je vsekakor bil proces okrevanja od anoreksije. Zagotovo je ta bolezen zelo zaznamovala ne samo pol mojega življenja, ampak še zlasti obdobje med 2019 in recimo do pred kratkim, predvsem v mojem pisanju. In verjetno bo še malce odzvanjala. Ni pa to edini del mene in mojega ustvarjanja.
Tako kot na drugih področjih, tudi na področju umetnosti vse pogosteje opažam fenomen hiperprodukcije – gledališke predstave se igrajo sezono ali dve, le najbolj uspešne se na odrih obdržijo kakšno leto več, filmi se vrtijo mesec ali dva, razstave so obiskane nekaj mesecev, za knjige pa se zdi, da so zares aktualne le v obdobju do podelitev nagrad za preteklo leto, potem pa jih založbe, knjigarne in pogosto celo knjižnice zamenjajo z vedno novimi. Ali meniš, da hiperprodukcija vpliva tudi na samo umetniško ustvarjanje – da ustvarjalke_ci začnejo razmišljati o tem, kako ostati v nenehnem obtoku, namesto o tem, kako ustvariti delo, ki bi lahko preživelo svoj trenutek?
Na splošno je zelo težko vedeti, kaj preživi trenutek, dokler ta ne mine. Torej, kako boš to vedel_a v trenutku, ko nekaj ustvarjaš, morda lahko slutiš, ampak z gotovostjo ne moreš vedeti nikoli, samo ugibaš lahko. Včasih se namreč zgodi, da kakšno umetniško delo v svojem času sploh ne doseže ljudi ali je celo kritiško označeno za “sranje”, potem pa mu kasneje priznajo pomembno umetniško vrednost, ga označijo kot “delo, ki je bilo korak pred svojim časom” in šele takrat dobi svoje uživalke_ce in pozornost. In obratno; zgodi se hit, ki čez petdeset let ni niti malo več zanimiv.
Kar se tiče produciranja umetnosti… V gledališču sem navajena delati po zelo natančnih in neizprosnih časovnicah, ker je to edini način, da ta sistem in institucija lahko delujeta. Pa tudi kadar se ukvarjam z lastnimi projekti si časovno organiziram delo, drugače se lahko hitro zabluzi. No, in včasih predstava, ki jo ustvarjaš, uspe, včasih ne, igra pa se v vsakem primeru. Ponavadi je že hitro po premieri jasno, če je nekaj uspelo, ampak skozi sezone potem vidiš, katera predstava je zmožna preživeti leta in obdržati publiko. Včasih pa gre kakšna uprizoritev s programa tudi zaradi drugih razlogov, ker je na primer tehnično neizvedljiva ali predraga. Ampak dokler ima predstava publiko, predstava živi.
Zdi se mi, da je podobno s knjigo – dokler ima bralke_ce, knjiga živi, le da knjiga tudi ko že umre, lahko spet oživi. Drugače pa je to, da je produkcija knjig veliko večja kot produkcija predstav in težko vse knjige v času nastanka dobijo enakovredno količino promocije ali recimo toliko promocije kot na primer vsaka predstava na gledališkem programu katere od institucij. Včasih se zdi, da nove knjige zamenjajo naslednje nove knjige še hitreje, kot se to dogaja s predstavami. Se mi pa zdi, da je ob dobri kombinaciji skrbi za promocijo knjige in kvaliteti knjige njeno aktivno življenje med ljudmi neizogibno.
Če pa že govorimo o kvaliteti in preživetju svojega trenutka in razmerju med tema dvema pojmoma … hm. Zakaj bi bilo neko umetniško delo, ki je znotraj svojega zgodovinskega časa revolucionarno, potem pa izgine iz kolektivne zavesti ali postane passe, manj pomembno ali kvalitetno ali celo vredno pozabe? Konec koncev je bilo morda verjetno na nek način transformativno oziroma prelomno za skupnost in na primer za dojemanje umetnosti. In ali to, da je nekaj na ta način pomembno, pomeni tudi že, da je kvalitetno, in vice versa. No, če grem še dalje, se mi ob tej misli – sicer v malo drugo smer – takoj razvije še nova, in sicer: kako je bilo lahko v umetnosti nekaj dolga stoletja sprejeto in občudovano, danes pa velja za sporno oziroma se prevprašuje, na primer reprezentacija posilstva v slikarstvu. In potem vznikne še par naslednjih misli, in sicer: ali je to, da ima umetniško delo velik krog publike, že razlog za kvaliteto, in ali je sploh mogoče postaviti nekakšne rigidne standarde okoli tega ne glede na prostor in čas in ali se umetniško delo lahko iztrga iz svojega zgodovinskega trenutka. Velikokrat nam umetnost mnogo pove o času, v katerem je bila ustvarjena, in o ljudeh, ki so jo bodisi slavili, zavračali in seveda ustvarili. Zame je poleg drugih parametrov kvalitetno tudi nekaj, kar preoblikuje svoj čas in prostor in s tem neizogibno vpliva tudi na prihodnost.
Rada kupujem knjige, ker se vedno znova vračam k njim. Bralke_ci jih na nek način tako vedno znova oživljamo. Rada gledam tudi filme iz preteklosti in rada brskam po arhivih gledaliških predstav. Vse to ima zame osebno mnogo smisla.
No, še nekaj a propos »preživetje trenutka«: včasih pa kaj umre, se izgubi in ne »preživi svojega trenutka«, ker se je nekdo odločil, da bo nekaj/nekoga zamolčal, zatrl, ne uvrstil na seznam, bojkotiral ali preprosto spregledal. Ampak kot rečeno, vedno lahko vstane od mrtvih. Gledališče malo težje, knjiga pa z lahkoto.
Hiperprodukcija pa je po mojem mnenju seveda povezana z denarjem in ambicijo, ampak predvsem denarjem. Treba je delati veliko, da si upravičen do plačila. Včasih tudi sama dobim občutek, da je kdaj pa kdaj bolj pomembno, koliko vsega se bo sproduciralo, ne pa kaj in zakaj in čemu. In verjetno bi – sploh v prekarnih poklicih –marsikdo raje delal manj in si vzel več časa za posamezne projekte, ampak je treba plačati račune.
V tvoji zbirki opazimo modro nit, odprtino in ostale materialne intervencije. Kako je potekalo sodelovanje z oblikovalko Tajdo Pavletič? Je bila knjiga kot fizični objekt zamišljena že med pisanjem ali so materialne rešitve nastajale vzporedno oziroma naknadno?
S Tajdo sva se spoznali na založbi Sanje, kjer je izšla moja prva knjiga in kjer je bila takrat zaposlena kot oblikovalka. Ujeli sva se že ob prvem rokovanju. Takoj je prišla na dan z idejami, nad katerimi sem bila navdušena. Zelo hitro sva vedeli, kakšna bo knjiga, potem sva morali potuhtati samo še to, kako najin načrt izvesti. Založnik Rok nama je zaupal in tako sva z veliko iznajdljivosti okoli materialov in preko direktnega sodelovanja s knjigovezom, ki naju je podučil o vseh pasteh, uspeli doseči, da knjiga ni bila takšen finančni zalogaj, kot bi bila sicer.
Pri drugi zbirki sem vedela, da želim s Tajdo delo nadaljevati in da bo knjiga »sestrska« prvi. Jasno je bilo, da izhaja iz iste družine. Takoj sem vedela, da bo zbirka modra, druge stvari, ki so sedaj del knjige, pa so prihajale sproti. V tistem času sem se tudi navdušila nad delom oziroma filozofijo nemškega industrijskega oblikovalca Dietra Ramsa – zasnoval je mnogo objektov za podjetje Braun – ki je vse svoje izdelke oblikoval tako, da na nek način pašejo skupaj, četudi so po svoji funkciji in času nastanka zelo raznorodni. Delujejo kot nekakšna serija in tako lahko na primer kuhinjski mlinček in gramofon pašeta skupaj tudi, če sta kupljena deset let narazen, v tvojem stanovanju delujeta kot estetsko usklajena objekta, kot del iste zgodbe. Komponiral je torej celoto, v katero so bile vključene manjše celote, in ni maral našaranosti in zapletene uporabe pohištva ali aparatov. Trdil je, da moraš na primer kuhinjski aparat oblikovati tako, da ga bo uporabnik uspel obvladovati brez pomoči navodil. Gospod še vedno živi, ampak sedaj uživa v pokoju. Skratka, takrat sem pomislila, kaj, če bi tudi jaz na dolgi rok, do konca življenja izdajala enak format knjige, le da menjam barve, o tem sem, seveda, govorila tudi Tajdi. No, zdaj sem to misel opustila, ampak morda pa najdem to knjižno serijsko usklajenost prek česa drugega.
Res mi ni žal, da sva s Tajdo ohranili sodelovanje. Z njo ideje vznikajo kot gobe po dežju. Tudi knjigovez Damjan Sajovic, s katerim sva se povezali, je krasen sodelavec. Torej naj zaključim; Tajda je res tenkočutna oblikovalka in krasen človek.
Materialnost, nekakšno telo poezije, pa ni v središču le pri zunanjosti knjige, temveč se z telesom igraš tudi pri pisanju in postavitvi pesmi. Zdi se, da pesmi ne razumeš zgolj kot nosilke pomena, temveč pomen pogosto soustvarjaš tudi z njihovo obliko, razporeditvijo in nenazadnje z obliko celotne knjige. Kaj se zgodi s pomenom, ko besedo začneš obravnavati predvsem kot zvočni, vizualni ali morda celo telesni material?
To mi je res ljubo, mogoče tudi zaradi gledališča, kjer se z besedo ukvarjamo tudi zvočno in na nek način celo prostorsko ter časovno. To, kako stvar zveni, ko je izgovorjena, mi ena izmed bolj vznemirljivih lastnost besede. Tudi ritem skupaj postavljenih besed je nekaj, kar je greh spregledati. Absolutno mi je vse to zelo pomembno v poeziji. Vedno si berem naglas, ko pesmi urejam. Tudi pri Tekstu telesa sem stvari velikokrat prebirala naglas med urejanjem. In mislim, da v tem nisem nobena izjema. Vse skupaj z zvočnostjo besed, ritmom, pavzami, razporeditvijo po prostoru ali po listu papirja, jemljem kot nekakšno zvočno kompozicijo, ki lahko komunicira tudi na iracionalnem nivoju in nosi pomene onkraj opisnosti.
Skratka knjiga poezija je lahko res krasen presek vizualnega, glasbe, literature in celo gledališča, morda filma. Ljubo mi je tudi, če – katerakoli umetnost oziroma umetniško delo pravzaprav – povzroča konkreten telesni odziv; potenje, zardevanje, smeh, solze, slabost, no, mogoče si ne bi ravno želela, da kdo pade skupaj…
Je zate poezija pravzaprav poskus približevanja nečemu, česar jezik ne more v celoti izraziti? In če je tako – zakaj potem vztrajati prav pri jeziku, če je tako omejen?
Beseda ni nikoli samo to, kar se zdi, kamoli v kombinaciji z drugimi besedami ali izraznimi sredstvi. Vsi hrepenimo po dobrih podtekstih, ki jih nekdo mojstrsko zveže v duet s pravimi besedami. Po mojem mnenju je jezik brezmejen in lahko v presežku izrazi marsikaj, samo dobro ga je treba uporabiti ali včasih celo ne-uporabiti.
Ritem je v Žilažili zelo otipljiv: kratki verzi, ponavljanja, zvočni zdrsi, izštevankasta struktura, premiki in prekinitve. Tu se tvoja poezija v veliki meri dotakne poeziji Svetlane Makarovič. Ali pesem pri tebi najprej nastane kot ritem in se šele nato napolni z besedami, ali ritem odkriješ šele skozi pisanje?
Večinoma hkrati. Hecno je to. Kot pri impro slamanju ali repanju, ko performer_ka vzporedno tvori tako vsebino oziroma misel kot tudi ritem ter rime. Jaz osebno imam pred slednjim še vedno strah, ker to premalo počnem; samo dvakrat sem bila na impro slamu. Sicer sem uživala, ampak sem se grozno bala, da bi zablokirala. Ko pa zapisujem, se ne ukvarjam s sodbo drugih, pač pa zgolj z užitkom v pisanju in podajanju misli ter podob, zvočnosti itd. Čeprav, ko si na odru, je to, da imaš publiko, pravzaprav dodana vrednost, pri uprizoritvenih umetnostih je gledalka_ec lahko na nek način olje na motor ustvarjalnosti, če se ne ujameš v zanko ugajanja, seveda.
Zelo rada pišem zjutraj, na primer iz sanj – velikokrat se mi zgodi, da ta ritem nastaja kar v tem polsnu. Neke pesmi so lahko že v polsnu dokončno ritmizirane. Včasih seveda pride do zdrsov in potem to urejam naknadno.
Za vse, ki tvoje delo spremljamo bolj podrobno, se zdi precej odveč naštevati, kaj vse poleg poezije počneš v življenju. Kot igralka si zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, si z Grumovo nagrado nagrajena dramatičarka, pogosto te lahko na različnih odrih po Sloveniji slišimo prepevati šansone, včasih celo opero, si strastna ljubiteljica francoščine, zajcev, pripravljaš svojo kambučo … Tvoje delo se ves čas premika med različnimi umetniškimi formami, pa tudi precej onkraj njih. Ali v tem prehajanju vidiš predvsem potešitev svoje radovednosti ali tudi nekakšen odpor do tega, da bi se pustila določiti eni sami stvari?
To, da lahko počnem različne stvari, da se mi ni treba omejiti samo na eno polje ustvarjanja, mi je ena lepših stvari v življenju. Vsakič, ko prehajam med temi polji, se mi zdi, da plemenitim vsako. Rada se učim novih stvari in predvsem gre za nek užitek ob tem, da lahko skozi vsak medij izraziš neko temo na drugačen način. Ali pa včasih neka tema celo bolje funkcionira v določenem mediju. Raziskovati te potenciale in omejitve oziroma se z njimi poigravati je precej osvobajajoče.
Sem pa dolgo časa občutila neko nelagodje pri naslavljanju s »pesnico«, ker sem imela občutek, da mi to ne pritiče, ker nisem nikoli študirala na primer primerjalne književnosti in ker je moja uradna izobrazba »gledališka in filmska igralka«. Obremenjevala sem se z mislimi, kot so, da nimam dovolj znanja, da to počnem, in s tem, da bo kdo imel predsodek, češ kaj se silim v literaturo, saj imam svoj poklic. Slednje nelagodje sem, poleg vsega veselja, občutila tudi ob prejemu Grumove nagrade. Ampak konec koncev, nisem bila nagrajena jaz, pač pa tekst.
Sicer pa se ne ukvarjam veliko s temi t. i. nazivi. Raje ustvarjam, kot pa si dajem nazive. In ja, rada počnem različne stvari. Je pa dejstvo, da biti preveč razpršen_a tudi ni dobro. Da samo počneš čim več stvari, da izgleda, kot da počneš veliko stvari, je brezveze. Če pa je neka močna notranja nuja po tem, bi bilo škoda ne poskusiti.
Sama sem zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču in je moje delo v tej hiši na prvem mestu, ampak v prostem času se mi pa zdi nujno raziskovati tudi druga polja ustvarjanja, saj vedno bogatijo moje delo tudi znotraj matične hiše. Umetniškega poklica se res ne da zapreti v neko škatlico izvajanja določene dejavnosti. Pravzaprav je za katerokoli življenje to popolna škoda. Bogatijo pa me na primer tudi igra z nečaki, sušenje zelišč in ležanje na kavču. Da, rekla sem »kavču«. Tam se čudovito bere knjige ali pa strmi v strop in tako imajo možgani možnost neobremenjeno tvoriti nove povezave in glede na pretekle »izkušnje« dobivat najbolj nepredvidljive ideje.
V zadnjih gledaliških sezonah si pogosto igrala v predstavah, ki tematizirajo bolezen v družbi, pa naj gre bodisi za dobesedno bolezen v Angelih v Ameriki in avtorskem projektu 1974 ali za bolezen družbe v prenesenem pomenu, naprimer v formah nasilja nad ženskami v Ne Carmen! in Ljubimkah, pa stanovanjske diskriminacije v Kje mi živimo. Z boleznijo se ukvarjaš tudi v Tekstu telesa. Kakšno vlogo igra soočenje z boleznijo, dobesedno in v prenesenem pomenu, v tvojem ustvarjanju? V pesmi Moja bolezen naprimer zapišeš »Moja bolezen / oblika nemega / političnega protesta.«
V nekakšnem smislu je bolezen nekakšen odklop od sistema. Ki je, mimogrede, lahko uspešen zgolj, če imaš možnost bolniške, kar recimo samozaposlene_i v kulturi izredno težko pridobijo. V verzih, ki si jih navedel, pa je seveda nekaj ironije, češ, da moramo včasih zboleti – kar ni tako zelo prijetno stanje –, da se ustavimo in se na nek način upremo sistemu, ki nas sili, da nenehno produciramo. Žalostno dejstvo je, da si včasih omogočimo počitek šele, ko nas v to prisili bolezen. Žalostno dejstvo je, da marsikdo tako dolgo odlaša, ker nima druge možnosti, ker mora preživeti in služiti kruh. Nekatere_i pa to počnejo tudi zavoljo lastne ambicije. Spet nekatere_i druge_i pa iz neizmerne sle po ustvarjanju in raziskovanju. Ampak telo je tam.
Bolj kot sama bolezen me zanima telo, ki se mora z njo soočiti in jo prenašati. Telo kot nekaj, kar uporabljaš pri svojem delu. Velikokrat poudarjamo, da je pomembno, kaj znaš, kaj misliš, kako si naravnan_a. Ampak vse to spremlja telo, vse to živi v naših telesih – če telo ne bo spalo, ti na dolgi rok nič ne pomaga to, kaj znaš, kakšen odnos imaš do sveta, koliko si pametna_en. Moraš se naučiti sodelovati s telesom. Pri bolezni še toliko bolj, ker te takrat telo najmanj uboga, najmanj ti je podrejeno. Ti postaneš podrejen_a njemu.
Vznemirja me opazovanje tega, kaj se zgodi, ko nekaj konkretnega, kot je kemija človeškega telesa, prevzame krmilo. Naenkrat tvoje življenje načrtuje drug del tebe – tvoje telo –, ne več tvoje misli, ambicije ali celo sistem, v katerem se giblješ in živiš. Takrat ponavadi pride do konflikta, nastane drama. V gledališču pa seveda ves čas iščemo dramo, da lahko na njeni osnovi kontempliramo svet in odnose. Včasih so to bolezenska stanja likov, včasih sistemski problemi. Zato se v gledaliških projektih tolikokrat srečamo s takimi mejnimi stanji, kot jih opisuješ. Včasih je vse to lahko tudi zelo naporno, je pa vedno dragoceno.
V eni svojih nagrajenih vlog, kot Harper v Kushnerjevih Angelih v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac, proti koncu predstave izrečeš stavek: “Počutim se res usrano, ampak še nikoli nisem bila bolj živa.” Tudi v Žilažili sem sam kot eno glavnih tematik razumel prav to povezavo med popolno izčrpanostjo in občutkom intenzivne živosti. Zakaj se nam vse pogosteje zdi, da sta ti dve izkušnji tako zelo povezani? Je mogoče, da nas prav izčrpanost sili v nekakšno bolj intenzivno občutenje življenja – ali pa je to samo iluzija, s katero opravičujemo način življenja, posledico naravnanosti sistema, ki nas uničuje?
Včasih se potem, ko greš čez neko sranje, svet zdi bolj preprost kljub svoji kompleksnosti. Nekako se ti drugače postavi hierarhija vrednot in prioritet. Ne kompliciraš več okrog zadev, ki niso nujne za to, da si pomirjen_a in srečen_na ali vsaj brez strahov. Velikokrat nas je česa tako zelo strah, da imamo zamegljen um in sploh ne vidimo več, kaj se dogaja tukaj in zdaj in begamo sem ter tja in ne vemo, zakaj sploh počnemo, kar počnemo.
Bolezen, izkušnja bližine smrti, lastne ali tuje, te lahko nekako soočijo s tem, da se nehaš sprenevedati okoli življenja in da bolj jasno čutiš, česa si želiš in česa si ne želiš in kaj je bolj prav zate in za tvojo skupnost. Točno veš, kaj moraš narediti.
Ves ta užitek v izčrpavanju pa vidim preprosto v našem hormonskem delovanju. Ko je človek na adrenalinu in za povrhu še na dopaminu ter seretpninu, ki se na primer sproščata ob vzhičenju in zadovoljstvu pri delu na odru, je to čudovit občutek. Telo je polno energije, ideje špricajo, v svojem telesu se dobro počutiš, um je malo ekstatičen in vse to je zasvojljivo. Nekako si zadet, vse vidiš bolj intenzivno, ves čas si zbujen_a, čuječ_a. Ta moč je zasvojljiva. Podobno kot pri drogah. No, saj potem adrenalin in vse ostalo pade in se začne obdobje peklenske izčrpanosti in tesnobe in nespečnosti in tako dalje. Če pa so ta adrenalinsko-dopaminska obdobja predolga in si telo ne odpočije sproti, pride do faze, kot vse_i vemo, ko niti adrenalin več ne zbudi človeka oziroma ga potrebuješ vedno več in greš postopoma v cvet.
Morda je to ta užitek oziroma »intenzivno občutenje živosti«, ki ga sproža izčrpavanje, o katerem govoriš.
Ljubim te adrenalinske šoke in jih izkoristim, ampak sem se tudi že naučila, da ni nič narobe, če si vmes odpočijem in če jemljem življenje kot tek na dolge proge in ne kot šprint.
No, zagotovo pa ne gre samo za hormone, zagotovo nas v te šprinte peha tudi sama družbena naravnanost, ki poveličuje uspeh in hiperprodukcijo in od določenih ljudi to celo zahteva, sicer finančno ne bi preživeli.
Tvoje ustvarjanje se na različne načine vedno znova vrača k telesu, bolezni, izčrpanosti, delu, nasilju in vprašanju, kako posameznik obstaja znotraj širšega družbenega telesa. Če pogledaš na vse, kar trenutno počneš – od poezije in dramatike do gledališča in drugih stvari, ki te zanimajo – kaj je tisto vprašanje, ki se ti zdi, da te trenutno najbolj vztrajno spremlja in na katerega še nimaš odgovora?
Med pretipkovanjem sem ugotovila, da se ogromno ukvarjam z izbiro načina življenja, ki morda ni takšno, kakršno mi je bilo v zibko položeno. Sama si ne želim otrok – čeprav sem recimo noro zaljubljena v svoje štiri nečake –, trenutno tudi ne čutim potrebe po klasični partnerski zvezi in rada grem recimo sama na morje. O vsem tem veliko razmišljam. Zanima me, kako izbiramo ljubezen, na kakšen način lahko ljubimo in smo ljubljene_i. Kaj pomeni globoka intimna vez med dvema človekoma. Kaj pomeni deliti si bližino brez transakcije in če je to sploh mogoče. Kaj pomeni zaobljubiti se, čemu/komu sploh lahko zaupamo in kaj je z razmerjem med užitkom in odgovornostjo. Ja, govorim malce na splošno, ker šele načenjam to bonboniero.
Pa možgani in spanje in delovanje hormonov. O tem tudi veliko razmišljam. O nebinarnem mišljenju človeških možganov z neizkoriščenimi potenciali.
Hrana in hujšanje nista več prevladujoči temi. Prej se je ves moj svet vrtel okrog tega, zdaj pa se ustvarja prostor za nove podvige.
Pogovarjal se je Aljaž Primožič
- Pogovor z Anjo Novak – Anjuto - 3. 9. 2026
- Aljaž Primožič: Skozi, čez (o zbirki Anje Novak – Anjute Žilažili) - 31. 8. 2026
- Aljaž Primožič: V, iz (o zbirki Ane Pepelnik V drevo) - 28. 6. 2026