Veronika Šoster: Človek na odprtem morju reče: ljubav, greva pod luno

Prvo leto v vlogi Prangerjeve kritičarke sem želela počastiti z izborom, ki bo izpostavil tiste pesniške zbirke, ki so presegle pričakovanja in se prebile v sam vrh letne pesniške produkcije. Ostala sem zvesta tudi lastnemu bralskemu credu, ki ceni močne pesniške govorice, humor, (samo)ironijo in prepričljivo, neposredno pesniško upovedovanje. Letošnje leto je kar prekipevalo od izvirnih in presenetljivih pesniških prvencev, ki so razburkali sceno, kar me še posebej veseli. Od te bogate pesniške bere leta 2019 sem v trojico najljubših uvrstila kar dva prvenca, in sicer jezikovno izčiščeno in pripovedno bogato zbirko Nine Kremžar Dostop na odprto morje in hipnotično pesnitev Ljubav reče greva Nine Dragičević, kot tretji pa se s svojo močno pričakovano drugo zbirko Človek pod luno, ki ponovno podira tabuje in spravlja v huronski smeh, predstavlja Blaž Iršič.

 

»vsi otroci enkrat tehtajo natanko toliko / kot povprečen kos škotskega granita // razen najini // najini bodo za zmeraj ostali / lahki / kot plastične vrečke za nakupovanje«

Nina Kremžar: Dostop na odprto morje (JSKD, Ljubljana, 2019)

Pesniški prvenec Dostop na odprto morje Nine Kremžar (JSKD) je bil pospremljen z velikimi pričakovanji, saj je avtorica kar nekaj let zmagovala na literarnih natečajih, namenjenih poeziji in kratki prozi, in se hitro usidrala v slovenski literarni prostor. Kot zmagovalka festivala Urška ji je pripadel tudi pričujoči pesniški prvenec, ki je rdečo nit našel v morju kot zibelki človeštva in kot v njegovem zadnjem počivališču. Naslov Dostop na odprto morje učinkuje ironično, sploh v časih, ko so postale meje in prosti dostopi najbolj nevralgične točke družbe, ki je postala zasičena s strahom pred drugim. Pesniški subjekti so pogosto kolektivni, pa naj gre za razna ljudstva, ki iščejo boljše življenje, obljubljeno deželo, kot v pesmi babilon, za spopade s sosedi, za raziskovanje novih območij, ali pa preprosto za prišleke v najširšem smislu, ki si želijo sprejetosti, čeprav povsod naletijo na meje, razmejitve, ločnice, ovire, prepade, na zavrnitve v stilu »to ni dežela za tujce«. Ne glede na težke zgodbe pa pesmi niso polne trpkosti ali naveličanosti, bolj gre za neko težo spoznanja, da si je skoraj nemogoče izboriti lasten prostor pod soncem. Pesmi v zbirki, ki so razdeljene na štiri sklope, se pogosto berejo kot kakšna Loterija Shirley Jackson – pesnici so blizu arhetipi, mitske zgodbe, z njimi ustvarja občutek usodnega, starodavnega, preroškega, a kljub temu pesmi delujejo aktualno, ker pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki bi prav lahko bili mi sami. Izčiščeni pesniški jezik, v katerem ni prostora za razvlečena mesta, sive lise ali nabuhle zastranitve, naslika jasne podobe sveta, ki razpada, a se hkrati tudi neumorno gradi na novo. Pogost je namreč motiv dveh polovic, ki sta se ločili in se iščeta. Ljubezenske pesmi v zbirki so še posebej mehke, saj so odvrgle ideale, a se vseeno oklepajo upanja po združitvi, bližini in dvojini, saj je upanje vse, kar ostaja. V tem oziru je zagotovo najlepša pesem lahkost, v kateri se poskuša par sprijazniti s tem, da bodo njuni otroci vedno odšli z vetrom. Pesmi se pogosto končujejo s premolki, z lomljenjem, kakor da je zadnje verze pogoltnilo bučanje morja, kot da je pesnica besede zalučala v burjo in jih zdaj nese na odprto morje, od koder se nihče ne vrne enak.

 

»ko kliče ljubav, se vsakič oglasim«

Nina Dragičević: Ljubav reče greva (Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2019)

Pesniški prvenec Nine Dragičević Ljubav reče greva (Škuc) se bere kot ena sama veličastna pesnitev, kot ljubezenski izraz najvišje vrste, ki pa je hkrati obtežen z ironijo in kritiko sodobne družbe, ki je vedno bolj zadušljiva in zbirokratizirana. Dolgi verzi, gostobesednost in pogosto ponavljanje besed in besednih zvez, med katerimi je krovna naslovna ljubav, delajo iz pesnitve pravo molitev k ljubljeni, spreminjanje tempa pa prepreči padec v monotonost. Pesniška subjektka je v svojem zaklinjanju tako osredotočena in hkrati razdrobljena, da se zazdi, da spremljamo njen tok zavesti, kar povzroča svojevrsten občutek utesnjenosti: »ko ljubav reče greva grem, ne rečem grem, rečem nič, / grem, grem, gotovo grem, se obujem se oblečem se pravi se / zavijem obtežim grem ven, grem ven, v mesto grem pridem / do vogala zastanem obstanem se obrnem se obrnem gledam / predse (res?) zrem / korak nazaj se obrnem korak nazaj se obrnem zastanem« … Kontrastno v zbirki delujejo poševno zapisani deli, ki skrbijo za poudarke – včasih so poševno zapisani dialogi med govorko in nekom drugim, pa spet neke mimobežne misli, vedno pa beseda ljubav, kar namiguje na to, da je to glas iz nekega drugega kraja, kamor je subjektka skrila svojo ljubav (ali pa vsaj svoje dojemanje ljubavi), da bi jo zaščitila pred svetom, ki ga duši birokracija. Subjektka je namreč samozaposlena v kulturi, v svojem boju z mlini na veter pa vrata postave pooseblja lik gospe, s katero se zapletata v brezizhodne dialoge. Kafkovsko zaletavanje v zid zakonov doseže vrhunec z enajstimi obupanimi verzi, ko ostane le še nemočno mrmranje: »kaj naj kaj naj kaj naj«… Sama ljubav je kompleksen »lik«, saj jo lahko razumemo na več načinov (kot ljubezen, alterego, podzavest ali kaj drugega), jasno pa je, da gre za gibalo, ki jo spodbuja k premiku, k uporu in akciji. Ujetost v sistem je tako neizpodbitna, da se ne more(ta) zares osvoboditi, a se vseeno ne nehata pogovarjati, subjektka prizna: »ko kliče ljubav, se vsakič oglasim«, in tudi ljubav nikoli ne umolkne, se ji ne izneveri, ampak ji stoji ob strani, dokler se dokončno ne zgodi preboj – osvobajajoče in prelomno pretrganje vzorca kaže, da se je, če kliče ljubav, pač vedno dobro oglasiti.

 

»Ubiti moram svoje misli, / da lahko mislim / svoje misli.«

Blaž Iršič: Človek pod luno (LUD Literatura, Ljubljana, 2019)

Druga zbirka Blaža Iršiča Človek pod luno (LUD Literatura), ki je leta 2016 navdušil z brezkompromisnim prvencem Poezija za avtomehanike (LUD Literatura), je ponovno pokazala, da poeziji ni treba žrtvovati svoje globine in pomenskosti, da bi lahko ostala noro zabavna. Čeprav Iršič ni skrenil s poti ultra ironične poezije, ki se v verzih ne boji okrcati čisto nikogar (tokrat so med drugim na tapeti Ginsberg, Bavčar, Pahor, Zahović, Rilke, Cézanne, Jezus, Rupel, Hitler, Lennon, Tump, Breivik in Drnovšek), jo je izpilil in povzdignil, zato skoraj ni pesmi, ki bi delovala le v prvo, ampak se je k njim možno vračati znova in znova. Naslovni človek pod luno je zagotovo pesnik, ki se ne slepi, kakšen je svet okrog njega, ampak zna v njem namesto žalosti in obupa najti tisoč in eno priložnost za zajebancijo. V smislu povezovanja navidez nepovezanih pesniških podob in bežnih asociacij je precej šalamunovski, v svoji radikalnosti pa ni zaslepljen, ampak pač pove, kar hoče povedati, pri tem pa se ne ozira na nikogar. Ljudje v zbirki jokajo kot velike pičke, poženejo življenje v kurac, drgnejo s tičem, ščijejo po vogalih, se fiksajo, se zavedajo, da nimajo česa zajebat, a vse te vulgarnosti imajo svojo logiko v pesniškem jeziku zbirke, ki se zdi napisana iz nuje, zagotovo ne samo iz poze in želje nekoga, da bi izpadel kul. Prvinskost Iršičeve poezije se ne kaže samo v grobem jeziku in vsakršni odsotnosti (samo)cenzure, ampak tudi v poantah, saj se pesmi ukvarjajo s smislom bivanja na tem zjebanem svetu, kjer je meja meja, »tudi če jo nariše kreten« in kjer smo ljudje »kot podgane, / ki morajo vzgojiti toliko otrok, / ki jih vsi sovražijo«. Kljub svoji robatosti pa še zdaleč ni imun na ljubezen in intimo, sploh Kruh je ena izmed najbolj iskrenih ljubezenskih pesmi: »odprla si svoje lepe zaspane oči, / si jih pomencala, / pretegnila svoje mehko telo, / vstala, / si pomečkala joške, / zehala, / tvoja rit v pižami, / ustnice na skodelici jutranje kave, / neukročeni lasje / in tvoje misli, gole, / tvoje bose noge, ki se lepijo na parket / in še ne čutijo teže. / Jaz pa sem vse to zamudil.« Če je mogoče v takem svetu najti ljubezen in pisati poezijo, potem je še nekaj upanja za človeka pod luno, sporočajo pesmi, ki znajo v isti sapi nasmejati do solz in nokavtirati. Boleče in resnično.

Veronika Šoster