Tonja Jelen: ***

Ustvarjaš ritem v jutro.

Koraki božajo razmočen beton in

ti si v napol mrzlem in sončnem času

času obhitela trenutek.

Japonska bratca in sestrico si

tokrat zamudila.

Pes za ograjo že voha za gospo-

darjem. Prehitiš kolesarja, tečeš,

zelena odpira pot in nekaj

pridobljenih sekund ti ne bo

speljajo skupine otrok z Downovim

sindromom. Pozdraviš jih in

vživeti v odpadle listje se

sprašujejo, kje bodo za novo

leto.

Nič te ne ustavi, a tvoje

misli ne usmerjaš v konec in

začetek. Vse zlivaš v en sam

kaos.

Novo leto. Boš bolj odločna

in boš priznala, da so te ujeli nepripravljeno?

Pretreseno se spomniš Marka Samca. Ja, samo

poezija me zmore hraniti.

Tonja Jelen