Berem tvoje pesmi in se prepuščam asociacijam. Prva je »pozornost na besedo«. Tvoje pesmi so povečini kratke, redkobesedne, v njih ima vsaka beseda svoje privilegirano mesto in je šele naknadno vpeta v sintaktične odnose. Ali če povem drugače, v tvojih pesmih lahko besede opazujem, kot bi opazoval posamične enote sredi snežne beline. Kaj ti pomeni beseda?
Imaš prav, res sem pozoren na besedo. Včasih kakšna beseda kar vznikne in s svojo čarobnostjo prikliče podobo. Nepozorna raba kakšne besede pa lahko nekaj odvzame pesmi, zato pri pisanju poskušam najti najprikladnejšo, da bi dosegel ubeseditev tistega, kar čutim. Beseda je zame artikuliran vzgib, čustvo, občutek, ki postane osišče energije, ki dela pesem …
Si dvojezični pesnik. Poezijo pišeš tako v bosanščini kot v slovenščini. Kako pristopaš k pisanju pesmi v enem in kako v drugem jeziku?
Kakor kdaj, včasih kaj zapišem v enem, včasih v drugem jeziku, potem si prevajam iz enega v drugi jezik. Ker že skoraj 40 let živim v Sloveniji, se mi zdi da se nekje v moji notranjosti pravzaprav odvija nekakšen osebni bikulturni dialog, ki se udejanja tudi skozi prevajanje.
Na kakšen način nastajajo pri tebi pesmi? Ko jih berem, še posebej tiste zgodnejše, na primer iz zbirke Kapljevina (2001), imam občutek, da se pojavijo kar naenkrat, v celoti …
Nikoli ne zapišem pesmi v celoti, dodajam odvzemam, kombiniram, besede se med sabo vabijo v podobe, ali pač podoba prikliče besedo , seveda pa pri tem veliko vlogo igrajo, misli, čustva …
Prej sem zapisal besedo celota, vendar ko berem tvoje pesmi, imam hkrati občutek, da so, ne glede na to, kako celovite ali dokončane so, pravzaprav fragmenti, ki so ostali po nekem večjem tekstu, drobci, ki nam dajejo slutiti obstoj nekega ozadja. V tem smislu bi jim pripisal oznako metafizične. V kolikšni meri se lahko strinjaš s tovrstnim branjem?
Se kar strinjam s tem, kar si rekel. Čeprav je vsaka pesem celota zase, zmeraj (iz)zveni v nečem, kar je ozadje, ki se ga da zaslutiti. Ozadje je včasih uganka ljubezni, uganka drobcev naše eksistence, uganka drobcev sveta …
V tvoji za zdaj zadnji pesniški zbirki Sinapse (2010) se pesmi daljšajo, nekatere pa prestopijo abstraktnost in zavezanost predvsem jeziku ter se pomaknejo v bližino bolj realističnega pisanja. Takšna je na primer pesem Morje, kjer vzpostaviš z omembo zelenega vlaka in Ljubljane neke realne koordinate. Kako si občutil vdor vsakdanje resničnosti v svoje pisanje? Kako je bilo zapisati na primer do tedaj zate neznačilno besedo Tivoli ali Ljubljana? Iz svoje izkušnje vem, da sem porabil kar nekaj časa, da sem določene besede lahko zapisal v pesmi …
Ja, ljudje se spreminjamo, in ko te nosi skozi razne pokrajine, sčasoma ugotavljaš, koliko je presežka tudi v čisto navadni vsakdanjosti, ki se seveda prepleta s skrivnostjo bivanja …
Kdaj, kako in zakaj si napisal svojo prvo pesem? Kateri pesniki in pesnice so imeli največji vpliv na tvoje pesniške začetke?
Prvo pesem sem napisal nekje pri devetnajstih, zaradi ljubezni seveda. Ne bi mogel reči, da je nekdo posebej vplival name, morda me je generacija Nika Grafenauerja napotila k skrbi za besedo, k njeni skrivnostnosti, ki je (po)vezana z (našo) eksistenco … Še zdaj imam, na primer, na pisalni stroj pretipkano sedmo poglavje pesniške zbirke Narečje telesa Milana Dekleve, pa še kakšen Šalamunov ali še koga zapis … Me je pa kot avtorja in človeka zaznamovala haiku poezija, sicer bolj nazorsko, z odpiranjem povsem posebne dimenzije sveta, sicer pa nisem napisal veliko haikujev, morda le par omembe vrednih …
Tvoje zbirke – poznam žal samo te, napisane v slovenščini – so izjemno skrbno sestavljene. Kako se lotiš sestavljanja zbirke? Ali vidiš zbirko predvsem kot zbirko ali morda bolj kot knjigo? Kaj so tebi osebno tvoje zbirke: izdelki, mejniki na pesniški in še kakšni poti ali kaj tretjega?
Morda so res moje pesniške zbirke urejene kot knjige, koncept se oblikuje pri sestavljanju zbirke, nekaj je z razlogom na začetku, nekaj vmes in nekaj na koncu. Pri izdajanju zbirk si seveda ne predstavljaš, da so kakršnikoli mejniki, potem pa vidiš, kako je čez čas nekaj drugače, čeprav v svojem bistvu ostaja enako …
Pišeš in prevajaš poezijo. Nekateri pesniki in prevajalci vidijo pesnjenje in prevajanje kot dve plati iste medalje, spet drugi kot dve popolnoma ločeni početji. Kako ti vidiš, občutiš razliko med pisanjem in prevajanjem pesmi?
Osebno čutim razliko, saj pri prevajanju ne gre za lastno poetiko, čeprav je prevod v določeni meri avtorsko delo. Vsekakor pa je prevajalec najboljši bralec …
Dobro poznaš tako slovensko poezijo, kot srbsko, hrvaško, bosansko in črnogorsko poezijo. V čem so si te nacionalne poezije podobne in v čem različne? Ali so desetletja življenja v skupni državi pustile kakšne sledi v posamičnih nacionalnih poezijah?
Nisem ravno poznavalec poezije balkanskih narodov. Čeprav so bile te poezije v preteklosti tudi različne, so v sodobni poeziji razlike v precejšnji meri zabrisane. Seveda v Sloveniji ni v toliki meri čutiti posledic vojne, ki drugje še vedno odmevajo v avtorjih in njihovih delih. Tudi ne bi mogel reči, v kolikšni meri so v skupni državi nacionalne poetike vplivale druga na drugo, se mi pa zdi, da so se avtorji bolje poznali kot danes. Seveda je danes drugačen čas in izmenjava prevodov poteka drugače, s tem tudi vplivi posameznih poetik, tu pa je tudi internet naredil svoje …
In za konec še vprašanje, ki seže onkraj zgolj pesniškega polja: kaj je tisto, zaradi česar vztrajaš v pesništvu? Kaj ti poezija daje in kaj ti nemara jemlje? In še, kaj po tvoje poezija daje svetu, torej človeški družbi, če mu sploh kaj daje?
Poezijo doživljam kot možnost in zmožnost vpogleda v bivanje onstran/tostran stvari, bitij, dogodkov, je nekaj, kar že od nekdaj nosimo v sebi kot vez med človekom in skrivnostjo sveta. Zdi se mi, da je to tisto, kar poezija lahko da človeški skupnosti, oziroma pesniku samemu. In ko se taka bivanjska plat odstre, te vsega vzame in določa.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Foto (c) Katarina Juvančič
- Pogovor z Željkom Perovićem - 13. 12. 2015