Pogovor z Nenadom Jovanovićem

Naj začnem najin pogovor s Parkdejlom, pesniškim listom, ki ga urejaš in prek katerega sva se spoznala. Kako, kdaj in zakaj si začel s tem projektom, koga z njim nagovarjaš ali poskušaš nagovoriti, zakaj se ti zdi širjenje poezije med bralce pomembno?

Pesnik Nenad Jovanović pred napisom Parkdale v Torontu. Foto (c) Ivana Nešović.

S Parkdejlom sem začel leta 2016 v istoimenskem delu Toronta, na vrhuncu obupa zaradi revščine in osamljenosti. Sprva sem objavljal samo svoje verze, nato pa sem v projekt vključil prijatelje in tudi pesnike srbohrvaškega jezika, ki jih še nisem srečal. Kmalu pa se mi bo uresničila želja, da bom v bližnji prihodnosti na straneh letaka videl tudi besedila v slovenskem in makedonskem jeziku.

Komunikacije z javnostjo morda ne potrebuje vsak. Lautréamont je rekel, da piše samo zase. A če bi bilo temu res tako, ali bi to sploh poudaril? Brez izmenjave pisanju grozi, da bo postala umetnost norcev: Adolfa Wölflija in družbe. In zakaj nisem uporabil obstoječih revij? Zato ker v Srbiji, edini državi, v kateri sem do takrat redno deloval, skorajda ni bilo revij, s katerimi bi bilo moje pisanje politično in estetsko združljivo. To se nadaljuje. Omenil bom tudi, da je Parkdejl tisto, kar se v enem od ključnih jezikov kapitalizma imenuje labour of love. Letaka finančno nihče ne podpira.

Saša Jelenković je v pogovoru za Poiesis, ko se je spominjal konca 80-ih let in začetka 90-ih let ter dogajanja okoli revije Književna reć omenil tudi tebe, na Literodromu v Ljubljani, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, je Bojan Savić Ostojić ob vprašanju, katera praksa v poeziji je progresivna, poudaril, » da praksa brez konteksta ni dovolj,« in nadaljeval: » Pesnik Nenad Jovanović je na primer v 90. veliko pisal, toda tedaj je bil precej neopažen, saj ga je zakrival kontekst literarne nacionalistične paradigme, nekakšnega klasicističnega transsimbolizma. Jovanovićev glas slišimo šele zdaj, petnajst, dvajset let pozneje.« (Igor Divjak, Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu, Spletna Literatura, 2015). Kako se sam spominjaš tistega časa, takratne srbske pesniške scene, svojega vstopa vanjo?

Ker pripomba BSO-ja vzpostavlja dihotomijo med mano in tako imenovanimi transsimbolisti – torej tudi Sašom Jelenkovićem – je treba že na začetku pojasniti nekaj reči.

Navedenega kritičnega izraza niso lansirali transsimbolisti sami, temveč njihov privrženec Tihomir Brajović. To je bila raznolika skupina pesnikov, različne izrazne moči. Eden izmed njih, Saša Radojčić, danes kot kritik onesnažuje javno sfero s pohvalami verzov religiozno-domačijske orientacije. Jelenković pa – glede na vse, kar vem – nikoli ni izražal nacionalističnega svetovnega nazora. Spomnim se, da je nekemu uveljavljenemu modernemu lokalnemu goslarju zavrnil tiskanje verzov, medtem ko so prostor v Književni reči in Reči pogosto dobili neuveljavljeni pesniki, kakršen sem bil takrat jaz. Po mojem mnenju je tudi najboljši v tej skupini pesnikov. Eden od razlogov, zakaj ga danes slišimo manj pogosto kot druge transsimboliste, je mogoče ali celo verjetno politične narave. Drugi razlog pa morda leži v ten, da Jelenković ne živi v Beogradu, Novem Sadu ali Nišu, ampak v majhnem Zaječarju. (Nič ne izraža provincialnosti države tako jasno kot njeno privilegiranje velikih središč.)

Naslovnica pesniške zbirke Nenada Jovanovića Ignjat.

Mimogrede, ni povsem res, da je moje delo v 90. letih prejšnjega stoletja ostalo neopaženo. Za debitantsko knjigo sem na primer prejel nagrado Branka Radičevića. Moje težave s srbsko javnostjo so se začele kasneje, z zavrnitvijo nagrade Matičev šal za cikel pesmi, objavljenih v Reči. Matić bi me razumel  (pritrjeval je odločitvi nekega velikega pisca, da zavrne neko veliko nagrado), vendar pa tega kulturni establišment tedanje Srbije – ni! Ko je nekaj mesecev po tem dogodku izšla moja najbolj eksperimentalna knjiga do tedaj Ignjat, z omenjenimi besedili, je Reć objavila morda najbolj negativno oceno o njej v vsej svoji zgodovini. Njen podpisnik Đorđe Despić je kasneje prevzel mesto odgovornega urednika Letopisa Matice srpske, revije, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja favorizirala poezijo Slobodana Tišme, Tomaža Šalamuna in drugih neoavantgardnih umetnikov iz SFRJ in sveta. V času Despićevega mandata pa so na straneh revije prevladovale neiskrene in tradicionalistične religiozne pesmi – »Pravoslavje« namesto »komunistične partije« v primerjavah z dišečim cvetjem. Še enkrat: to se nadaljuje. Moje uporniško dejanje iz leta 1997 ni nič spremenilo: sistem, narejen pred desetletji, še vedno gladko deluje dalje.

Prav devetdeseta leta so od takrat postala označevalec za številne stvari v Srbiji, ki jih je preveč in so preveč raznolike, da bi pomen te determinante ostal jasen. Vsak z vsaj malo državljanske zavesti je moral občutiti gnus ob vsem, kar se je dogajalo v državi in v okolici. Mnogi so slikovito govorili o takratnem porastu nasilja in neumnosti na mikro in makro ravni družbe, tako da meni ni treba. Kar je to strašno obdobje delalo znosno, je bilo upanje, da se bo nekega dne le končalo. S strokovnega vidika smo sprejeli dejstvo, da je bil honorar za cikel pesmi v omenjeni Letopisu vreden toliko kot eno kokošje jajce, sprejeli zahvaljujoč upanju, da bo – ko se bo stanje ponovno normaliziralo – vreden toliko kot nojevo jajce. To, da se je Radovana Karadžića cenilo kot pesnika, smo sprejeli kot začasen odklon. Prave vrednote bodo spet priznane in postavljene na vrh lestvice – to je bilo naivno mladostno prepričanje ljudi, na katere pomislim v prvi osebi množine.

Zdaj pa je jasno, da se destruktivni, antisocialni proces, ki se je začel v tem desetletju, kar ne konča. Ubijanje med sorodnimi ljudstvi se je (vsaj zaenkrat) ustavilo, vendar se enako uničujoča tranzicija nadaljuje – proces, v katerem naj bi vsak, katapultiran iz socializma, postal kapitalistični izkoriščevalec ali pa se sprijaznil z vseživljenjsko vlogo izkoriščanega.

Kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje, kdo so bili tvoji pesniški vzori na začetku pesniške kariere? Obstaja tvoja pesem, o njej je pri nas pisal Alen Širca, posvečena Tomažu Šalamunu …

Poezija oziroma literatura je v moje življenje prišla najprej kot ena v nizu oblik potencialno avantgardnega izražanja, kamor spadata še likovna umetnost in film. Kot otroka so me navduševala dela v stalni zbirki beograjskega Muzeja savremene umetnosti, kot so predmeti Vladana Radovanovića, ki usklajujejo (ali ženejo v prepir?) konvencije kiparstva in poezije. O filmu kot umetnosti sem začel razmišljati, ko sem na televiziji videl Andaluzijskega psa, ki so ga predvajali ob Buñuelovi smrti.

Šalamun je navdihnil mnoge v številnih kulturnih kontekstih, saj je sam črpal od vsepovsod. Obstajajo reverdijevski in krilijevski Šalamuni, psevdopripovedni in psevdolikovni Šalamuni. Poznan je po vsem svetu – na posvetilo Šalamunu sem naletel v knjigi Kanadčana, zaposlenega v Libanonu. Mislim, da bralce po vsej nekdanji Jugoslaviji dodatno pritegne »molovski ton«, ki ga je Šalamun podelil elementom, ki si jih je sposodil iz velikih tradicij, kot sta francoska in ameriška, kar zlahka uide pozornosti tako Kanadčanov kot Libanoncev. Lepo je od Širce, da je pokazal na jasen in dolgo zanemarjen vpliv slovenske poezije na srbsko, vendar bi bilo nepošteno, če bi ga skrčili le na Šalamunovo ime. Linija močnih in stalnih vplivov pelje od Kosovela do pesnikov, rojenih v poznih osemdesetih.

Bojan Savić Ostojić je tudi zapisal, da so »prvi Nenadovi verzi povečini močni, saj na njih počiva pesem«. Paul Valery je nekje dejal, da je prvi verz pesmi dar, ostali pa so potem plod dela. Kako ti pišeš pesmi? Kakšen je tvoj odnos do navdiha in dela na pesmi? Kaj ti je pri pesmi bolj pomemebno in kaj ti je v večji meri izziv, oblika ali vsebina? Ali se obliko in vsebino v poeziji sploh da razlikovati?

Pesniška zbirka Nenada Jovanovića Živeti na moderen in umreti na starinski način, v kateri je opustil kratko, minimalistično obliko, značilno za nekatere njegove prejšnje zbirke pesmi.

Strinjam se s Susan Sontag, da je v praksi nemogoče razlikovati med vsebino in obliko. To razlikovanje priklicuje podobo prazne posode na eni strani in tekočine na drugi strani. A posoda ne more biti prazna (v njej je vedno vsaj zrak), tako kot tekočina ne more biti popolnoma brez oblike. »Oblika« in »vsebina« bi se morali neposredno in medsebojno pogojevati.

Vedno več berem o zastarelosti navdiha, a sam ga še vedno potrebujem. Da se lahko podam na pustolovščino pisanja pesmi, moram začutiti tisto, čemur pravim jezikovna napetost: potrebo, da običajne funkcije besed začasno zamenjam s poetično funkcijo, poetično v jakobsonovskem smislu. Pesmi so sporočila nikomur in vsakomur in zahtevajo – vsaj po moje – relativno jasne ideje o izhodišču in vsem, kar sledi. Čim bolj jasen je miselni zemljevid bodoče pesmi, lažje si upam odstopiti od načrta, improvizirati. Tako kot v jazzu, kjer »spremljanje toka« zahteva pripravljenost.

Pišeš poezijo, prozo, dramatiko, teorijo. Najprej me zanimajo razlike in podobnosti med pisanjem poezije ter proznim in dramskim pisanjem. Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Vinko Mőderndorfer je v intervjuju za Poiesis povedal, da je forma drame veliko bližja pesmi kot pa prozi. Kako sam doživljaš razliko med pisanjem pesmi, igre in zgodbe?

Ne poznam Möderndorferjevega  dela, se pa strinjam z njim, da sta poezija in dramatika bolj povezani kot pa kratka zgodba ali roman in poezija. Najprej zaradi jedrnatosti, ki jo po definiciji zahtevata prva dva žanra. Nekateri romani Danila Kiša imajo po okoli sto strani, kar je le del posameznega dela romana Jonathana Franzena ali novejšega Pynchona. Oscilacije so pri večini pesniških knjig in iger manjše.

Vendar se mi formalni postopki teh žanrov zdijo bolj sistematični. Poezija seveda zmore brez pripovedi, drama stasis-a pa je že od Čehova popolnoma legitimna. Finnegans Wake in druga dela, ki postavljajo pod vprašaj ali uničujejo mehanizme vzročnosti, pa še vedno delujejo kot izpadi. Tako kot poezija se lahko tudi gledališče popolnoma izogne ​​mimezis (tradiciji, ki sega od Edwarda Gordona Craiga do projektov, kot so Stifterjeve stvari Heinerja Goebbelsa), vendar pa ne poznam zgodbe in romana, ki bi mu to popolnoma uspelo.

Naj še za hip ostanem pri prozi in poeziji. Že vrsto let živiš v ZDA, torej v angleškem govornem okolju. Zanima me, ali nemara pišeš umetniška besedila tudi v angleščini? In če jih, kako doživljaš prestop iz maternega jezika v tuj jezik? In če jih ne pišeš, zakaj jih ne pišeš oziroma, ali si jih poskusil pisati? Osebno sta mi tu zanimiva pristopa Nabokova in Becketta: prvi je pisal v angleščini le prozo, češ da lahko piše poezijo le v ruščini kot maternem jeziku, saj mu je angleščina kot naučeni jezik vendarle preveč oddaljena, drugi pa je prav zaradi distance izbral za pisanje poezije tuji jezik, francoščino …

V angleščini pišem izključno strokovna besedila. Jezika ne poznam dovolj dobro, da ga ne bi doživel kot oviro, niti se ne želim znebiti kulturne prtljage, s katero sem kot moški srednjih let prispel v ZDA. Če bi na primer v pesmi v angleščini omenil Mijo in Čkaljo (gre za srbska igralca, humorista Mija Aleksića in Miodraga Petrovića Čkaljo, op. prev.), bi moral to sklicevanje razložiti, tako da bi knjiga – verjetno – imela več opomb kot verzov. Drugič, napisati knjigo v angleščini, bi pomenilo začeti iz nič, kar je v tej starosti težko, s toliko knjigami, predvsem pa zaradi nenaklonjenosti, ki jo čutim do ameriške literarne scene, ki jo zaznamuje politična korektnost kot zadnja inkarnacija leninistično-althusserjevske ideologije.

Naslovnica knjige Nenada Jovanovića, posvečene premisleku uporabe brechtovskih gledaliških tehnik v filmih Jean-Marie Strauba, Larsa von Trierja idr.

Razumem pa Beckettovo stališče. Brez odtujenosti ni umetniškega učinka in to, kar sem omenil na začetku odgovora kot oviro, lahko v redkih primerih postane prednost. Andrei Codrescu, ki je po le nekaj letih življenja v angleško govorečem okolju izdal svoj pesniški prvenec in zanj prejel pomembno nagrado, pojasnjuje, da so bili njegovi konkurenti enako nadarjeni, a so imeli eno pomanjkljivost: jezik, s katerim so se izražali, so tekoče govorili.

Primer Nabokova je drugačen. Varuška se je z njim pogovarjala v angleščini. Vendar je moral zaradi uveljavitve v ZDA – zaradi denarja – ameriški javnosti ponuditi karikaturni portret Pnina v istoimenskem romanu. Donosna, antislovanska linija se nadaljuje preko Kosinskega do Aleksandra Hemona (primerjaj zgodbo slednjega v zbirki Vprašanje Bruna, v kateri Rus ob obisku sarajevskega pripovedovalca za posteljo pusti umazane nogavice). Prvi se je ubil (morda zaradi slabe vesti zaradi izmišljotin o lastnem narodu v Pobarvani ptici), drugi pa danes blesti na fotografijah z javnih nastopov ob najnovejšem Matrici, sranju, katerega soavtor je. Logična posledica vsega tega je, da je Hamon dobil prostor v New York Timesu za izražanje žalostno oportunističnih pogledov, ki krepijo status quo v Združenih državah in izven njih, medtem ko se ta in takšen prostor ne nudi ljudem, kot je afroameriški socialist Adolf Reed. Ne dvomite, da je disidentski status v SFRJ prispeval k Šalamunovemu uspehu v Ameriki.

Študiral si filmsko in TV režijo  in posnel tudi več kratkih filmov. Kako delanje filmov vpliva na tvoje pesništvo, če vpliva, in obratno? Pri tem mislim tako na estetske momente, ki so lastni eni in drugi umetniški zvrsti, kot tudi na kontekst – film je skupinsko delo, pisanje poezije pa je samotno delo.

Film je nekoč močno vplival name. V moji prvi knjigi ni prav veliko zanimivih posameznih verzov, zato pa so odnosi med njimi pogosto dinamični in presenetljivi. Gre za uporabo montaže diskontinuitete v jeziku. Eisenstein jo je prepoznaval v vsemu, in – v mladosti – sem jo tudi jaz. Vendar se s filmom že dobro desetletje in pol praktično ne ukvarjam več. Pogrešam ekipo ne glede na to, kakšne vse probleme prinese ekipno delo v permanentni časovni stiski. Zdi se, da je Fassbinder neprekinjeno snemal samo zato, da ne bi bil nikoli sam. A Chuck Panhiuk do neke mere ruši kliše o pisanju kot samotnem delu, saj svoje romane piše na letališčih. Do začetka pandemije sam tudi sam, tako kot toliko drugih, pogosto delal v kavarni ali javni knjižnici.

Leta 2000 odideš v tujino, pot te vodi od Nove Zelandije prek Kanade in Egipta do ZDA, in z izjemo krajše vrnitve v Srbijo tam tudi ostaneš, zadnja leta živiš v Daytonu, kjer predavaš na univerzi. Lahko kaj poveš o razlogih za odhod iz Srbije, kaj ti je tujina in izkušnja tujine dala, česar v Srbiji ne bi mogel dobiti, in kaj ti je morda vzela … 

Emigriral sem predvsem zaradi obupne politične in ekonomske situacije v državi. Danes je ta le za odtenek boljša, z lahkoto preverljivo pa je dejstvo, da je slaba še marsikje drugje – sem lahko prištejemo tudi Novo Zelandijo, Kanado in ZDA, da o Egiptu niti ne govorim – čeprav mladi ljudje še vedno sanjajo sen o Raju na Zemlji. (Sanje so prvorazredne, vendar pa je emigracija kot uresničenje teh sanj groteskno neadekvatna.) Drugi prav tako pomemben moment je bila radovednost. Ko sem odhajal, je bila država pod embargom in lažje se je potovalo z enosmerno kot pa s povratno vozno karto.

Življenje izseljenca mi je omogočilo, da sem spoznal druge kulture, saj je glavnina držav, ki sem jih navedel, tradicionalno emigrantskih držav. Če ne bi živel v Torontu, bi le težko prišel do tamkajšnje univerze in profesorjev, kot je Linda Hutcheon, vendar pa sem z odhodom tudi veliko izgubil. V prvi vrsti priložnost, da bi neposredno vplival na t. i. kulturni prostor svoje dežele. Veliko lažje je odriniti na stran poslan kot pa osebno predan rokopis. Moja navzočnost v Srbiji je že več kot dve desetletji zgolj sporadična in fantomska.

Rodila sva se in odraščala v državi, v kateri je poezija imela posebno in pomembno vlogo, pesniki (in seveda tudi pisatelji, dramatiki …) so bili spoštovani ljudje, četudi jih je oblast opazovala z določenim nelagodjem … Kako je s poezijo danes v Srbiji in ZDA ter tudi Kanadi? V Sloveniji obstaja prepričanje, da se poezijo v ZDA spet več bere … Kakšen je tvoj pogled na to? Kakšna naj bo vloga pesnika in poezije v današnjem svetu?

Nimam celovite slike situacije v Srbiji. Dobri teksti redno prihajajo do mene, a vem, da se njihova proizvodnja pogosto odvija v pogojih, primerljivih s taboriščnimi. Najbrž nisem edini srbski pisec, ki niti za eno pesniško zbirko ni dobil niti centa.

Ko govorimo o ZDA in Kanadi se mi zdijo njune ekonomske osnove precej različne. Kanada favorizira podobne avtorje prek različnih organov za financiranje umetniških projektov, medtem ko ZDA to počnejo prek tržišča. Ta način se mi zdi bolj pošten, saj imajo režimski kimavci, ki ga vzdržujejo, vsaj imena in obraze.

Kar se tiče branja – ne vem. Predavam na fakulteti na robu mesta, katerega populacija se neprestano zmanjšuje že pol stoletja, na fakulteti, ki sprejme prek 90 odstotkov prijavljenih študentov. Pred nekaj tedni sem neki skupini dvajsetih študentov omenil Walta Whitmana in noben ni vedel, o kom govorim. Situacija je gotovo boljša v bolj pomembnih univerzitetnih centrih, nekakšnih oazah v opustošenem družbenem in geografskem pejsažu ZDA.

Naj na koncu odgovorim še na tvoje zadnje vprašanje. Mislim, da mora biti vloga pesnika večstranska in spremenljiva, torej nepredvidljiva. To pomeni, da pesniku in poeziji niti ni potrebno igrati kakršnokoli vlogo, saj to počne že toliko drugih. Morda se zdi takšen odgovor nenavaden glede na to, da prihaja od nekoga, ki je lepo število let posvetil razmišljanju o Brechtovem delu. Vendar pa takšno stališče ni niti prikrito larpurlatistično niti solipsistično. Gre za to: res je ves svet oder, kot je rekel Shakespeare, vendar pa se ta da uporabiti tudi za namene, ki niso nujno igralski.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič