Si prevajalka, esejistka, pesnica. Bi lahko rekla, da je jezik tvoj svet? Kako doživljaš omejitve jezika?
Ni moj svet jezik, moj svet je svet, moj svet so družba, družbena dogajanja, moje življenje v njih, moje življenje z drugimi. Jezik je zgolj orodje, s katerim oblikujem svoje mišljenje, s katerim skušam ujeti misli v napisano obliko in jih nato posredovati ven, v javnost.
Zato tudi ne dojemam jezika kot omejenega območja, je pa res, da skušam venomer kultivirati njegovo rabo. Jezik je živ, dinamičen, in njegova raba je kompleksna, besede, s katerimi lovimo stvarnost, se spreminjajo, in spreminja se način, kako z besedami lovimo stvarnost. Pred nedavnim sem brala esej francoskega filozofa in zgodovinarja Michela Serresa Palčica, ki je izšel pri književnem društvu Hiša poezije: Seres piše, kako se je slovar francoskega jezika v preteklih stoletjih vselej spreminjal stabilno, za približno pet tisoč besed na dvajset let; v zadnjih par desetletjih, v milenijskih desetletjih, pa je ta razlika poskočila, in sicer na petintrideset tisoč besed. Kompleksnost sveta lahko opisuješ le, če razumeš, kaj besede, tudi nove besede, počno. Jezik je omejen, kolikor je omejen tisti, ki ga uporablja.
Včasih sicer bijem nemogoče bitke, ko poskušam opisati neko razpoloženje, sentiment, denimo ljubezen, pa se obenem zavedam, da opisujem družbeno fikcijo, simbolno fantazmagorijo. Zadeva se zaključi tako, da opišem ljubezen kot družbeno fikcijo, kot fantazmagorijo.
Glede na to, da ustvarjaš v številnih zvrsteh, me zanima, ali ti snov narekuje zvrst? Se pri tebi zvrsti prepletajo?
V poeziji si gotovo privoščim več liričnosti, zasanjanosti, nedoločenosti, več svobode, po drugi strani pa poezija s svojo svobodno formo vzpostavlja tudi drugačne jezikovne učinke, denimo s ponavljanjem, nepričakovanimi prelomi vrstic, skratka, z izmikanjem slovničnemu režimu. Ta je vendarle totalen, in ta njegova totalnost pogosto ne upošteva prostosti misli. Vse eksperimentiranje v literaturi pravzaprav izhaja iz tega upora proti konvencionalni obliki linearne pripovedi.
Pri esejih je potek napisanega strukturiran drugače, mnogi so bili pred knjižno izdajo že objavljeni kot medijski komentarji, kritike, kolumne, strokovne razprave, zato je njihova skladnja logično drugačna. To so denimo teksti o zgodovini homoseksualnih literatur, komentarji o kulturnih politikah, o dogajanjih na subkulturnih scenah, o hegemonijah in rezih teh hegemonij, čisto sociološka, analitska razpravljanja o aktualnem družbenem vrvenju, kar pa sicer ne pomeni, da v literarnem ustvarjanju ni priporočljivo biti dobro teoretsko informiran in podkovan.
Zvrst pisanja tako najpogosteje določajo uredniki oziroma značaj medijev, v katerih objavljam, in od njih je odvisno, koliko fleksibilnosti zmorejo, kajti ni nujno, da je poetski tekst manj politično poveden kot sam politični komentar v ožjem pomenu. Pred leti sem bila kolumnistka v aktualno-politični redakciji Radia Študent, moja naloga je torej bila enkrat mesečno napisati politični komentar na aktualno dogajanje. Nekajkrat sem namesto političnega komentarja poslala čisto pesniške tekste in imela srečo, da je tedanja urednica Ana Kralj imela tako širok kulturni horizont, da jih je preprosto spustila v objavo – kot politične komentarje.
Tvoj opus je ogromen. Koliko ur ima tvoj dan in kje najdeš moč za ustvarjanje?
Od nekdaj pišem, in pišem venomer, pisanje je eden od mojih pomembnejših medijev z okoljem, s svetom. Pisanje mi je užitek, rada pišem, uživam, ko pišem, s pisanjem prevajam svet sebi in sebe svetu. Tako zelo je želja po pisanju vgravirana vame, da se počutim popolnoma neizpolnjeno, če ne napišem vsak dan vsaj nekaj. Nikdar nisem pisala »za predal«, izmenjava z javnostjo mi je ključna, smatram se za intelektualko, ki prebiva v javnem prostoru, in to konsistentno in z vso skrbnostjo tudi počnem.
Kar pa se tiče same tehnologije: Že skoraj trideset let sem samozaposlena v kulturi, književnica, kritičarka in prevajalka, in ta status zahteva svojo dinamiko in gostoto objavljanja ter avtorske prisotnosti, ki mi ju zaradi svoje ljubezni in volje do pisanja ter zmožnosti objavljanja ni težko izpolnjevati. Pišem. Od nekdaj sem zelo zgodaj vstajala, skorajda sredi noči, v nekem dolgem obdobju, v mojih tridesetih in štiridesetih, sem spala samo po nekaj ur dnevno, in kolikor se nisem vlačila naokoli, sem pisala. Gre preprosto za to, da mi družba, moje življenje v njej predstavljata nenehen, močan impulz, ki v meni odmeva na različne načine, kot jeza, kot začudenje, kot začaranje, prezir, kot želja po prisotnosti, pa spet drugič kot želja po pobegu, vselej pa kot volja po analizi.
Po eni strani si zelo angažirana in vpeta v družbo, po drugi pa pišeš tudi pesmi, za katere si predstavljam, da potrebuješ mir in umaknjenost od sveta. Sodim seveda popolnoma po sebi, čeprav izpod moje tipkovnice zelo redko prileze pesem. Kakšen je tvoj ustvarjalni proces?
Pisanje je zame miselni in politični proces, preko njega prihajam do spoznanj in potem do njihovega oblikovanja in do svoje razlike. Ne, ne potrebujem toliko miru in odmaknjenosti od sveta, ta prislovična lastna soba je iluzija, tega se močno in vselej zavedam. Zidovi ne zaustavijo nobene od motečih intervencij in napadov na integriteto, razen za tiste nesrečneže, ki se jih trudijo, neuspešno sicer, odmisliti, jih nalagajo kdo-ve-kam oziroma jih ne brigajo, s čemer pa spuščajo iz rok samo srce dogajanja. Literatura je pri nas polna tega slepila o odmaknjenosti in lažnega miru, zato tudi ne predstavlja več nobenega relevantnega mišljenja ne dialoga, kaj šele polemike.
Napisala si prvo pesniško zbirko z LGBT tematiko. Lahko opišeš duha časa, v katerem je zbirka nastajala, in njene odmeve?
Pesniška zbirka Abonma je izšla leta 1994, vendar so v njej pesmi iz poznih osemdesetih let. To so bila moja študentska leta v Ljubljani in leta moje prve lezbične ljubezni, ki je pravzaprav pomenila moje soočenje s fenomenom ljubezni kot takšne: mlada, svobodna oseba naenkrat pade v sladke okove sentimentalne navezanosti in kaj ji je storiti? To so bile seveda lezbične pesmi, a ob njihovem nastajanju se tega nisem zavedala, pravzaprav se nisem zavedala realnosti družbene homofobije, revija Mentor, kjer sem v osemdesetih letih te pesmi prvič objavila, ob urednikovanju Dragice Breskvar in Petra Božiča, pa je bila nanjo očitno imuna, in tako je vse to objavljanje teh lezbičnih pesmi potekalo gladko in brez ovir.
Zgodnja devetdeseta, čas izida pesmi v knjižni obliki, kot Abonma, pa so že bila protislovno obdobje, na eni strani silovit razrast družbene nestrpnosti, na drugi pa razcvet alternativnih središč, okolij, produkcij, tudi založbe Škuc Lambda, ki je pod urednikovanjem Braneta Mozetiča začela objavljati knjige s homoseksualno tematiko. Brane me je povabil k objavi knjige, seveda sem z veseljem sprejela, a na tistem prvem sestanku z njim mi je bilo skorajda pomembneje, da ga povprašam, ali bi objavil kakšen moj esej v Revolverju, reviji s homoerotičnim nabojem, kot je bil podnaslovljen, in ki jo je Brane prav tako urejal. In – gotovo je bilo skrajno pomembno tudi to, da me takoj po izidu knjige poslal na Ministrstvo za kulturo, da si uredim formalni status književnice.
Tako da ne glede na družbeno homofobijo, na reakcionarne srditosti, ki od tistih devetdesetih let nikdar več niso nehale uničevati družbo, so iz nekega kratkega sestanka z dobrim urednikom izšle zame tri življenjsko pomembne, osvobajajoče stvari: objava prve knjige, začetek mojega rednega publicističnega objavljanja in posledično ureditev formalnega »zaposlitvenega« statusa. Prav to ustvarjanje vzporednih kulturnih možnosti, ki oblikuje in pravzaprav rešuje življenja, je zame v veliki meri predstavljalo duh tedanjega časa; ob siceršnjem hkratnem in persistentnem zapiranju družbe predvsem ta upornost, zmožnost ustvarjanja oziroma ohranjanja odprte družbe, v kateri lahko ostaneš v svoji, v mojem primeru lezbični identiteti.
Se imaš za pogumnega človeka?
Pogumna sem toliko, kolikor sistem, recimo vsakokratna oblast, onemogoča to, kar sem, jaz pa se mu ne pustim. In ker sem lezbijka, država pa tu že desetletja zganja vsakovrstne zavratne in priskutne oblike homofobije, je gotovo potrebna določena upornost, ki bi ji lahko rekli tudi pogum. Ampak ta upornost se razteza tudi na druga področja: desetletja vztrajati na področju umetnosti, vztrajati v družbeni kritiki, vztrajati v neinstitucionalni kulturi, ne le ob večni nepriljubljenosti teh področij s strani sistema, temveč tudi ob večno prekarnih okoliščinah, zahteva specifično osebno moč. Je pa to tudi stvar vrednot, tega, kaj je v življenju pravzaprav pomembno, kdo sem kot politična persona, kakšna je moja kulturna identiteta.
Gotovo se venomer spopadam s tem, da ne padem, bolje rečeno, da me ne vržejo iz družbenega sloja, v katerem sem se rodila in odrasla. Srednji sloj, ki ga razumem kot preplet politične in kulturne naprednosti, izobraženosti, poučenosti, pismenosti, kultiviranosti, kozmopolitskosti, urbanosti, osebne svobode in integritete, pa tudi dostojnega ekonomskega standarda, so gradbeni elementi moje subjektivitete. Danes je vse usmerjeno v njihovo opustošenje, v to, da se ljudi prepelje v »manjša zadovoljstva«, da ne rečem v golo življenje.
Morda nismo navajeni razmišljati o tej upornosti in odpornosti kot o pogumu, je pa res, da sem po poti videla toliko konformizma, skrivaštva, upogljivosti, nepokončnosti, apatije, pogosto tudi zla, ki direktno prizadeva obstoj pluralne družbe in s tem tudi moj obstoj, da je morda dejansko čas, da začnemo več razpravljati tudi o teh vidikih.
V zadnjem času sta izšli hkrati dve tvoji pesniški zbirki. Te je v zadnjem času kaj tako močno nagovorilo, ali si ju ustvarjala dlje časa?
Pravzaprav sta izšli ena pesniška, Prostor sred križišč, in ena esejistična, Poezija še vedno ni luksuz, obe v letu 2021. Kot avtorica ustvarjam in objavljam brez predaha že petintrideset let in ta dinamika je kar običajna. Pesniški zbirki Prostor sred križišč botruje moj razmislek o različnih vidikih vezi med ljudmi, prvenstveno ljubezni, pa tudi drugih, kaj se dogaja z njimi v sodobnosti, kjer se zdi, da je destrukcija prepredla že tudi medosebne odnose, da se sploh ne znamo več povezovati med seboj, da svoje prispevamo tudi sami z nenehnim dvomom, s skepso, četudi upravičeno, a da nam je postalo nekako lažje in bolj samoumevno popisovati temačnost kot pa se obrniti k temeljnemu vitalizmu. V tej knjigi naredim ta obrat k vitalizmu, še posebej zato, ker sem se po prejšnji knjigi, Preveč vljudna, iz leta 2017, ki je predstavljala zaostreno kritiko in nekakšen moj obračun s sodobnostjo in sodobniki, morala preživetveno dvigniti – a seveda brez naivnosti in utopičnih samoslepil.
Esejistična zbirka Poezija še vedno ni luksuz je nabor mojih prispevkov, objavljenih v zadnjih letih v različnih medijih, vsi pa se ukvarjajo s področjem sodobne literature, večinoma homoseksualne, z vprašanji kulturnih politik, literarnimi obrobji in središči. Naslov knjige se nanaša na esej Audre Lorde »Poezija ni luksuz« iz leta 1977, v katerem trdi, da je poezija preživetveno orodje manjšinskih ali zatiranih skupnosti in identitet, denimo ženskih, torej feminističnih, lezbičnih, afroameriških; po dobrih štiridesetih letih še vedno ni nič drugače, poezija še vedno ni luksuz, še vedno je lahko temeljno orodje za skupnostno ali individualno emancipacijo ali upor.
Je vloga ustvarjalcev (pa naj bodo besedni, odrski, filmski) tudi držati ogledalo družbi in biti njena slaba vest?
Seveda, če naj bo ustvarjalka, umetnica, tudi intelektualka, potem je premišljevanje o družbi gotovo nujno. Skorajda ni velikih avtorjev ali avtoric, umetnikov in umetnic, ki ne bi bili tudi družbeno artikulirani in angažirani, ki ne bi premišljevali družbe. Saj tudi umetnost sama ni nekaj od sveta ločenega, je intervencija vanj.
V času epidemije (pa tudi prej) spremljamo milo rečeno čudne odločitve kulturne politike. Sploh lahko še govorimo o kulturni politiki ali bi te morala povprašati o tem, kaj meniš o sesuvanju kulture s strani oblasti?
To, kar se zdaj dogaja, je mnogo širše od kulturne politike, se pa odraža tudi v kulturni politiki. Dogaja se odvečnost ljudi, nekropolitika, odločanje za to, kdo bo živel, kdo umrl, že dolgo, pa naj gre za posledico ali celo za sam smoter hegemonije neoliberalnih politik, ki na socialne robove družbe, v revščino, v odvečnost odmetavajo cele populacije. Odnos do migracij in beguncev je popolno razčlovečenje, njihove tragedije, smrti, mizerija in nasilje nad njimi se komajda še dotaknejo prvega sveta. LGBT populacije so pravzaprav že vso civilizacijo deležne izganjanja in izginjanja, pa nešteto drugih. Dogajanja okrog koronaepidemije lahko beremo v tem istem nekropolitičnem kontekstu.
Kulturna politika je samo en segment, skladen s povedanim. Ne gre le za oženje prostora pluralnim koncepcijam umetnosti, temveč za betoniranje monolitne kulturne forme, kondicije skupnosti, in če smo si kdaj še lahko, v kakem zanosu blaznosti menda, domišljali, da živimo v razviti, moderni, pluralni, dinamični, kozmopolitski družbi, smo sedaj soočeni s popolno deziluzijo. Ta konkretna oblast je samo bolj robustna, a opravlja delo, začeto in podkovano z vsemi predhodnimi – od rezanja denarja za kulturo, varčevalnih ukrepov, nerazsodnih pogojev glede možnosti umetniških produkcij, arbitrarnega selekcioniranja umetnikov in umetnosti, vsiljevanja tržnih imperativov, zmerjanja in stigmatiziranja umetnikov, in tako dalje in tako dalje. Ljudje, ki delamo v segmentu kreativnosti, kulture in umetnosti, smo bili model za prekarizacijo, negotovost zaposlitve, ki je danes že prevladujoč način dela v celotni populaciji. Skratka, opustošenje, odvečnost, nekropolitika, vse v tej liniji.
Bi morali biti slovenski kulturniki bolj kritični, bolj povezani, bolj enotni ne samo v ustvarjalnih procesih, ampak tudi v kritiki oblasti?
Kulturniki in kulturnice smo kritični, politične anemije nam res ni treba očitati. Je pa seveda treba pogledati, kateri del kulturnikov je bolj kritičen, bolj glasen, in ugotovili bomo, da so to najpogosteje delujoči in delujoče v neinstitucionalni kulturi, morda tudi tisti, ki so povezani s kritičnimi umetnostnimi smermi in produkcijami in torej v splošnem smislu bolj angažirani, ozaveščeni glede dogajanj v družbi. Ampak družbeni angažma umetnikov in umetnic je samo en moment javnega glasu – nujno se je treba ozreti k tistim umetniškim projektom, delom, ki kot taki že vsebujejo kritične elemente. In teh je dandanes in vselej v obilju.
Ljubljana, 7. februar 2022
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023