Najnovejše objave

Pogovor z Matejem Krajncem

Nastopanje je vsaj meni najbolj travmatičen del pesniškega »poklica«. Naj torej začnem v tej zame nevralgični točki: kako je stati na odru s kitaro v rokah in kako je stati na odru s pesniško zbirko? Naj to malo razširim: v čem je razlika, ko stopiš v javnost kot pesnik in ko stopiš v javnost kot glasbenik, kantavtor?

Oboje je pri meni, tako ugotavljam zadnja leta, nekakšno sočasno naravno stanje; na odru se dobro počutim. Po krajši začetni tremi, kjer gre bolj za občutek odgovornosti, ne za strah pred odrom, se na njem udomačim in mi je vedno težko oditi. Sicer pa niti ne čutim bistvene razlike med dvema dimenzijama, pri kitari gre za dodatek, ki, se mi zdi, prispeva k podajanju poezije. Samo branje lahko postane dolgovezno, če traja dlje časa, dimenzija glasbe pa to nekako uravna.

Kar nekaj »kantavtorjev« mi je reklo, da jim izraz »kantavtor« ni najbolj po volji. Kakšen odnos imaš ti do tega izraza in kako bi opredelil svoje glasbeno-pesniško ustvarjanje in tovrstno ustvarjanje na sploh?

Tudi meni se izraz ne zdi najbolj posrečen, raje imam »samospevec«, kar je bil predlog Tomaža Pengova. Gre za dve lici istega obraza, že od nekdaj. Ali, kot je dejal Townes van Zandt, eden velikih ameriških samospevcev, da je poezija osnova, glasba pa presežen dodatek. To podpišem in tudi s Pengovovo oznako se strinjam. Vse skupaj temelji na poeziji, na besedilih, ki ne obstajajo zgolj za lahkotno zabavo in zabavljaštvo, pač pa gre praviloma za globlji sporočilni presežek, čeravno včasih morda podan na nekoliko bolj priljuden (a nikoli banalen) način, zlasti v posebej namerjenih songih, a tak, ki z glasbeno obleko kvečjemu pridobi na veljavi.

Kaj je prej vstopilo v tvoje življenje: poezija ali glasba in na kakšen način sta vstopili ter kako, kdaj in zakaj sta se povezali?

Vstop je bil hkraten, že v najnegodnejših letih sem obenem poslušal poezijo in glasbo; doma je bilo tega na pretek, v družini so bili tako pisatelji kot glasbeniki, torej ni manjkalo knjig in plošč. Zato se mi je zdelo naravno, da to dvoje povežem. Kako in zakaj, pravzaprav ne vem. Vem samo, da mi sámo branje pesmi na odru ni nikoli zares zadoščalo.

V spremnem tekstu k zbirki songov iz romanov Zaklenjen pred pragom Sodome (2012) navedeš opredelitev songa v SSKJ in zapišeš: »Iz zgornje definicije ni ujeti dimenzije poezije, a to je v akademskih krogih stara praksa – nič, kar se igra in poje, po njihovo ne more biti poezija, vsaj ne visoka. Pri čemer pozabljajo na antiko. Vselej. Dimenzijo poezije dodajam torej sam …«.  Po čem lahko ločimo in kako sam ločuješ song, ki je poezija, od songa, ki to ni? In malo bolj sociološko vprašanje, v tujini najdemo v pesniških antologijah tudi songe, medtem ko v Sloveniji temu ni tako – zakaj?

Zdaj, vsaj pri sebi, ne ločujem več. Vsak song, tudi lahkotnejši, mora stati na papirju. Na začetku svoje samospevske poti sem sicer mislil, da je poezija za branje, glasba pa za zabavo, za širše množice. Tako razmišljanje sem si kmalu izbil iz glave, ker me ni zadovoljilo; biti všečen in zabavati ljudi sodi drugam, resen ustvarjalec, ki dela na daljši rok, si takih eskapad ne more in ne sme privoščiti, vsaj ne za dolgo, morda v kratkem mladostnem zanosu, sicer pa ne. S posameznimi stopnjami zrelosti pride tudi pretuhtavanje teh usmeritev in če nisi ravno lovec na pozornost občinstva, pač pa te zanimata zlasti ustvarjanje in ustvarjalna rast, kmalu razčistiš te stvari. Pri nas je izhodiščna težava zlasti premajhno poznavanje zgodovine poezije, kot »prednastavljen« narod pesnikov smo si narisali nekakšen čuden in nerazumen elitističen krog, iz katerega ne znamo, za nas je vse usodno, strogo, enoznačno, črno-belo. Poezija pa ni črno-bela, ampak je med eno in drugo skrajnostjo ogromno polje, ki ga marsikdo, ujet med svoje plašnice, ne zna ali noče zaznati. Tam notri nekje je tudi glasba. V tujini s tem opredeljevanjem ni težav, pri nas se bo morala še obrniti kaka klepsidra, čeprav se zdaj tudi v akademskih krogih stvari počasi spreminjajo na bolje.

V pesmi Če zdaj bežiš iz zbirke Umila me je neka čudna rosa (2004) berem verze: »Čez Rimsko cesto zvezde se cedijo / in kdaj pa kdaj se osvetli nebo / in svet se transportira v poezijo …«. Kako pride pesem k tebi? Ali nemara ti prideš k pesmi? In še, kako pristopiš k pisanju pesmi, ki je namenjena »zgolj« branju in k pisanju pesmi, besedila za song? Se ti kdaj primeri, da pesem, namenjeno branju kasneje tudi uglasbiš?

Vse moje pesmi nastanejo z melodijo, pa ne zgolj tisto notranjo, ki je lastna vsej poeziji, ampak z empirično melodijo, tudi v prostem verzu. V dolgih letih prakse sem ugotovil, da neuglasbljive pesmi ni. Postopki »pridobivanja« pesmi pa so različni, težko jih opredelim. Večkrat je to tudi čisto fizična izkušnja, prime me in moram sesti. Ideje vedno pridejo od kod. Zanimivo pa je, da sem vedno izjemno težko pisal po naročilu, pravzaprav se temu izogibam, če se le da.

V tvoji poeziji je polno reminiscenc s področja poezije, a tudi s področja popularne kulture (filma, popularne glasbe …). Kateri avtorji in avtorice so najbolj vplivali na tvoje pesniške začetke in kateri avtorji in avtorice te najmočneje nagovarjajo danes?

Avtorji in avtorice so se dodajali od otroških let in še vedno iztaknem kaj zanimivega. Paleta je široka, čeprav je osnovni nabor približno zakoličen. V tem naboru je moj najljubši slovenski pesnik Menart, pesnica Svetlana Makarovič, pisatelja Levstik in Jurčič, pisateljica Katarina Marinčič. Od tujih … pesnik bržčas Cohen, pa stari romantiki in klasicisti vseh narodnosti, takisto denimo bitniški avtorji. Od tujih pisateljev Arthur Conan Doyle, pisateljica Agatha Christie. To je nekakšen okvir, ki gre naprej. Potem so tu še ex-YU pisci, meni izjemno ljubi. Med pesniki je tu na prvem mestu Arsen Dedić, med pisatelji bržčas Branko Čopić. In tako naprej. Tudi med mladimi se najdejo meni ljuba imena, od Martina Ramoveša preko Anje Radaljac in še koga.

Bralski publiki si morda najbolj znan kot pesnik, za čigar pesmi je značilna stroga metrična oblika in več kot samo zavidljivo obvladovanje rime, ki je – vsaj zame – najmočnejše pesniško sredstvo. Potem pa je prišla zbirka Vzpon in propad prostega verza (2012), v kateri si se posvetil prostemu verzu. Takšne spremembe skoraj nikoli niso zgolj formalne narave: zakaj si se odločil za prosti verz in kako si občutil prehod iz metričnega verza v prosti verz?

Že v prvih treh zbirkah, torej zgodnjih, sem kombiniral rimane oblike s prostim verzom, v tretji, ki je izšla, ko sem bil star 16 let, je ta celo prevladoval. Vendar mi je bil pravi pesniški izziv vedno tisti klasičen, seveda ne staromoden, pač pa riman. Najbolj zanimivo mi je vedno bilo iskanje novih možnosti rimanja znotraj klasičnih oblik ali pa novo kontekstualiziranje klišeja, to zadnje zlasti v medbesedilni obliki. Ker pa sem med letoma 2000 in 2012 res izdajal večinoma rimane zbirke, se je pesmi v prostem verzu nabralo kar precej in jih je na nek način veljalo združiti. Pri vsaki zbirki pazim na koncept in zato se je zgodilo, da te pesmi nekako nikoli niso konceptualno sodile ob bok tistemu, kar sem želel v določenem času povedati z novo knjigo, in so tako ostale zunaj. Ob prebiranju »zaloge« pa se mi je prikazal koncept cele zbirke v prostem verzu, kar mi je dalo tudi navdih za zbirko Kaj naj storim z ostanki tvojega telesa, v kateri pa so namensko pisane pesmi v prostem verzu, čisto nove, ker je taka oblika sodila v rdečo nit, ki sem si jo zamislil. Tu je tudi zbirka v prostem verzu Kronika Caryja Granta, ki sem jo dokončal leta 2006, nekaj pesmi revijalno objavil, a je obtičala v predalu do letos, morda zato, ker je vzporedno nastajalo toliko drugih stvari. Sem jo pa vsa ta leta še pilil, kar tudi sicer počnem. Videti je, kot da veliko objavljam, a še več ostane v predalu, in tisto, kar objavim, ponavadi nastaja več let in gre skoz desetine različic. Prehajanje iz prostega v rimani verz mi ne predstavlja večje ovire, ponavadi pesem sama narekuje obliko.

Poleg poezije in songov pišeš tudi prozo. V čem se pisateljska izkušnja razlikuje od pesniške izkušnje?

Pesem je bolj zgoščena, v prozi, ki je sicer tudi lahko zgoščena, vendar ponavadi manj kot pesem, pa je posledično več možnosti za to ali ono digresijo znotraj osnovne linije. Oboje sem vedno pisal hkrati, vendar sem se vsaj sprva v poeziji počutil bolj suvereno in sem prozo v knjižni obliki objavil šele sorazmeroma pozno. Sem pa eno prvih nagrad dobil za prozo, ne za poezijo. Dolgo sem pisal zlasti kratke zgodbe, roman je prišel šele pozneje.

Si pesnik, pisatelj, glasbenik in prevajalec. Kako doživljaš prevajanje, torej v čem se prevajanje razlikuje od pisanja lastnih pesemskih tekstov? Prevedel si veliko sodobnih »kantavtorjev« in njihove pesmi tudi izvajaš. Naj se za konec tega pogovora vrnem na oder: kako je izvajati lasten song in kako je izvajati song nekoga drugega? Ali bi se lahko tu potegnilo neko vzporednico s pisanjem poezije in prevajanjem le-te?

Prevajanje je odlična šola, dril za obrtniški del našega poklica, obenem pa užitek, saj gre za prestavljanje dela nekoga drugega v tvoj lasten svet, s tem, da moraš do obeh svetov biti izjemno spoštljiv in previden. Zato so mi tuji nekateri t. i. »sodobni« prevajalski postopki, ko ni nič več pomembno, v kakšni obliki si je ustvarjalec zamislil svoje delo, to se dogaja zlasti v poeziji. Če je izvirni tekst riman, je moja dolžnost, da to ohranim in hkrati poskušam ohraniti tudi sporočilo, vsaj »duh izvirnika«, kar je najpomembneje, vsaj pri prevajanju poezije, saj tu ni namen, da bi čisto vse dobesedno prestavil. Odgovornost do oblike pa ostaja. Vse drugo je zame zgolj izgovor, nevreden podpisa pod prevajalsko delo. Prav zaradi te odgovornosti do izvirnika je prevajanje (zlasti poezije) tako zahtevno delo. Pri izvajanju lastnih in tujih songov sam ne vidim bistvene razlike; če me song nekoga drugega nagovori v tej meri, da se z njim poistovetim, je oboje enak užitek. Če me ne, ga raje preskočim.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Matej Krajnc

Matej Krajnc

Matej Krajnc (1975), univerzitetni literarni komparativist, magister primerjalne književnosti, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s pisanjem avtorske poezije in proze ter s prevajanjem opusov pesnikov-glasbenikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder, Coleridge, Byron idr.). Njegova avtorska bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze, prevajalska pa preko trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov. Svoje pesmi že dve desetletji tudi uglasbuje v kantavtorski/šansonski maniri in redno izdaja nosilce zvoka. Ukvarja se tudi s publicistiko in strokovno esejistiko s področja glasbene zgodovine, prevajanja in verzologije. Živi in ustvarja med Ljubljano in Celjem.
Matej Krajnc

Objave avtorja Matej Krajnc ( poglej vse)

O Matej Krajnc (3 Člankov)
<p>Matej Krajnc (1975), univerzitetni literarni komparativist, magister primerjalne književnosti, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s pisanjem avtorske poezije in proze ter s prevajanjem opusov pesnikov-glasbenikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder, Coleridge, Byron idr.). Njegova avtorska bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze, prevajalska pa preko trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov. Svoje pesmi že dve desetletji tudi uglasbuje v kantavtorski/šansonski maniri in redno izdaja nosilce zvoka. Ukvarja se tudi s publicistiko in strokovno esejistiko s področja glasbene zgodovine, prevajanja in verzologije. Živi in ustvarja med Ljubljano in Celjem.</p>