Najnovejše objave

Pogovor z Marjanom Pungartnikom

Z ozirom na umeščenost poezije in literature v družbo obstajata vsaj dva pogleda: prvi književnost in ukvarjanje s književnostjo vidi kot privilegij, drugi pravi, da mora biti književnost javno dobro. Na vrhu tvoje internetne strani berem: »Moje geslo je – literatura pripada vsem!« … (https://users.triera.net/pungartm/index.html)

Stvarno je tako, da samo malo literature pripada vsakomur. Nekaj zaradi tega, ker splošno izobraževanje ne daje veliko haska, raje od literature odganja. Če trdim, da literatura pripada vsem, se zdi morda demagoško in povezano z iluzijami o možnosti kulturne razgledanosti množic. Ja, tudi to je. Množične ideologije, kot je nacionalizem, zlorabljajo literaturo za obvladovanje, prodajajo pa v glavnem šablone in površno navdušenje. Vsakdo si lasti Prešerna, navdušeno prepeva »le sosed bo mejak«, večini, tudi tistim z izobrazbo, pa ne smeš omeniti Hrvata ali Avstrijca ali Madžara ali Italijana, kaj šele Čeha ali Rusa ali Žida. Manj ko poznajo literaturo, bolj dovzetni so za samopoveličevanje. Literatura igra precejšnjo vlogo v socialnih gibanjih, v katerih nastajajo novi koncepti, in v emancipaciji posameznika, a na žalost smo danes prej v razpadu in propadu kot v nekem napredku. Ne spomnim se, da bi bila Slovenija socialno bolj statična in razgrajena, kot je danes. Tako literatura navkljub angažiranosti ostaja v getu.

A moje geslo izhaja iz nečesa čisto drugega. Ko sem se ukvarjal z mladimi, prihajajočimi avtorji, se je v Mariboru zaradi tega slavna peterica norčevala iz mene, ker da za to zapravljam svoj ustvarjalni čas. Tudi pošiljali so take avtorje k meni češ – Pungartnik bo imel čas za vas, meni se ne da ukvarjati s tem. A ko sem jim očital, da zanje niso napravili veliko, se še danes razburjajo in so užaljeni. Zaradi tega je geslo formulirano tako izključno. Naj vedo, da mlade pesnice niso samo za to, da jih »veliki« šlatajo za rit.

»Vsem« morate razumeti tudi drugače. V Sloveniji ni bolj mrtve stvari kot so mrtvi pesniki. Kakor da so ljudje zadovoljni, da se jim kdo umakne s poti v grob. Pojokcajo in ga pokopljejo z upanjem da za zmeraj. In zato jih je treba nenehno zbujati, brati. Mislim, da sem tudi storil precej, da vsaj v sosednjem Gradcu zvejo kaj več o slovenski literaturi. Ampak to slovenskih uradov ne zanima in niso pripravljeni podpirati takšnih programov. Še prvence komaj-komaj stlačim skozi. Mislim, da sem tudi nekaj napravil pri afirmiranju slovenskih piscev iz diaspore, pri pozabljenih avtorjih iz iz preteklosti (A. Tanca recimo, čigar Ženin iz Amerike se bere danes veliko bolj literarno kot pocukrano Cvetje v jeseni, – in Slučaj Kumberger precej bolj sodobno od Visoške kronike – verjetno zaradi tega, ker se mu je Tavčar, pri katerem je bil sluga, preprosto priskutil.). Prizadeval sem si za branje nemških avtorjev iz naših krajev, pa za branje takšnih, kot je Grillparzer, o katerem Slovenci pojma nimajo, kaj šele da bi jih zanimal Carneri. Vse to gre v »vsem«.

Ampak to je del moje literarne neposlušnosti in tudi temu je namenjeno zgoraj navedeno geslo.

Naj ostanem za hip še pri razmerju med pesništvom in družbo: kot pesnik si se oblikoval v šestdesetih letih minulega stoletja, v času, ko je poezija imela neprimerna vidnejšo družbeno vlogo kot jo ima danes. Kako vidiš z ozirom na poezijo takratni in današnji čas? Kaj jima je skupnega in v čem se razlikujeta?

»Družbe« po nazorih današnjih ideologov ni (mislim na opozicijo med državo in družbo). Je država. Obstaja nekaj takšnega kot »civilna družba«, a te ni, ker je samo vidik države. »Družbo« so pokopali leta 1992, ker je postala nevarna.

Gre za dva modela. Prvi je v najboljših trenutkih izhajal iz prosvetljene diktature, v kateri je literatura igrala pomembno vlogo »glasa ljudstva«, a so jo spremljali nenehni konflikti, kar je bila posledica hierarhične ureditve. Država si je izbirala reprezentanco in to je zbujalo občutek pomembnosti literatov. Tekmovali so zanjo, z vsem srcem. Vzemimo pesniško četverico, ki jo je postavila v ta položaj oblast in je v njej vedno tudi igrala oblast. Bilo je nekaj boljših pesnikov, a niso bili tako priznani kot oni. Poskusili so še s četverico novelistov, manj uspešno, ker je Igor Šentjurc pobegnil v Nemčijo. Ta »visok položaj«, ki so ga pesniki dobili v poklon, je od izbrancev zahteval veliko kameleonstva, kar je bilo drugim prihranjeno. Tudi drugi elementi literarnega življenja so bili hierarhični. Revije, skozi katere so se morali prebijati literati, da bi dosegli javnost in priznanje, so bile prav tako del hierarhije in v njih je bilo veliko bojev in veliko pokorjanja. Prav tako pri založbah, kjer so sedeli izbrani uredniki – ti so znali z odpiranjem in zapiranjem vrat pokoriti avtorje. Ni šlo vedno za politično pokorščino. A gotovo je bila javnost do poezije veliko bolj pozorna, kot je danes. Tudi brali so je več. Oblastniki so jo poslušali, čeprav ne vedno prisluhnili. Trg je deloval in knjige so dosegale solidno naklado. To je bil čas močnih založb in dobrih knjižnih programov. Honorarji. Solidni uredniki. Nočem polepševati, ker sem tudi sam doživljal omejitve. A morda je bila največ vredna povezanost med avtorji in velika odprtost in kolegialnost.

Takšno nemirno ravnovesje je obstajalo do sredine osemdesetih let, ko je začel nastajati sedanji model. Ta je tak, da je hierarhija namenjena vrhu, ljudstvo se naj znajde samo. Propadli so veliki projekti, kulturne politike ni. Živi se od tistega, kar se je napravilo pred tem. Sliši se tisti, kdor glasneje kriči. Revije so se marginalizirale in avtorji se na to odzivajo s samofinanciranimi zborniki, se shajajo na samofinanciranih festivalih in srečanjih. Po avstrijskem modelu postaja od države financirana elitna kultura snobovska in zgrajena na samovšečni »prepoznavnosti«.

A karkoli je že danes v neredu, je to vseeno neka spontanost, ki ogroža okostenele ostanke starega sistema in stare kulturne politike, ki se je po inerciji in neinventivnosti ohranila do danes. Država Slovenija ima zamrzle jajčnike in se slabo prilagaja novim razmeram, ker nimamo sposobnih politikov. Samo velike urade. Kako naj ima v tem poezija kakšen položaj?

Tvoja prva pesniška zbirka, Žalostinka za galjotom (1973), se začne z verzi: »Zapisati lepo besedo o sončnicah / ni težko. Še laže, ker ne poznam / iz otroštva močnejše ljubezni / od večernih sonc …«. Tvoje knjižno pesniško potovanje se začne z otroštvom, vendar pokrajin otroštva, četudi so zaznamovane z nostalgijo, ne idealiziraš – v spremnem tekstu k zbirki Pesmi (1979) Taras Kermauner ugotavlja, da jih vedno znova tepta zgodovina … In res zgodovina vedno znova vdira v tvoje pesmi, tako kot na primer v pesmi Srečni Oglej iz zbirke Večni krsnepar (1978) …

Taras je pisal o meni takrat, ko sva si že prišla navzkriž, in ni bil čisto nepristranski. Sprejel sem njegovo trditev, da se drugačnost »potika« kot možnost po mojih pesmih in da je ta možnost velika. Ah ja, patroniziranje. V letih mojega slovenjegraškega literarnega klubovanja je bil popularen Tone Kuntner (Vsakdanji kruh) in v skupini so me kar naprej hoteli stlačiti v neko idiliko, poveličevanje kmečkega stanu in podobno. Jaz pa sem se instinktivno oprijel tistega, iz česar je izhajal tudi Šalamun, ki sem ga bral z veseljem in užitkom, kakršen ni bil samoumeven za gimnazijskega tretješolca – jezikovne svobode. Res sem prvo zbirko, Žalostinko za galjotom, začel s pesmijo o sončnicah, a hotel sem dokumentirati začeten položaj. Za nikakršno žalopojko ni šlo, prej za balade in mite. Nikoli se nisem počutil izkoreninjen, nikoli nisem teptal očeta (kot je svojega Taras), sem pa čutil, da sem tu-tujec, kar je – mislim – prej pesnikova pravica kot slabost. V letih, ko so izšle Pesmi, sem iskal službo in je zaradi svoje preteklosti v Tribuni in pri študentskem gibanju na Koroškem nisem mogel dobiti. Prijatelji, profesorji in tamkajšnji partijski biki so tako sklenili in prav je bilo tako.

Imeti lepo otroštvo pomeni imeti mirno dušo. Hodil sem v dobre šole, naša hiša je bila za razliko od drugih kmečkih hiš polna knjig, starši so cenili izobrazbo. Nimam razloga, da bi kaj teptal ali da bi mi bilo kaj odvzeto. Pridobil sem si nekakšno eskimsko senzibilnost za naravo in od tod prihajajo tudi moji ekološki pogledi. Ne mislim, da je to kaj zastarelega ali slabega.

Tudi sem skozi pripovedovanje, ki je bilo način vzgoje, pridobil čut za mitologijo. Za balado. Videl sem, da je to počel Gottfried Benn, in sem počel tudi jaz. »Srečni Oglej« je takšna pesem. Ne moreš pisati balade brez mitologije. Zgodovina je pri tem povsem postranska. A da si prišel v šestdesetih letih do Gottfrieda Benna, si moral biti v Zagrebu, ne pri Šumiju v Ljubljani. Zmeraj me je vodil nos za pesnike in poezijo. Ko sem bil v vojski, me je ta nos sam popeljal v Ujevićev Tingl tangl k Ružici Orešković in k njenim nemogočim kompanjonom. Na veliko zgražanje mojih moralističnih levičarskih prijateljev. Tako je bilo nastavljeno že na samem začetku, v mojem otroštvu: daljni kraji, daljni ljudje, odprto obzorje. Kako bi lahko neka glupa zgodovina to poteptala! Komaj sem čakal, da se srečam s tem.

Danes se mi zdijo te pesmi veliko bolj muzikalične, kot sem takrat hotel. Glede tega mi je dala prav Joyceova Chamber Music. Rekla mi je: Vrh hriba, s katerega si gledal v modro obzorje, tisto veselo, srečno otroštvo bosta šla s teboj do konca poezije. Kot glasba.

Oglej se redno pojavlja v tvojih pesmih, ne nazadnje si njegovo ime za naslov sposoja tudi tvoja zbirka iz leta 1997. Vprašanje je preprosto, morda tudi naivno: zakaj prav Oglej?

Kriva je Eleonora Duse. Če greš na njen grob v Asolo, moraš čez vso Furlanijo. Kriva so moja potepanja po Furlaniji, krivi so tihi pomoli Gradeža, venec planin v ozadju, Furlani, ki si niso upali (ali niso hoteli) javno govoriti furlansko, Višarje, kjer se je moj dedek podpisal na polkne v zvoniku, tako visok je bil sneg naokrog. Furlani so bili del prebivalstva na Pohorju in v njegovem jeziku pustili več sledi. Furlanija je ena od mojih domovin, ob Westfaliji in Ukrajini, morda še ob pribaltskih deželah. Sesti je treba na izkopanine v Ogleju in poslušati čas. Ne zgodovino. Čas. Tam je vse zgoščeno in mirno in prostrano, nikamor več ni poti.

V pesmi Še verjamem, da je svet samo tvoja pest, muhasti mojster sem prvikrat sebi spregovoril o gnostičnih neverah. Večkrat sem šel v Oglej in vedno me je tam pričakal ta mojster. Ali ni vreden, da mu dam mesto v pesmih?

Oglej je kot zbirka nastala kot del glasbenega projekta Oglej, ki ga je pripravil prijatelj skladatelj Marjan Šijanec za ljubljanski evropski kulturni mesec leta 1997 in ga je izvedel v radijskem studiu in sem bil menda edini Mariborčan, ki je sodeloval v njem.

Kdaj in na kakšen način je v tvoje življenje vstopila poezija? Kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?

Ne vem, če gre za vpliv. Najprej je fascinacija. V osnovni šoli so mi včasih učiteljice dajale knjige, ki jih niso razumele. Tako sem v sedmem razredu dobil v roke Kafkov Splet norosti in bolečine in predme se je postavil fikcijski svet, poln zgodbe in lepote. A vse to je bila le naložba, ki sem jo dojel šele dosti dosti pozneje. Tone Sušnik mi je na gimnaziji dal Šalamunov Poker z besedami: Poglej, kaj vse pišejo danes pesniki! Z ironijo, seveda. Mene pa je dobesedno zalilo in sem Šalamunove pesmi bral vsakomur in povsod. Imeli smo literarni klub, ki ga je vodil Tone Turičnik. Družili smo se s »pravimi« pesniki, kot je bil – recimo – Mart Ogen, ki mi je razbil teorije o »vplivu«. Rekel je: Pisati moraš tako, da te drugi slišijo.

Potem bi govoril o misprision, kot to pojmuje Harold Bloom. In o reviziji. Če si pesnik, se z drugimi pesniki pogovarjaš ne glede na to, kdaj in kje živijo in so živeli. Greš od njih k sebi, greš od sebe k njim. Vem, kdaj sem napisal prvo »pravo« pesem. Bila je podoba spreminjanja in minevanja. Popolnoma naključno sem dobil prvo pesniško zbirko v sedmem razredu osnovne šole – Jugovo Dobro sonce. In Balade Petrice Kerempuha. To poezijo sem razumel, po svoje, tako kot bi bral v nekem drugem jeziku in bi se moral truditi, da povežem fragmente. Potem je poezija prihajala, dokler me ni nekoč našla pripravljenega. Nekaj je k temu prispevala šola, saj sem hodil v dobre šole, a tako veliko tudi ne. Morda mi je največ dalo gledanje oblakov in nejasna obzornica. In meglice po dežju. Vse to, česar ne more poteptati nobena zgodovina, ker je to videnje izpred tisoč let. Kar zbudilo se je, ko sem bil pripravljen.

Za seboj imam kar nekaj branja, precej samosvojega, ker sta me vodila radovednost in veselje. Spoznaval sem rusko, srbsko (nadrealistično in drugo), hrvaško, avstrijsko-nemško, italijansko, seveda angleško-ameriško (njihova proza me je v gimnaziji obsedala), češko, špansko, portugalsko, perzijsko-arabsko, kitajsko, japonsko poezijo. Rad sem imel glasbenike-pevce (Victor Jara, Juz Aleškovskij, Franco Trincale, José Afonso, Irci in številni drugi) in vedno sem spremljal tudi njihova besedila. Veliko mi je pomagalo uredniško delo. In delavnice.

Leopardijeva Ginestra mi je dajala predah v vojski. Knjižica z njegovimi pesmimi je bila mala, usnjena, kot molitvenik, in še v italijanščini. Šla je v žep uniforme. Kapetan Janez Gregorič (čigar kraškega sorodnika sem pred kratkim našel v Ameriki) je že mislil, da berem molitvenik. Ni vedel, da mi je ob jutranjem požirku albanskega konjaka reševala Ginestra življenje. In potem padec v Marvella. In Pasternak, od katerega se nisem ločeval dve leti. Tako sem razumel svojo svobodo – živeti s poezijo.

Kako pri tebi nastane pesem? Si tudi oblikovalec, ali vidiš kakšno vzporednico med oblikovanjem pesmi in oblikovalskim delom?

Vedno sem skeptičen, če kdo reče: Pri meni je pa tako! Kakor da ima za to kakšno licenco. Mislim, da se vsaka pesem rodi po svoje, tudi če ti jo napravi računalniški program. Lahko povem o tem, kako je nastajala pesem o judovskem pokopališču pri Košeticah (Češka), ki ga je zarasel gozd z mogočnimi smrekami. Gre za temo o vračanju, ki sem jo našel pri Haleviju. In pri Jiřiju Langerju. Ta me je z Erotiko in kabalo pripravil na razumevanje časa drugače od tega, kakor ga razumemo mi. Si kdaj videl, kako v sončne žarke, ki prosevajo gozd, pada smrekov pelod? Si videl velikansko judovsko pokopališče v Wormsu? Nisem vedel, zakaj obiskovalci puščajo kamne na nagrobnikih. Dojel sem, da z njimi damo pokopanim vedeti, da so živi. Tako je nastala ta pesem. Druga je denimo nastala tako, da sem preprosto obrnil poanto Bennovih Slik v galerijah. Namesto da občudujemo mojstrovo delo, ki je naslikalo senilne, kužne starce, sem obrnil pogled – slikar se tihotapi za življenjem, ki so ga doživeli in preživeli ti starci. Ta mi je še najbliže Bloomovi ideji o reviziji. Deset let je trajalo, da sem lahko napisal pesem o jutranji rosi, potem pa se mi je porodila druga kot spomin na vrt, ko s češenj snežijo cvetovi v vetru in se sliši iz vrtnega paviljona igranje na klavir. Škoda, da si nisem zapisal, katero sliko sem videl, da sem napisal pesem o dvorani gladu in žeje, ki je morda eden od mojih čistih avtomatskih zapisov.

Občudujem M. C. Escherja in njegove slike so me večkrat navedle na pesem. Ali pa E. Goreya. In nasploh slike. Nekaj se je rodilo v meni, ko sem kot študent skozi vso Nemčijo, Švico in Italijo vlekel za sabo škatlo s kompletom Mahlerjevih simfonij, prave plošče, težke, ko sem končno lahko dal ploščo z Adagiom na gramofon in ji prisluhnil. In to niso bili nobeni odgovori, ki bi jih iskal. Pesmi nastajajo prej kot vprašanja na vprašanja. Vedno čisto specifično. Kristalizirajo se.

A res je, da sem skozi čas začel na obliko pesmi gledati nekoliko drugače – poskušam najti kar se da »mirno« podobo. Videl sem, da to deluje v pesmih dobro. V verzih (približno) enake dolžine se ponuja več možnosti za izgradnjo. In se držim, da izhaja pesem iz doživetja in tudi mora predstavljati doživetje. Ne more biti le domislica.

Naj se spet zatečem k nekemu tvojemu »geslu«: »Za poezijo ne bomo sekali dreves!«. Si ustanovitelj in urednik prve internetne literarne revije pri nas Locutio (https://www.locutio.si/), ki je hkrati tudi ena prvih internetnih revij na svetu na sploh. Kje in kdaj je vzniknila ideja o takšni reviji, kakšni so bili njeni začetki in v čem je – poleg nezanemarljive ekološke komponente – prednost internetne revije pred tiskano revijo, sploh če govorimo o literaturi?

V eni od »delavniških« skupin, ki je bila kar močna, smo začeli razmišljati o reviji. To je bilo na začetku devetdesetih let. A fantje so gledali na stvar kot na posel, od katerega bi lahko živeli, kar pa ni šlo. Razen tega jih je zgrabila neka uredniška nadutost. Preprosto so čakali, da jim jaz napravim revijo, oni pa se bodo gosposko posedli in urejevali. Nekaj časa sem urejeval glasilo Čevelj, potem sem napravil revijo Locutio, ki je izšla v nekaj tiskanih številkah. Njihovo cincanje mi je presedlo in sem začel na Geocities eksperimentirati z revijo (leta 1994-95), ki je začela redno izhajati leta 1997, ne čisto med prvimi, a zadosti zgodaj. Novost je bila v tem, da številk nismo tiskali. To je izhod v revščini, kajti nihče za to ni hotel dati denarja. V Mariboru glede tega razmišljajo še predpotopno, ampak takšno je tudi v vseh drugih uradih in na ministrstvu. A vseeno. Do leta 2005 sem delal revijo sam v HTML in CSS in bilo je precej dela, potem pa mi je Marjan Šijanec zrihtal Eda Milavca, ki je revijo prestavil v PHP. Zdaj pa se pogovarjava o skoku v drugo tehnologijo. Tega pa me je malo strah, kajti sčasoma je nastala lepa zbirka besedil, podatkov o avtorjih in pregled literarnega dogajanja, ker to niti v obstoječe revije niti v časnike ne gre, in je to treba konvertirati v nekaj drugega. Poskušal bom zdržati do stote številke.

Prednosti internetne revije je veliko. Razvili smo globalno sodelovanje – ne le za slovensko diasporo, tudi za druge. Revija je ob slovenščini tudi večjezična, kar nam prinaša priljubljenost zlasti na ameriških tleh, pa tudi v Nemčiji, na Kitajskem, v Ukrajini, na Hrvaškem ali v Srbiji … Prednost je, da je odprta in dosegljiva za vsakogar. Če revijo bere mesečno od 12 do 15 tisoč ljudi, je za takšno žepno revijo kar veliko. Letno objavimo kakšnih 200 avtorjev, med katerimi so mnogi prvič v slovenskih revijah, pa nas noče noben hudič financirati. A gre. Ljudje ne protestirajo, čeprav po DSP ne bi smeli objavljati, če ne dobijo honorarjev. Oni pač živijo v svojem svetu. Nimam slabe vesti. Ameriške on-line revije plačajo za eno objavo do 7 dolarjev. Prosil sem za dotacijo, da bi lahko plačal 5 evrov za prispevek, pa so me izsmejali. Ne skrivam, da je vse delo, vključno s prostorom na serverju, volontersko in brezplačno. Poplača se mi s tem, da se krog sodelujočih neprestano veča in da spodbuja moje iskanje novega. Zanimivo je stvari delati prvi. Z veseljem, ne ker moraš preživeti. To je bistvo revije Locutio.

A gre tudi za e-knjige. Sem njihov velik pristaš, ker so mi neverjetno obogatile knjižnico, skupaj z internetom. A vse to ne pomeni, da ni dobra tudi knjiga na mrtvem lesu. V Sloveniji je sicer vzdušje obrnjeno proti elektronski knjigi, a nekoč bomo morali pristati nanjo, ker je bolj praktična. Kaj praktična, vsemogočna je.

Si – če se ne motim – tudi eden prvih, ki si se pri nas začel sistematično ukvarjati s pesniškimi in literarnimi delavnicami. Naj se tu osredinim le na poezijo: ali se poezijo da naučiti? Na kaj si pozoren pri svojem delu z udeleženci in udeleženkami delavnic? Ali lahko nekoliko predstaviš svojo metodo dela?

Ja, začel sem po prihodu v Maribor, ko so me v to potisnili pisateljski kolegi. Rekli so, da bom skrbel za podmladek. Danes jim rečem »prihajajoči avtorji« in ne gledam na njihovo starost, čeprav so v moji nekdanji službi precej preferirali prav mlade. Res sem začel leta 1978 z rednimi delavnicami, ki jih imam še danes. Do leta 2004 sem imel delavnico za mlajše avtorje, skozi katero je šlo skoraj vse, kar je v Mariboru pisalo. Leta 1992 sem prevzel literarno delavnico za starejše avtorje in to vodim še zdaj. Vmes sem imel celo delavnico za osnovnošolce (in me je še danes strah zaradi tega). Niso pa bile samo delavnice – začeli smo prirejati branja, izdajati knjige, sodelovati z zamejstvom in iz tega je potem nastalo društvo Mariborska literarna družba, pa Literarna hiša Maribor, revija Locutio. Vedno se šalim, da sem postal institucija, ker je Šalamun pesmi za neko drugo revijo poslal kar na moj naslov.

Lahko se pohvalim, da sem marsikomu od starejših dal poguma za pesniški nastop. Pesnjenja je učil celo Tomaž Šalamun in baje kar uspešno. Retorika trdi, da se to da naučiti, od priprave gradiva za pesem do nastopa pred publiko. Verjamem, čeprav tega nikoli nisem učil ali počel. Vedno so prihajali ljudje, ki jih je pesnjenje veselilo in so že pisali ali pa so se namerili pisati. Razen tega trdim, da pesnik napravi pesnika. Učenja se drži nekaj manjvrednega, kakor da je glava prazna in jo z učenjem polnimo. Pesnike pa zbujamo.

Je pa razlika med mlajšimi avtorji in starejšimi. Precejšnja. Mlajši se laže učijo, ker v glavnem prihajajo iz šol, a želijo biti od šol neodvisni. Velikokrat računajo na profesionalizacijo, od česar jih seveda odvračam. Bolje je imeti pravnika, ki dela in ob tem piše, kot pisatelja, ki se preživlja s priložnostnim delom. Tudi odhod iz delavnice je včasih pri mlajših zelo specifičen – pozneje se ne želijo niti spomniti, da so hodili na delavnico k meni. Ne vsi, nekaj pa je takšnih.

Pri starejših se ne morete zanesti na šolsko izobrazbo in za njih predstavlja »življenje« skoraj nepremagljivo oviro do pojmovanja fiktivnega sveta. In je kakor z ometavanjem zidu – če vržeš veliko, se odlušči in odpade. A zato te nagradijo z zanimivimi zgodbami.

Še ena kategorija je pomembna. Moji kolegi mi namreč najbolj zamerijo, da se ukvarjam tudi z ljudmi, ki so šli ali gredo skozi psihiatrično zdravljenje ali imajo kakšne druge podobne težave. A pri njih občudujem predvsem izvirnost. Grozno, pravijo kolegi, literatura kot terapija! Kolikor jih poznam, imajo tudi oni kakšne težave – od alkoholizma do grandomanije … kar bi se dalo zdraviti z literarno terapijo. Tudi zdravljenja se drži slab glas, a ne?

Kakšen je princip delavnice? Na besedilo ne gledam z vidika kakšne literarne doktrine. Ne razlagam svojih izkušenj. Berem, kot je zapisano. Najdem temo. Osnovni stavek, če gre za takšno besedilo, sicer tisti fragment, ki odloča o temi pesmi. Poskušam najti paralelo v kakšnem drugem literarnem besedilu. Ugotovim začetek in konec besedila (ki sta včasih različna od začetka in konca pesmi), ugotovim tematsko in formalno členjenje. Figure, trope. Primernost in kakovost naslova in drugih pritiklin (epigraf, lociranje in datiranje, posvetilo in drugo). Poskušam najti verz. Stilski položaj in skladnost besedila z njim. Redko uporabljene in pogosto uporabljene besede. Hm, seveda je to snov za tri semestre in bi delavničarjem v enem kosu verjetno presedlo tako kot meni. Delavnica ne sme dušiti.

Delavnice so bolj pogovori. Spraševanje. Najbolje je, če so skupinski. Namen je, da avtor dobi vpogled v možne načine re-vidiranja besedila. Glavno je, da obravnavamo obstoječa besedila, poduk pa je namenjen prihodnjim besedilom. Soočamo se z dobrimi pesmimi drugih. Pogovor mora biti tako zanimiv, da potegne k novim pogledom. Ven iz običajnega samozadovoljstva. Avtorje je treba opogumiti za objavljanje, da nastopajo, da berejo svoje in tuje in berejo tudi v izvirnih jezikih. Pogovarjamo se o tekočem literarnem dogajanju, spravljam jih na branja, silim k udeležbi na natečajih … Izkaže se, da so tri šolske ure, kolikor traja srečanje delavnice, skoraj prekratke. Včasih smo z mlajšimi šli še k Brucu in nadaljevali tam. Mora biti zanimivo, morajo se najti v tem. A jaz grem ponavadi po delavnici od utrujenosti spat.

Za starejše pripravim neko temo in jo podam v kapsuli. Delavnice za mlajše so precej bolj nepredvidljive in več kot imaš izkušenj, bolj se znajdeš. Pomembno je, da se člani delavnice razumejo, da niso čisti individualisti, da so sposobni empatije, pa da se srečujejo večkrat.

Poleg tega, da pišeš pesmi za odrasle in prevajaš, pišeš tudi za otroke in sicer pravljice in lutkovne igre. Kako pristopaš k pisanju za odrasle in k pisanju za otroke in na kakšen način se razlikuje pisanje pesmi od pisanja dramatike?

Poezijo sem namenjal odraslim, dokler so ti še imeli ušesa. Tudi nekaj dramskih besedil in kratkih zgodb je namenjeno njim, tudi roman o Sambatyonu in o Domovini, toda to še čaka na finiš. Če bojo primerni za to, bojo dobili, drugače ne. Potem je tu koroški dramski cikel (Urša, Elizabeta, Celovški sejem). Za lutkovne igre me je navdušil Tine Varl in z njim sva jih napravil nekaj. Tudi drobnih besedil za osnovnošolske skupine je nekaj. Prvič sem se ovedel razlike pri sprejemalcih besedila takrat, ko sem pisal za koroške otroke, na avstrijski strani. Namesto da je poudarek na besedilu, mora biti na emotivni podobi. Ta mora ustrezati otrokovemu svetu – položaju v družini, odnosu do matere, odnosu do prijatelja, do tistega, kar čuti sam. Moram ga opogumiti, da odloča sam, da je na primer prijateljstvo pomembnejše od stvari, ki jih hočemo imeti. A brez moraliziranja. Čista situacija. In neprestano si je treba izmišljati nove igre. Moraš jih presenetiti.

Sam sem dokaz tega, da pravzaprav ni razlike med odraslo literaturo in literaturo za otroke. Od malega sem slišal vse pripovedi odraslih (in to je tudi literatura). Nihče si ni jemal serviet za zgodbe, ki so bile zelo eksplicitne – v spolnem in filozofskem smislu. Kmečkega otroka ne morete farbati s štorkljami in čebelami, ko vse vidi zelo nazorno. Noben evfemizem ni potreben. Sploh pa sem bil deležen vzgoje z anekdotami, zgodbami, reki, primeri, nikoli z žuganjem s prstom. Rekli so: »Nekdo ga je kazal, pa mu ga je pes odgriznil.« In so tudi povedali, kako je nekomu pes odgriznil prst, ko mu ga je pokazal. Niso me tudi mogli farbati z bogom.

Pravljice so namenjene obojim – starim in mladim. Pravim jim povesti, kot smo jim rekli doma. S »Petrejem s tepke« sem poskušal ustvariti junaka, s katerim se niti otroci in niti odrasli ne morejo identificirati, a jim je blizu in ga lahko imajo radi. Gre za nekoliko otožne zgodbe. Enako je z »Razbojnikom Kandutom«, ki je poskus mitologizacije mojega kraja. Vsako leto imam na Legnu okrog kulturnega praznika literarni večer, na katerem govorim svojim ljudem te zgodbe. Na njih preizkusim, če jim kaj pomenijo.

Nekaj dramskih besedil sem napisal po naročilu in nekaj iz čistega veselja. Najdem neko noro idejo. Mora biti nora. Najprej sinopsis, potem razčlenitev, zaplet. Iskanje dramskih situacij. Delo na osebah (karakterjih). Vračanje k osnovnemu smislu. Preverjanje, če mi kaj pomeni. Pošljem komu, da prebere. Verjetno bi napisal veliko več, če ne bi bilo drugega dela. A saj je vseeno. Nihče ne čaka novih stvari.

Tvoja za zdaj zadnja pesniška zbirka nosi naslov Tutujka poje za žalost (2004). Ne vem, ali besedo »tutujka« berem prav ali ne, sam jo berem kot sinonim za uspavanko in s tem za pesem. Sta danes pesem in pesnik tujca v tem svetu?

Ni čisto zadnja, zadnja je izšla Oglej in druge pesmi /Aquileia i druge pjesme), nekoliko tehnično okorna dvojezična izdaja, za katero še pripravljam elektronko izdajo.

Ja, tutujka je sinonim za grlico. Ker imamo SSKJ, ki ne pozna sinonimov (nekakšen jezikovni hitlerizem – ena beseda za en predmet), si lahko dobil povezavo z uspavanko. Je sicer v Besedišču, a kaj ko tam ni nobenih pojasnil. Ko gledam slovarsko bogastvo Čehov, Rusov, Anglo-Američanov, Italijanov, se moram pač sprijazniti z našo revščino in z dejstvom, da je tudi naše slovaropisje skromno. Večina slovarjev je nastala v socialističnem času, tudi SSKJ. Tudi mimo znanstvenih inštitucij. Vrhunski dosežek demokracije je verjetno Toporišičeva »zgoščenka«, ki pa je tudi v novi izdaji tega slovarja ni. SSKJ ne pokriva celotnega jezikovnega področja Slovenije, ne pokriva lastnih imen, ne pokriva sinonimov, ne pokriva knjižnega jezika – še Slovenca v njem ni in je štajerc samo vlak ali vino, štajerka je kura, dolenjka janka, kranjica čebela in korošica – groza – sekira – potem vemo, da se kaj veliko od Knjige knjig ni premaknil, do tod pač sega pogled Akademije. Ljubljanci pa tudi niso taki, da bi bili radovedni, kako govorijo Korošci. Lahko si mislite, kaj je slovenščina brez tistega, kar sem navedel prej.

Leta 1992 sem se odrekel pesnjenju. To odločitev sem pozneje nekoliko ublažil, je pa poezija postala zame bolj zatočišče. Morda je to danes tudi funkcija poezije.

Prirejam dosti branj in ni videti, da bi se pesniki počutili tujce v tem svetu. Prej bi rekel, da so tujci postali drug drugemu, ko si plezajo preko glav.

Lepo si prebral tu-tujko kot paralelo tu-biti. Nekaj je na tem.

Uspavanka? He-he, tudi ta je dobra. Vsakdo si želi, da bi bila poezija nekaj takšnega kot viagra, da bi potem bralec skočil kot volk … ti pa: uspavanka.

Tutujka poje za žalost je nastala za nek literarni dogodek in je izšla v mali nakladi. V knjižnicah jih imajo samo pet izvodov. NUK in UKM je nimata, ker nista hotela kupiti enega izvoda, drugega pa bi jim poklonil. A je bolj katalog kot zbirka. Takšnih tiskov je kar nekaj in se mi zategadelj ni treba opravičevati. Postavil sem jo v neko drugo štetje, kar je ena od identifikacij. Tu-nebiti.

Tutujka je bila v času, ko sem živel doma, v naših krajih dokaj redka ptica in pravzaprav ni pela. A njeno monotono pogrkavanje mi je ostalo v ušesih kot melodija brez konca. Pozneje mi je prišla na misel tristezza, ki mi zveni nekoliko bolj nevtralno kot žalost. A mislil sem vedno na tristezza, kot sem jo srečal pri Umbertu Sabi.

Včasih se mi zdi, da hočemo s pisanjem prisiliti poezijo, da nas posluša. A pomembno je, da mi poslušamo njo. Da jo živimo. Da se o njej pogovarjamo, druge pridobivamo za branje, včasih je pomembno, da zažari samo kakšen njen drobec.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Marjan Pungartnik

Marjan Pungartnik

Marjan Pungartnik (*28. julij 1948, Legen pri Slovenj Gradcu), pesnik, urednik. V osnovno šolo je hodil v Šmartno pri Slovenju Gradcu, na gimnazijo na Ravne na Koroškem. Diplomiral je na novinarstvu v Ljubljani. Delal je na ljubljanski in mariborski univerzi, na Zvezi kulturnih društev Maribor in do upokojitva na JSKD. Bil je urednik na radiu Študent, Tribuni, v Dialogih, zdaj pa ureja online revijo Locutio. Z literaturo se ukvarja od gimnazijskih let, piše poezijo, kratke zgodbe (pravljice) in gledališka besedila. Vodi literarne delavnice, je pobudnik ustanovitve društva Mariborska literarna družba, Literarne hiše Maribor in galerije RRRudolf. Organizira literarne prireditve in čezmejno sodelovanje. Med drugim je prejel Glazerjevo listino (2015).
Marjan Pungartnik

Objave avtorja Marjan Pungartnik ( poglej vse)

O Marjan Pungartnik (1 Člankov)
<p>Marjan Pungartnik (*28. julij 1948, Legen pri Slovenj Gradcu), pesnik, urednik. V osnovno šolo je hodil v Šmartno pri Slovenju Gradcu, na gimnazijo na Ravne na Koroškem. Diplomiral je na novinarstvu v Ljubljani. Delal je na ljubljanski in mariborski univerzi, na Zvezi kulturnih društev Maribor in do upokojitva na JSKD. Bil je urednik na radiu Študent, Tribuni, v Dialogih, zdaj pa ureja online revijo Locutio. Z literaturo se ukvarja od gimnazijskih let, piše poezijo, kratke zgodbe (pravljice) in gledališka besedila. Vodi literarne delavnice, je pobudnik ustanovitve društva Mariborska literarna družba, Literarne hiše Maribor in galerije RRRudolf. Organizira literarne prireditve in čezmejno sodelovanje. Med drugim je prejel Glazerjevo listino (2015).</p>