Najnovejše objave

Pogovor z Marcom Delouzom

Pesmi so narejene iz besed. Kako pa je s poezijo? V tvoji pesmi »Puščava izhlapelih besed« pesnik sedi na robu obstoja v popolni samoti in tišini. Po tej pesmi izviri pesništva ležijo onkraj kulture in celo onkraj jezika …

Če so pesmi narejene iz besed, potem se mi zdi, da se poezija rodi iz želje po pesmi.  Prav tako kot se ljubezen rodi iz želje po ljubezni.

Kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje?

Poezija je vstopila med dvema mojima samotama, eno v srednji šoli, ko sem bil obkrožen z množico ljudi, in drugo, ki sem jo doživljal v svoji sobi, v katero so vdirale sence … Takrat sem bil star okoli trinajst ali štirinajst let.

Odraščal sem v deželi, kjer je poezija igrala pomembno vlogo v družbi. Poezija je bila v Sloveniji tesno povezana z idejo nacionalnega, hkrati pa je bila podpirana s strani komunističnih oblasti (v komunistični ideologiji so bili pesniki razumljeni kot »inženirji duš«). Kakšen je bil družbeni status poezije v Franciji v času tvoje mladosti in kakšen je danes? Danes je poezija v Sloveniji bolj kot ne odrinjena na družbeni rob …

Tudi v Franciji je enako, poezija je marginalizirana. Vendar pa to ni pomembno. V naši, Zahodni civilizaciji (»ali kaj takšnega sploh obstaja?« se je vprašal Gandhi) poezija ne more imeti nobenega družbenega statusa, sploh nobenega »statusa«! Pravi pesnik ne piše knjig, ampak samo zapisuje besede. Biti pesnik ni služba ali posel, to je stvar hotenja. V tem se razlikuje od romanopisca.

Po prvih štirih zbirkah si se odločil za dvajsetletni molk. Pesnikov molk ni vedno samo molk, temveč je pogosto izjava, pesniška, politična, družbena …

Pri meni ni šlo za to. Preprosto nisem prenesel vzdušja med pesniki. Morda sem bil premlad. Če se navežem na tvoje prejšnje vprašanje: poezijo sem izbral zato, ker sem zavračal kakršenkoli družbeni status. Potem pa sem odkril veliko število »profesionalnih« pesnikov. Ker nisem želel »igrati pesnika«, sem moral pobegniti proč.

Si v tem času, času svojega molka pisal poezijo?

Ne, nisem.

Med svojim pesniškim molkom si ustanovil in soustanovil dva pesniška oziroma umetniška festivala, enega v Parizu in drugega v Lodèvu. Ali misliš, da so takšna druženja pomembna za pesnike?

Morda so. Če so, potem so zato, ker pesnik na takšnih srečanjih svoj glas sooči s pozornim poslušalstvom in se hkrati šele ob tem v popolnosti zave poslušalstva. Tako ni več »osamljen muzikant« sredi tišine …

Festival v Lodèvu je pred dobrim mesecem ugasnil, saj so mu oblasti odrekle finančno podporo. Slišal sem, da bodo denar zdaj namenili novemu festivalu, kjer pa ne bo poezije. Zakaj po tvoje oblasti delujejo na takšen način? Včasih imam občutek, kot da se oblasti bojijo pesništva …

Lep občutek! Vendar na žalost netočen! Ljudi na oblasti ni »strah« poezije, ampak so gluhi! Ne razumejo, da poezija tu govori ljudem, ki sicer nimajo nikakršnega dostopa do nje. V tako majhnem mestec kot je Lodève, besede, ki prihajajo iz drugih jezikov, drugih kultur, drugih vesolji, potujejo po podzemnih poteh, da bi se kasneje morda ponovno rodile v duhu ljudi. Oblasti pa raje organizirajo različne oblike »distrakcij«, mogoče zato, da bi ljudje ostali tako neumni kot so politiki sami …? Zdi se, da so to levičarski politiki: so pa le globoko žaljivi!

Si izvrsten interpret svoje poezije, to vem, saj sem te videl nastopati na pesniškem festivalu na Malti. Tvoj nastop me je šokiral: pesmi nisi bral celotni publiki, ampak iz neposredne bližine posameznim obiskovalcem. Kako se počutiš ob takšnem javnem branju, ko lahko spremljaš reakcije poslušalcev iz neposredne bližine? Veliko pesnikov ne mara tako neposrednega kontakta s svojimi bralci, to vem, saj sem sam eden izmed njih …

Poezija je stvar ljubezni med glasom in sluhom. Ta bližnji kontakt s poslušalcem me ne destabilizira: rabim ga! Moj stik s posameznim poslušalcem je kratek, a zelo intenziven. Lahko občutim, ko mu zrem v oči, ali mu moja pesem govori ali ne. Prav zato sem zavrgel nekatere svoje pesmi in to brez obžalovanja. Mislim, da bi se moral marsikateri pesnik poskusiti v takšnem načinu branja: veliko »pesmi« bi izginilo – to bi bil pravi božji blagoslov za poezijo (ne verjamem v boga, še vedno pa verjamem v pesništvo …).

Kot pesnik rad sodeluješ s slikarji in glasbeniki. Goethe je rekel: »Glasba se začne tam, kjer umolknejo besede.« Ali po tvoje slikarstvo in glasba na nek način dopolnjujeta poezijo ali pa so poezija, glasba in slikarstvo le različne pojavne oblike človekove ustvarjalnosti?

Strinjam se s tem,  kar si rekel nazadnje: poezija, slikarstvo in glasba so različne pojavne oblike človekove ustvarjalnosti. Ko na javnih branjih sodelujem z glasbeniki, nikoli ne sodelujem samo kot pesnik, tu ne gre za to, da nastopita en pesnik in en glasbenik, ampak dva pesnika (ali dva glasbenika). To je vedno (oziroma vedno mora biti) duet. Saj si skozi različne oblike ustvarjalnosti delimo isto željo po človeškem stiku.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Marc Delouze

Marc Delouze

Marc Delouze se je rodil v Parizu in je pesnik in popotnik “iz nuje”. Prvo pesniško zbirko “Spomini iz hiše iz besed” (Souvenirs de la maison des mots) je objavil leta 1971, predgovor zanjo pa je napisal Louis Aragon. Sledile so še tri zbirke, potem pa se je zavestno odločil za dvajsetletni javni molk. V tem času je ustanovil Les Parvis Poétiques, literarno organizacijo, ki se ukvarja s prirejanjem različnih literarnih dogodkov, kot je “Nepretrgani pesniški festival v 18-tem okrožju” (Festival Permanent des poésies dans le 18ème arrondissement), ki se odvija na področju Montmartra in na katerem nastopajo pesniki, glasbeniki, igralci, plesalci, pevci, likovniki, videoumetniki … Njegova zadnja pesniška zbirka je “Pesem Zemelj” (La Chant des Terres). Marc Delouze se ukvarja tudi z inovativnimi pristopi v podajanju poezije in je avtor desetih knjig, ki jih je napisal v sodelovanju z različnimi slikarji.
Marc Delouze

Latest posts by Marc Delouze (see all)

O Marc Delouze (2 Člankov)
Marc Delouze se je rodil v Parizu in je pesnik in popotnik “iz nuje”. Prvo pesniško zbirko “Spomini iz hiše iz besed” (Souvenirs de la maison des mots) je objavil leta 1971, predgovor zanjo pa je napisal Louis Aragon. Sledile so še tri zbirke, potem pa se je zavestno odločil za dvajsetletni javni molk. V tem času je ustanovil Les Parvis Poétiques, literarno organizacijo, ki se ukvarja s prirejanjem različnih literarnih dogodkov, kot je “Nepretrgani pesniški festival v 18-tem okrožju” (Festival Permanent des poésies dans le 18ème arrondissement), ki se odvija na področju Montmartra in na katerem nastopajo pesniki, glasbeniki, igralci, plesalci, pevci, likovniki, videoumetniki … Njegova zadnja pesniška zbirka je “Pesem Zemelj” (La Chant des Terres). Marc Delouze se ukvarja tudi z inovativnimi pristopi v podajanju poezije in je avtor desetih knjig, ki jih je napisal v sodelovanju z različnimi slikarji.