Pogovor z Mansourjem Noorbakhshem

V kratki zgodbi And Still Burning srečamo tri Irance v Rimu, dva sta tam poslovno, eden je politični begunec. Vsak si od Zahoda obeta nekaj drugega, a so vsi trije v svojih pričakovanjih razočarani. Si pesnik iranskih korenin, ki živi v Kanadi. Kako ti vidiš, doživljaš Zahod, kako Iran, v čem sta si podobna in v čem različna?

Iransko kanadski pesnik Mansour Noorbakhsh.

Pričakovanja do kraja, kjer ljudje živijo, so različna od posameznika do posameznika. Zahodu priznavam zasluge za svobodo govora, ki ima bistveno vlogo v našem življenju v sodobnem svetu. In to je velika razlika med trenutno situacijo v Iranu ali v številnih državah na svetu v nasprotju z Zahodom. Pravzaprav razočaranje treh Irancev v moji kratki zgodbi izvira iz pomanjkanja svobode, ki ga je vsak na svoj način izkusil v preteklosti. Umanjkanje svobode vedno spodbudi iluzije in nesmiselne razprave, ki ne morejo rezultirati v produktivnem življenju. Po mojem mnenju je Zahod na številne načine vzpostavil svobodo govora, ki je ljudem pomagala izboljšati njihova življenja. Seveda sta si Zahod in Iran na številne načine tudi podobna. V preteklosti sta bili kulturi na obeh straneh sveta povezani zaradi številnih interakcij in sta druga drugo navduševali. Verjetno ne boš presenečen, če ti povem, da Iranci zelo pozorno in navdušeno beremo zahodno literaturo.

Pišeš poezijo in prozo. Kako pristopiš k pisanju proze in kako k pisanju poezije? Ali gre tu za enak, identičen ustvarjalni proces ali za dva različna ustvarjalna procesa?

Tako pri poeziji kot pri prozi navdih prihaja iz podobnega vira, ampak ga ujamem v besede na drugačen način. Ustvarjalni proces je večinoma povezan z navdihom. Po mojem mnenju je navdih podoben streli, nenaden in zelo svetel. Kot pesnik ali pisatelj začutiš, da si našel nekaj novega, poučnega in ganljivega. To se lahko zgodi zaradi prizora ali melodije ali fotografije itd. Veš, kaj vidiš, ampak se boriš s tem, kako bi to prenesel drugim ljudem, tvojim bralcem. V poeziji je težje najti pravi tok besed, s katerimi izraziš svoja čustva. V prozi pa imaš malo več svobode, da opišeš ali razložiš svoje poglede. Ustvarjalni proces pisanja pesmi je drugačen od pisanja proze. Proza je relativno bolj zunanja kot poezija. To pomeni, da je proza bolj povezana s predmeti in pojavi. Glede na to, da so besede v vseh jezikih večinoma ustvarjene kot orodje za sporazumevanje med ljudmi o različnih predmetih, je pisanje proze ali ulivanje le-te v kalupe besed in slovnice bolj praktično kot poezija.

Mislim, da po tem uvodu zdaj razumem slavni citat Williama Faulknerja, ki pravi: »Sem faliran pesnik. Morda si vsak romanopisec najprej želi pisati pesmi, ko ugotovi, da jih ne zna, nato se preskusi v kratkih zgodbah, ki so najbolj zahteven žanr po poeziji. Šele ko mu tu ne uspe, se loti pisanja romanov.«

 V tvoji poeziji zasledim reminiscence na dela drugih pesnikov, od Du Fuja do Ane Ahmatove. Kako pišeš pesmi? Ali za pesmi najdeš navdih v osebni izkušnji ali predvsem v literaturi? Kako vidiš razmerje med subjektivnim in objektivnim v poeziji in kako gledaš na navdih – je pesem posledica navdiha ali dela?

Vsak navdih je najprej globoko zasidran v osebni izkušnji. Naša osebna izkušnja je edini način, na katerega se lahko odzovemo na nove spodbude, ki nas navdihnejo. Nato mogoče najdemo podobnosti med svojim lastnim odkritjem in tistim, kar so povedali drugi. Včasih ti aluzije drugih pesnikov ali pisateljev pomagajo, da se bolje povežeš s svojimi bralci.

Poezijo lahko definiramo kot osebno refleksijo objektivne realnosti. Poezijo po navadi pišemo, da v bralcih spodbudimo podobno percepcijo, hkrati pa jo pustimo dovolj odprto za številne še nevidene poglede, ki jih morda lahko najdejo bralci. Poezija, ki si je prislužila privilegij, da jo beremo še stoletja po pesnikovi smrti, je dosegla takšno stopnjo subjektivnosti, da lahko služi kot čudovito ogledalo v različnih obdobjih.

Pesem, ki je nastala kot rezultat truda, le stežka postane imenitna pesem. Trud pri pisanju pesmi ali proze je lahko vaja za izboljšanje tvojih spretnosti, ki te pripravi na veščo uporabo besed in slovnice, ko vas kaj navdahne.

Kje, kdaj in na kakšen način je poezija vstopila v tvoje življenje? Kateri pesniki so najbolj vplivali na tvoje začetke?

»Nerodne besede.« Tako se je odzval moj oče na moj prvi zapis v formi gazele. Pogledal sem ga, kot petošolec najbolje pogleda svojega učitelja. »Kje v tvoji pesmi je zemlja?« je nadaljeval. »Zemlja? To je gazela,« sem odgovoril. »Dobro, kje v tvoji pesmi je voda, kje sta zrak in svetloba?« je rekel oče. Bil sem zmeden, ko je nadaljeval: »Če želiš posaditi cvetlico, moraš ravnati kot vrtnar. Roža potrebuje zemljo, vodo, zrak in sončno svetlobo, kajne?« Vedel sem, da starodavna filozofija temelji na teh štirih elementih, s katerimi razlaga naravo. Prebral sem nekaj pesmi, ki se napajajo iz takšne osnove, in opisov slavnih pesnikov. Meni se je zdelo očitno, da v mojem času te reči niso znanstvene. »Zemlja, voda, zrak in ogenj niso bistvene. Vsebina je mnogo več kot te štiri stvari in se precej razlikuje od teh elementov,« sem rekel. »Prav, karkoli že so te substance, vidimo in čutimo, da vsaka rastlina uporablja te elemente za rast, cvetenje in razširjanje dišav, enako polne tudi gazela,« mi je razložil oče, kot da bi predaval svojim študentom, nato pa je nadaljeval: »Iz kakšne zemlje prihaja tvoja pesem? Iz puščave ali z gore? Kako vanjo priteka voda? Kot rahel dež, poplava ali val z morja? Kaj ji daje svetlobo? Sveča ali Sonce?« Čeprav nisem razumel, kaj mi je pripovedoval, sem lahko začutil okus njegovih besed, ne da bi vedel, da me poskuša potisniti naprej, kot da bi pomagal otroku voziti kolo. »Pojdi nazaj v sobo in najprej začuti svoje besede, nato pa jih zapiši.« S tem stavkom je zaključil svoj govor vedoč, da bo trajalo precej časa, preden bom resnično izkusil ljubezen.

Od takrat sta branje in pisanje moji veliki strasti. Prebral sem mojstrovine velikih perzijskih pesnikov, nato sem se lotil prevedenih del velikih mojstrov v drugih jezikih. Take knjige sem bral kot mlad fant in kasneje, ko sem odrasel. Nekaj let pozneje sem te knjige začel brati v angleščini. Navdihnili so me veliki mojstri vseh teh obdobij, in gotovo je bil navdih na vsaki stopnji drugačen. Danes se bolj osredotočam na sodobne pesnike in pisatelje, iranske, kanadske in od drugod. Še posebej, ko se s sodobnimi pesniki povežem v tedenski radijski oddaji, ki jo vodim, sem navdušen, ker ugotavljam, koliko navdihujočih, novih pogledov se razvija v današnjem svetu.

Živiš v Kanadi in si zelo dejaven na tamkajšnjem pesniškem prizorišču, trenutno predstavljaš kanadske pesnike in pesnike z vsega sveta v tedenski radijski oddaji. Ali jo lahko bralcem Poiesis predstaviš? Lahko predstaviš tudi kanadsko pesniško sceno, kako je organizirana ter kakšne vsebine in slogi so najbolj značilni za kanadsko poezijo v tem trenutku?

Namaashoum je perzijski radio s sedežem v Ottawi, ki na tem področju deluje že več kot dvajset let. Z njimi sodelujem od leta 2020. Lahko obiščete spletno stran radia na povezavi:

https://persianradio.net/poets/

In na Telegram App:

https://t.me/Nama_Poets

Pripravljam serijo kratkih oddaj, v katerih predstavljam sodobne kanadske pesnike in pesnike z vsega sveta kanadski skupnosti, ki govori perzijski jezik. V oddaji pesnica ali pesnik prebere svojo pesem v angleščini ali drugih jezikih, potem ko jaz preberem kratko biografijo in prevod pesmi v perzijski jezik.

Sodobna kanadska poezija ima zelo močne uvide in zelo čista čustva. Ker je Kanada multikulturna država, lahko v pesmih pravzaprav slišiš raznolike glasove. Pred kratkim sem imel govor na predstavitvi knjige ob njenem izidu. Šlo je za antologijo pesmi in kratkih zgodb pesnikov in pisateljev, ki živijo v Mississaugi v Ontariu. Je primer zbirke številnih pesnikov in pisateljev različnih korenin, jezikov in zgodovine z namenom, da se objavi njihova čudovita dela. Očitno jim je kanadsko okolje, ki je omogočalo svobodo govora, pomagalo, da so v svojih glasovih razkrili sposobnosti in navdušenje.

Na tem mestu bi rad poudaril pomen čistosti in bogastva pesništva domorodnega prebivalstva Kanade. Spoštljivo in ponižno priznavamo, da živimo in pišemo v deželi, ki so jo stoletja tradicionalno naseljevala domorodna ljudstva, njihovi predniki in njihovi nasledniki. Hvaležni smo vsem ljudstvom, ki so prva prinesla jezik in poezijo v to deželo in se zavzela za to, da so utelešala njihove vrednote in občutek enosti z Zemljo.

Pišeš v farsiju, ki je tvoj materni jezik, in v angleščini. V čem se razlikuje pisanje v angleščini in pisanje v farsiju? Kako izkušaš resničnost v enem in kako v drugem jeziku? Ali se strinjaš z Wittgensteinom, ki je rekel, da so meje mojega jezika meje mojega sveta, ali pa ti je bližji pogled na jezik z vidika univerzalne slovnice?

Naslovnica pesnitve V iskanju skupnih želja Mansourja Noorbakhsha.

Najbrž nisem kvalificiran, da bi podal trden komentar na ti dve bistveni teoriji o jeziku kot o svetu, ki ga omejujejo besede ali univerzalna slovnica. Gotovo pa lahko in mi je dovoljeno opisati svoja čustva ob dogodkih, kjer sem se soočal z izzivi izražanja v angleščini, saj sem bil pisatelj, ki se je naučil razmišljati in pisati v perzijskem jeziku. Napisal sem nekaj pesmi v angleščini, ampak ni šlo za kaj resnega. Ko pa sem prišel v Kanado, se mi je zdelo, da moram izraziti svoje pesniško razumevanje v angleščini. V Kanadi je bilo pisanje poezije v jeziku, ki ima ogromno bralcev, moja velika potreba. Soočiti sem se moral z izzivi, ki so bili tudi zelo produktivni, za kar sem hvaležen.

V perzijščini pesniki zelo pogosto uporabljajo besede, na primer samostalnike, v splošnem pomenu brez kakšnih členov. To pomaga pesniku ustvarjati večplastne podobe, njegov pesniški jezik pa teče zelo gladko. Ta tip uporabe splošnih besed v poeziji pomaga bralcem raziskovati številne percepcije in to je verjetno razlog, da je perzijska poezija živa tako dolgo. Gotovo imajo vsi jeziki, tudi angleščina, svoje metode opisovanja splošnih in večplastnih konceptov. Opazil pa sem, da bi morali slovnične omejitve pretehtati previdno.

Ko sem v Kanadi začel obiskovati pesniška branja in kritiške dogodke, sem nekoč postavil vprašanje o poeziji v angleščini: Kako lahko izrazim splošen koncept, ne da bi omejil celoto tega koncepta na samo eno definicijo? Pogovorimo se o pomenu besede, kot je na primer noč. Kakšna je slovnično pravilna raba te besede, na primer besede noč, ko pesnik ne želi nasloviti samo ene noči v našem občutenju dneva? V tisti skupini so bili pesniki, katerih materni jezik je angleščina, in pesniki, ki so govorili angleščino kot drugi jezik, kot jaz. Po krajši debati je neki pesnik rekel: »V takih primerih lahko podate svojo misel tako, da dodate nedoločni člen pred besedo ali uporabite množinsko obliko.«

To je bil dober predlog. Če smo, na primer, pozorni na naslov knjige Zbogom, orožje (A Farewell to Arms) sta uporabljeni dve besedi (samostalnika), ki izražata splošni pomen. Slovo ali zbogom je v originalu posplošeno z nedoločnim členom pred besedo. Beseda za orožje pa je uporabljena v množini.

V perzijskem jeziku imamo enaka pravila. Pravimo, na primer: Drevesa so simbol življenja. Ali: Človeško bitje potrebuje spoštovanje. Tudi v perzijskem jeziku lahko uporabljamo samostalnike brez člena. Takšna uporaba samostalnikov je zelo priljuljena v perzijski poeziji, v angleščini pa velja uporaba samostalnika brez člena za napačno.

Po tem uvodu poglejmo, kaj sem se do zdaj naučil, na primeru prevoda Hafizovega verza:

گل بر رخ رنگین تو تا لطف عرق دید

در آتش شوق از غم دل، غرق گلاب است

Verjetno je slovnično pravilen prevod teh verzov naslednji:

Kmalu je roža videla ljubkost potu na tvojem barvitem obrazu.
Utaplja se v ognju veselja zaradi žalosti v srcu.

Zagotovo pa prevod ne poda pomena pravilno.

Kako naj v tem verzu prevedemo besedo roža? Neka roža ali rože? Ista vprašanja lahko postavimo za druge besede v teh verzih, na primer ljubkost, pot, ogenj, veselje in srce.

Očitno nobena od besed ne predstavlja ustrezno Hafizovih misli. Če bi besedo roža prevedli brez člena, kot je lahko zapisana v perzijskem jeziku, potem ne bi bilo slovnično pravilno. Če bi jo prevedli z nedoločnim členom spredaj ali v množinski obliki, noben prevod ne zajame splošnega pomena besede v tej pesmi.

Naj na tem mestu ponovno postavim vprašanje: Zakaj se prevodi besede roža v Hafizovi poeziji ne zdijo ustrezni? Kaj obstaja v tej rabi besede roža, ki ni prevedena tu?

Leta 2017 si v angleščini, v Kanadi objavil knjigo In search of shared wishes. To je pesnitev, ki se vije skozi vso knjigo, posvečena pa je otrokom, žrtvam vojne. Pripoved je nasnuta skozi več perspektiv. Kaj ti pri pisanju predstavlja večji izziv: oblika ali vsebina?

Mislim, da sem z odgovori na prejšnja vprašanja odgovoril na večino vprašanj na tem mestu. Po mojem mnenju oblika pri pisanju predstavlja večji izziv kot vsebina. Oblika predstavlja most med avtorjem in bralcem. In obliko omejujeta slovnica in besedišče. Za obliko je vsebina podobna sanjam in nihče ne zmore jasno opisati sanj.

Tvoje pesmi spadajo v polje angažirane poezije. Kako vidiš vlogo pesništva in pesnikov v sodobnem svetu? Ali ima poezija moč spreminjati svet na boljše in če ga ima, kako ga lahko spremeni?

Številni drugi pisatelji so že povedali, da knjiga ali pesem ne more takoj ustaviti nasilja v našem svetu, pomaga pa, da bakla človečnosti gori. In točno to moramo kot pesniki ali pisatelji početi. Ko spoznamo drug drugega, si lahko med seboj tudi pomagamo. In to je druga bistvena vloga pesnikov in pisateljev. Ljubezen, bolečina, veselje in mir so podobni požaru, ki se širi z enega drevesa na drugega. Govorjenje o lakoti, vojni in drugih bolečinah današnjega sveta zagovarja našo potrebo po tem, da se oglasimo, da se primemo za roke ter širimo upanje, mir in ljubezen. Na tej točki je tudi vredno razmisliti, kakšni človeški koncepti bi ostali za nas, če ne bi prejšnje generacije pisale o potrebi po ljubezni, miru in svobodi. Naša naloga torej je, da odkrijemo in razvijemo nove koncepte ter odpremo ulice za nove generacije.

Pogovarjal se je Peter Semolič.

Pogovor je prevedla Neža Vilhelm. 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)